Marijan Lipovšek: Nikoli ni človek v prizadevanju po prvenstvu bliže cilju svojih sanj in želja kakor takrat, ko se z doseženim uspehom dviga nad množico drugih kot prvi, najboljši. Ko samozavestno gleda na manj srečne vrstnike, ki so v hlepenju po prvenstvu ostali za njim in ki dostikrat z zavistjo zro na izvoljence, junake dejanj skoraj nadčloveških zmožnosti. A tudi nikoli ni VANITAS tako jasno napisana na čelo smrtnika kakor tedaj, ko vlada. Zakaj le malo časa preteče, le kaplja v morju, ki nam ga Hronos tako skopo dovoljuje prepluti v neskončno majhnih razdaljah, pa že vstajajo drugi in drugačni dosežki, zatemnijo slavo in ugled prejšnjih, prevzemajo vodstvo in stopajo k svojim prestolom, da jih potem novi in novi spet pahnejo z njih.
Ali pa naj se zato ne priznavamo k napredku? Poiskati je pač treba tisto konstanto, ki veže vsa prizadevanja, ki se nikoli ne izmenja, nikdar ne preide. Nikdo ne more vzeti lepote katerikoli gorski poti, ki se uvršča med prizadevanja po združitvi z gorskim svetom. Gore postavljajo v svojih nebotičnih skladih zapreke kakor za izzivanje našemu nikdar zadovoljenemu pohlepu po obvladanju vsega, kar se nam zoperstavi. S silo, ki je v svoji trmoglavi vztrajnosti brez primere, je človek uporno napadal te pregrade in jih zmagoval. Ta usodna sila je botrovala vsem uspehom, ki jih je človeštvo doseglo. Gnala je raziskovalce v neznane daljne dežele, polne strahov in nevarnosti; gnala jih je v ledene puščave skrajnega severa, skrajnega juga; pa v brezupni, strašni svet osemtisočakov, kjer je zavest o njihovem veličastju pojemala ob nečloveških naporih. Čim višje so gorniki prišli. S to silo pa se druži tudi tista boljša, globlja lastnost, ki nas žene, da se združujemo z gorskim svetom kakor z ljubljenim bitjem. Da nas sprejema in da ga mi sprejemamo vase, da ga obvladamo in da nas prepaja, da živimo v njem in z njim, da pronikne v nas in nas preoblikuje, da ga zmagamo v njegovih težavah, v oblikah njegove narave in značaja, da do kraja spoznamo njegovo podobo. V vsem. In tu, tu se sedaj vzpenjajo pred nami tiste smeri, ki ostajajo v združitvi teh tako različnih silnic vselej enako mogočne pred očmi gornika. V Triglavski steni pred vsemi drugimi vse tri smeri osrednjega stebra: Skalaška z Ladjo, Prusik-Szalayjeva in nad vse — Čopov steber.
Še so bile pozneje in celo že prej preplezane smeri, še mnoge, ki nanje mislimo, ko govorimo in primerjamo z onimi tremi. Ravno v tem stebru ena, ki mora biti prelepa namreč smer Debeljak-Dolar, potem kovinarska, v zahodnem delu stene Uroševa in tržaška. Pa nova Butinarjeva in seveda Sfinga, dve, ki se postavljata v novem času z novim načinom plezanja spet v prve vrste, dokler ne pride še kaj novejšega …
Toda ne. ne bodimo krivični, ko govorimo o tem. kako prehajajo prvenstva od smeri do smeri, od plezalcev spet na druge plezalce. So bila ali niso bila ta ponosna, prelepa pota ob svojem času to, čemur pravimo »najtežje«? Bila so. In zahtevajo še vedno vse, kar je zanje treba. Tehnično znanje, telesno utrjenost, izredne živce, veliko moralo. Od vsega tega se ne spreminja samo tehnično znanje. To se seveda stopnjuje, vedno bolj pa se tudi ožijo predstave o tem, kaj ni več mogoče preplezati. Leta 1906 je bila nemška smer v Triglavski steni pač prav tako edinstvena, kakor je danes Sfinga. Toliko, kolikor jih je takrat tisto smer še lahko zmagalo. imamo tudi danes, da zmagajo Sfingo. In danes nemška smer? Tehnično znanje se je res razširilo, nekoliko posplošilo, pa tudi odnos do problema je drugačen. Skalaška je zavrnila nič koliko navez — danes pa govore mladi o njej, da je šoder … No, če je to šoder! Toda strah pred njo je izginil. Smo torej bolj sposobni? Ali manj dovzetni za grozote skalnatih skladov in imamo tako boljšo moralo, ker jih bolj stvarno motrimo in zato lažje obvladamo? Toda ali smo tudi bolj sposobni sprejemati vase pravo bit gora? Dvomim. Morda jo sprejemamo na drugi ravni, v drugi perspektivi, iz drugega duševnega zornega kota, bolj analitično kakor čustveno. Bolj umsko razčlenjujoče — tudi sami sebe in svoj odnos do gora — kakor pa v prejšnjem vzhičenja polnem navdušenju, nekoliko primitivnem, naivnem, vendar tako osrečujočem.
Ah ne, vse skupaj se zde prazne marnje, take in podobne besede, kadar gre za stik z goro, za bivanje v njihovem svetu. In nič drugega ne želim s tem pripovedovanjem kakor pokazati bralcem srečo teh velikih doživetij. V razmeroma poznih letih sem jih spoznal. Kaj zato, če sem stopal proti njim šele v poletju, poznem poletju in celo proti jeseni. Tudi pomlad je bila nekoč in bila je polna dni, ko so se gore odpirale mlademu, željnemu srcu. Zakaj bi torej poletje, ki je zrelejše, ostajalo ob strani brez izpolnitev? In če je komu dano, da mu je življenje v tem tudi na jesen naklonjeno, je to darilo, ob katerem človek samo nemo skloni glavo. Ni besed, ki bi mogle razložiti čudo, ki se mu pravi življenje.
Zakaj ko motrim minule čase, mi vedno bolj prihaja v zavest, kako omejeno lahko človek svoje življenje sam spreminja in uravnava. Le malo svobode imamo v odločanju, vse drugo nas zadeva z drugimi, drugačnimi silami, ki jim težko sledimo do njihovih izvirov, saj ugotavljamo le učinke njihovega delovanja in za katere ne vemo, kaj so. So naključje? So neka logika ali doslednost vzroka in posledice, ki ji ne vemo imena in ki teče po skrivnih podtalnih tokih, dokler ne plane kot usodni rezultat na dan? Kakorkoli že, vsakdo sklepa zase, ko obrača liste življenja in presoja, zakaj je bilo tako in ne drugače. In na premnogih straneh vprašanja ne dobe odgovora. Dokler ni aktualna tista edinstvena pesem:
Lopato, rovnico zdaj v dlan, zdaj treba bo kopati,
globok bo stan, lepo postlan, da gost bo mogel spati.
Potem pa ni treba nič več odgovora …
Ali ni bil mar dr. Jug tisti, ki je pel to pesem v Triglavski steni, da bi njena resnoba in globoki pomen utrdila njega in njegova dva tovariša, ko so sredi prepadnih strmin že omahovali? A v stenah se redkokdaj sliši take glasove. Tam so doma drugačne pesmi, pesmi življenja. Ne resignacija, temveč upanje, ne smrt, temveč dejavnost. Zakaj iz življenjske sile se rodé gorska pota in tudi tista, ki se usodno končajo, so začeta iz polne, kipeče sile.
*
V razmeroma poznih letih sem jih spoznal, ta doživetja v najtežjih stenah. Medtem so bile drugod preplezane od naših sijajnih plezalcev mlajših rodov še druge smeri — in tako bo vedno. Že davno niso tiste najtežje res najtežje. Toda kaj zato! Še vedno so čisto dosti težke, še vedno v naših prvih vrstah, naše »grandes courses«. In — saj ne gre samó za težavnostno stopnjo, temveč za vse, kar táko plezalsko pot sestavlja. Tehnične težave so le del sestavin, ki jih doživljamo na njej. Plezal sem brez prenehanja. Nočem reči, da sem samo plezal, vendar sem to delal stalno in ostajal v vaji. Prva pot čez veliki steber je bila čez zahodni raz. Srečne ure v njem! In potem sem bil še nekajkrati pod vstopom za skalaško. Prvič — megla, drugič — dež, tretjič — ne vem več kaj. Tako je prišlo leto 1960, ki me je osrečilo s hudo boleznijo, posledico večnih živčnih naporov v poklicu. In leto nato, ob obletnici Skale, sem bil spet v Vratih.
*
Potepanje po steni je bilo od nekdaj prijetna zadeva. Potepanje — nekakšno brezskrbno romanje, malo prešerno, malo resno, malo za šalo. Nič posebno nevarnega, nič zelo tveganega, pa vendarle vedno sredi skalovja. Hoja in vzpenjanje po skritih in znanih plezalskih stezah, čez stopnje, police in tu in tam tudi čez previse. Križarjenje po steni sem in tja v zavesti, da se nič ne mudi, da gremo le na oglede, skratka, da se pač potepamo. In tako sem šel sam, ker družbe ni bilo, v steber ob nemški grapi. Brez vrvi, seveda, saj je ni bilo treba pa zanjo tudi ni kazalo. Šel sem na preskušnjo, kako bo kaj šlo. V eni uri sem bil pri skrinjici — stolpe pod njo sem obšel. Od tam sem zavil v levo v slovensko smer po tistih prelepih, nagnjenih gredinah. Iz grape navzgor sem strmo splezal pod Okno in ob njem v krnico. Sončen rob me je zvabil nase. Čudni skaloviti kvadri se vzdigujejo v razrit greben, ta pa v pečinaste sklade. Iz Škrbinice pod robom nisem prišel po grebenu nikamor naprej. Rekel sem si: potepanje! Tako sem torej splezal še v naslednji kotel in prečil v Prevčev izstop. Ves čas sem bil sam, le malo plezalcev je bilo tedaj v steni, z nikomur nisem križal poti. Zgoraj pa je bila zlata luč, prostrani razgledi krog in krog in srečni občutek višine.
*
V Vrata je prišla Barbka. Tedaj je bila že »klasa«. Nagovoril sem jo, da bi šla skozi Okno ob nemškem stebru. Trije smo odšli v mračen, precej mrzel dan. Iz Tumove smeri smo zlezli po Zlatorogovih policah h grapi ob strmem stebru in navzgor pod Okno. S pečin je kapljalo, bilo je hladno, skale pa ostre in nazobčane. Prečnico smo zlahka preplezali zdela se mi je kot zmerom imenitna. A v previsu se nam je zatikalo. Ta previs in plošče nad njim so bile zame že drugič res težke, zakaj že pred leti sva se tod ubadala z Andrejem. Sedaj je plezala Barbka naprej in priznam, da sem z veseljem zagrabil vrv, ki sta mi jo prijazni Valant in njegov tovariš vrgla izpod glavice v nemškem stebru sem dol čez gladke plati. Plezala sta namreč v nemški smeri in ravno takrat, ko smo mi stokali v previsu in na ploščah, sta s stebra prečila v votlino Okna.
V votlini je bilo mokro in mrzlo. Počasi smo rinili navzgor. Izstopna stena je bila premočena, drsna. Zase vem, da sem se s precejšnjo težavo privlekel čez zadnje strme skale na grušč.
V megli smo tavali proti slovenskemu stebru. Valant in njegov tovariš sta bila že odhitela naprej. Ostali smo sami, ravno ko so najgostejše plasti megle pokrile ta del stene. Zašli smo previsoko — nekam pod zgornjo črno steno. Končno je Drago, ki je bil kot tretji z nami, zasledil v snegu stopinje in se razvedel. Precej pozno smo bili doma v Aljaževem domu. Vse te plezarije so bile sicer le priprava na težje smeri, nekakšna vaja, toda navsezadnje je za stik z gorami vse pomembno. In ob čisto preprosti in lahki hoji po gredinah nekje v steni ni včasih nič manj tesnega objema z gorami kakor v najtežjih plezalskih problemih. Ko človeka zadene tisti žarek, ki se da primerjati samo z navdihom — in čisto gotovo je, da prav to doživljajo premnogi ljudje po gorah — je res vseeno, kje v gorah se tedaj nahajamo. Kako je že dejal veliki glasbenik Schumann? »Kadarkoli izvajate umetnino, jo izvajajte tako, kakor da bi bili pred največjimi mojstri«. To se pravi: nikoli površno, nikoli tja v en dan, nikoli brez zbranosti. In prav tako je v gorah. Vsak korak po njihovem svetu naj bo v zavesti, da smo sredi velikega svetišča narave.
*
Vreme se je boljšalo in konec julija je sijalo sonce skoraj vsak dan. Odšli smo v skalaško. Lepo poletno jutro, pod steno hlad, pa skale žarijo in ves dan ostane jasen. Vstop, kolikor se pleza brez varovanja, to je od melišča gor na prvo veliko gredino, sem dobro poznal že od prej. Tu ni bilo zatikanj. Siva, ostra skala, strmi kaminasti žleb z znanimi obrovskimi oprimki — vse je bilo nekam razburljivo veselo. Po gredini gor za skalnato kuliso in naprej za prvi stolpič je tudi šlo kar dobro. No in tako sem končno stal tik pod prvo težko stopnjo v skalaški.
Začel je Drago. Kaj je bilo njemu, ki je tako izredno spreten, priti čez tiste sitne prevese, ki se vrste druga nad drugo strmo navzgor! Kmalu po začetku je najtežje — čudno te odbija stena ven, pritiskaš se vanjo s trebuhom in včasih se revež kar sam sebi zasmiliš, ko se loviš za grahastimi oprimki in grabiš za bornimi luknjicami v skalovju. Kolikor je klinov, jih pozdraviš z veliko hvaležnostjo — skoraj pozabiš pri tem misliti na tiste, ki so jih prvi zabili in koliko težje je to bilo zanje …
No, moja dva spremljevalca se nista pritožila čezme. Potrudil sem se in kmalu sem bil zgoraj na boljših stojiščih.
O tem, da je bila Barbka za menoj, kot bi mignil, ne bom govoril.
Sedaj pod drugi stolp. Ta je velika luska, zadaj za njo pa je skalnata vežica, kamor pridemo z leve naokrog. Se smo v jutranjem hladu. Celo pritisneš na mrzlo skalo, srce se umirja in že gremo v levo čez mičen prestop, kjer uzreš globoko pod nogami vstopno gredino. Lahek svet te popelje pod prevese. Tam so lepe, sive, strme plošče. Med njimi se vije ozka poč navzgor. V njej klini, tu in tam še šopi borne gorske trave. Vpenjam, prepenjam in po glavi mi gredo opisi skalaške smeri. Vse sem jih prebral še kot čisto mlad fant. In tole, kjer sedaj plezam, naj bodo tiste težave? Je težko, je, toda nikoli tako, kot tam piše. Kje so stolpi, čez katere plezaš? Kje trebušast previs, ki grozi nad teboj, kje navpičen, travnat žlebič, ki v njem zabiješ klin le z levico? So to skale, ki so vrgle raz sebe Deržaja, Pagitza in skoraj tudi Jesihovo? Je to sploh skalaška? Ne ne, to pot, kjer plezam, so našli poznejši plezalci. Dobro so našli, prav so našli, zakaj vselej iščemo tudi v težkih smereh najlažje mogoče prehode. Čemu so spodaj, izza drugega stolpiča, prej plezali naravnost gor, ne vem. Na levo kaže bolje in če so pozneje tam našli lažji prestop, je samo dobro.
V misel so mi prišli naši tedanji nepozabni plezalski prvaki. Sloki Edo Deržaj, z izklesanim obrazom, kot rojen za skale, pa divje pogumna Jesihova in čudovito spretna Debelakova. Njen sin, Matjaž, mi je pripovedoval, da je plezal originalno smer, od stolpov naravnost gor. Rekel je, kako je tam težko. Toda tu, kjer sedaj plezamo, je veliko lažje. Je navpično, je tudi malo previsno, je izpostavljeno, a nič, nič skrajnega. Je lepo, resno plezanje v strmi poči. In že smo na grušču.
Konec prve stopnje. Do tu je ključ skalaške smeri, mogočen vstopni prag, čez katerega moraš, po težavah vreden veličine stebra.
Sedaj po položnejšem svetu levo gor k lepi polici in po njej daleč v kot k pečinam. V škrbinici nad prepadom, ki zija dol do dna skoka pod Črnim grabnom, se obrneš v desno. Težka plazna polica — in že si v lahkem pečevju. Skozi žleb gremo na skalaški turnc.
Sonce nas je oblilo. Srce je tolklo po hitrem vzponu, posedli smo po skalah za oddih nekaj minut — in šli smo naprej.
Od skalaškega na gorenjski turnc je pleza lahka, prav prijetna, nekakšen plezalski sprehod. Najprej v levem boku, potem po drugi strani raza. Tik pod turnom je gladek zobec, levo naokrog prilezeš na gorenjski stolpič.
Dolg, šijast greben, ki nosi na kraju nad prepadom vzpetinico, se koplje v luči. Dopoldne sije sonce nanj navpično, popoldne ga obseva blažja svetloba tam izza Pihavca. Osrednja točka, križišče in počivališče, pomaknjeno nad globine — sam zrak naokrog. Sedaj se začno težave. Vzpon do skalaškega kamina in kamin sam. To je težko, izpostavljeno, precej naporno, vendar nič skrajnega. Posebno prečnica izpod širokega »mariborskega« kamina na levo k skalaškemu kaminu in potem prestop vanj pa po njem navzgor, za vse to je že treba nekaj preciznega plezanja v hudi izpostavljenosti.
Skozi kamin levo ven in po strmem svetu gor do ladje ni težko, le dolgo.
Sedaj ladja. Torej — tu šele vidiš razlike, ki so se dolga leta obdržale v ocenah naših smeri. Ladja je čisto gotovo težja kot vstopna stena v skalaški in neprimerno bolj izpostavljena. Kdor jo je prvi plezal — in vsi vemo, da je bil to Čop v družbi Potočnika in Tominška — ta je že bil nekaj moža in plezalca. Seveda, tudi spodaj pri vstopu ni šala. Mogoče je zaradi značaja pečine bolj nevarno, bolj sitno in neprijetno morda, toda objektivno nikakor ne težje od teh gladkih, strmih plati, ki se spodaj prevešajo.
Spomnil sem se na Franceta Avčina, ki je že tolikokrat pogruntal kakšno posrečeno. Za ladjo je rekel, da je »kraftštikeljc«, torej stvar za moč. Pa to ne pomeni le fizične moči, temveč tudi notranjo silo, pogum, krepkost, pa spretnost seveda.
Kmalu smo se torej drenjali vrh ladje pod izstopnimi previsi, dokler nismo drug čez drugega ali drug pod drugim — kakor je pač kazalo — ob čedni zmešnjavi vrvi zlezli v lažji svet.
No, priznam, da sem bil utrujen. Počasi je šlo navzgor po travah, skalah in grušču, dokler nismo končno dosegli zgornjega raza glave. Tam je bilo konec plezanja in spet enkrat mi je bila gorska sreča naklonjena.
Ob petih popoldne smo krenili po Plemenicah navzdol. Prelepi megleni slapovi so se tiho valili čez robove, debela reka megle … Po poti je vihral veter, zagrinjali so nas oblaki in zgodaj zvečer smo bili v Vratih.
*
Prišla je obletnica Skale. Stari, znani obrazi, stari po letih kakor jaz sam med njimi, pa tudi po skupnem poznanstvu. Gube, sivi lasje in pač vse, kar prinašajo seboj skrbi in trud skozi dolga leta. Svetlih, srečnih oči so prihajali mimo Šlajmarjeve vile na ravnico pred Dom. Zvečer smo zakurili kres in tiho se je priplazila v srca zamišljenost, kakor vselej ob plamenih večernega ognja, ob sencah in rdečih zubljih, ob trepetajočih lisah, ki migljajo vsenaokrog in se izgubljajo v črno temo. Zamišljenost nad tokom Časa, ki nam prinaša srečo in trpljenje in ki tako hitro mineva. Zakaj mnogi so že odšli od nas in vsakogar čaka veliki neznani Konec.
Drugi dan je bil nebeško lep. Take gorkote, jasnine in svetlobe skoraj še nisem pomnil. Govorili so možje, ki so ustanavljali, vodili Skalo in delovali v njej. Govoril je Miha Potočnik. eden od najpomembnejših alpinistov slovenskih, govoril je Janko Ravnik, moj stari prijatelj, učitelj in vodnik, osrednja osebnost v Skali. Tu je zgodovina, ki bo najbrž šele pozneje pravično ocenila delo in pomen teh mož.
Kar zadeva plezanje, sem dan zapravil. Toda kdo ga ne bi bil za tako stvar. Zadovoljen sem šel zvečer k počitku.
Popoldne mi je bil rekel Drago: Jutri gremo v steber. — Osupnil sem. Kolikokrat me je prej že Joža sam povpraševal: Si že bil? — Odkimaval sem brez besed. Kako bi drugače? Nisem vedel, kako je tam gori, nisem si mogel ustvariti prave podobe o tej steni, čeprav sem že toliko težkih preplezal. Zanjo sem domneval, da je le tako težka, da je ne bi zmogel. Tako sem si skoraj že odrekel to plezalsko pot. Sedaj pa to naznanilo! No, sem si mislil, grem in ne bo mi žal, kakorkoli že bo.
In zjutraj ob kakih štirih smo odhajali. Znana jutranja pot, ko se bliža stena in v srcu je rahel nemir. Melišča se vzdigujejo, nad njimi pečine. Tam se bo pokazalo, kaj bo.
V klasični lepoti linije ne dosega nobena od smeri v Triglavski steni, če je izpeljana še tako umno, treh smeri v Triglavskem osrednjem stebru, ki so mu po obeh krajnih razih in — kot krona — po sredi navpik zarisana strma plezalska pota. V splošnem tehničnem ocenjevanju so te smeri v zadnjih desetletjih stopile malo v ozadje, le Čopov steber je obdržal svojo oceno med našimi prvimi, najtežjimi. A vzbujal je občudovanje tudi s svojo drzno črto, ki teče čez prepadne stene navpik. K temu pa se pridružuje sedaj že skoraj legendarna, slovita zgodba o Joži, kaj vse je ob svojem prvem vzponu tu doživel, kako ga je premagal. V ta strmi, gladki steber, kraj brezprimernega Joževega junaštva in tovarištva, s premnogimi znamenitimi plezalskimi detajli, ki so postali kakor mnogo drugega pomembnega v Triglavski steni že ustaljeni pojmi med nami, tja smo bili sedaj namenjeni.
Zagnali smo se v skale. O ne, ne čez Tumovo, ne čez slovensko smer in potem po Zlatorogovih pod Steber. Kar naravnost gor čez skalaško sta usmerila našo pot Drago in Barbka, ki sta bila z menoj. In hitro je šlo, presneto, tako hitro, da smo ob šestih zjutraj začeli, a ob osmih smo bili že na gorenjskem turncu. Dobro, da sem nekaj dni prej skalaško že preplezal. Tako sem jo poznal — da o onih dveh ne govorim — in izredno naglo smo jo rezali. Saj smo od skalaškega do gorenjskega turnca rabili samo 20 minut. Ne vem, kako smo to zmogli, a ure se niso motile.
Plezali smo v globoki senci. Na gorenjskem turncu je sijalo sonce in po polurnem počitku smo se spet potopili v senco stebrovja.
Sveži, sivomodri hlad je krog nas, ko hitimo po prečni polici na odprt raz stranskega stebriča. S sončnih sten onstran doline sijejo k nam zlati odsevi. V neroden, težak kot zavijemo, pa spet ven na odprt steber: uvodni takti velike simfonije. Po krušljivih prestopih se vzdigujemo gor do velikih preves, sedaj blizu raza, sedaj v steni med levim prepadnim žlebom in krajnim robom stebra.
Pod prevesami naokrog priplezamo na izpostavljen pomol, kjer najdemo prve kline. Od tam drži smer na levo v globoko, rjavo korito, kjer si varno spravljen pred vsem, kar zunaj v steni še čaka.
Zgodnja ura je še. Vse sence so še hladne. Desno pod nami se pogrezajo prepadi. Zmešnjava skalovja v vseh oblikah drvi navzdol, se preriva, prekucuje in njen cilj je le dno — dolina. Človeku se zdi, kakor da bi bil postavljen na glavo nad ta divji svet, ko ga opazuje od zgoraj.
Zbran sem, resen, v podzavesti pa je kot stalna vibracija pričakovanje težav, za katere vem, da so više zgoraj.
Prvi korak izpod varne prevese konec korita je naprej nad brezno. Pod nami se odpre veliki Nič, tako izginjajo skale, ki bi dale količkaj opore. Vzpnemo se v vertikalo, po klinih, zankah, s potegi. Hitro gre od rok to tehnično plezanje — toda Joža vsega tega razen klinov ni imel. Kakšen plezalec je to bil!
Zgoraj nad previsom je prekrito sedišče. Bel mak raste naokrog po drnu, komaj verjetna lirika sredi krute skalne dramatike. A v tako težkih smereh ni časa za posedanje po takih prelepih počivališčih. Čas priganja, zakaj dvakratna »galerija klinov« je pred nami. Sredi nje je za dlan široko, prav slabo stojišče, kjer se trudoma stiskaš k skalam. Najtežja mesta so to, tako pravijo, za prvega, pa tudi za drugega. Ravno to me je v dolini najbolj strašilo, saj je že nekaj boljših od mene bilo tu v stiskah. Toda danes je v rokah dovolj moči za potege od klina do klina. Roka, neprecenljivi, umni dar narave te varuje, drži in otme prepadu, ki vleče to revno tele vase, navzdol. Poteg za potegom — in že smo na kaminasti polici.
Po njej smo splezali do kamina. Težak kamin … vse se ruši, podira. Stopamo na ozke stope nad neznanskimi brezdni. Po desnem raziču ob kaminu se potegnemo gor, prebijemo se na levo in pridemo tako nad to grozljivo skalnato oviro.
Kaj je sedaj težje, kaj lažje od teh strmin, ki so pod nami? V navpičnih stenah spodaj pod kaminom ne prideš čez brez klinov. Je le nekaj oprimkov in po njih in klinih, ki nadomeščajo, česar v pečini ni, gre plezanje naravnost navzgor. V kaminu pa je stvar drugačna, plezanje težje, veliko težje. Oblika pečin sili v težak položaj telesa, gibov, preprijemanja, stegovanja — res se mi zdi, da kamin zahteva več.
Preplezali smo drugi kamin, skoraj tako težak kot prvi. Z ozkega, odprtega stojišča nad prepadi, na katere sploh ne smeš misliti, smo se vzpeli v silno strmo levo steno in čez preveso zgoraj smo dospeli v položnejši svet, v rjavo votlino.
Kot v polsnu mi je mineval čas, prehitro je tekel. Komaj sem se zavedel težkega mesta, že smo bili čezenj in se vzpenjali naprej v nove strmine. Ena sama želja je bila v meni: da bi ne minili prekmalu ti veliki trenutki, ki jih ne bo nikdar več. Da bi jih občutil do dna njihovih težav, stisk, vsega truda, pa nedopovedljive sreče. In kako drugače mi je bilo kot pri drugih plezarijah. Ob meni sta bila dva ljubezniva mlada človeka, ki sta to steno že tolikokrat plezala, da poznata vsako nadrobnost v njej. Jaz pa — prav zato — nekako osamljen med njima. V gorah sicer gotovo tako izveden kakor onadva ali morda še bolj, a tu v tej steni spričo njiju sem kot človek, ki ga peljejo v gosti. A nekje globoko v meni je zavest, da stopam sedaj k skrivnostim te silne stene. Zakaj skrivnosti so, kar odkrivam, tajinstvena svetišča, ki njih podoba še daleč ni samo ta skala, ki jo otipam, to krhko kamenje, na katerega stopam. V tej snovi, nekje sredi nje, za nas nevidno, neoprijemljivo, tiči tisto veliko neznano, ki mu pravimo Stena. Ne sestavljajo ga samo ti stebri, ta tako drzno in neurejeno oblikovani skalnati svet, ti prepadi in police, žlebovi, plošče in beli oboki. Sestavlja ga tudi vse, kar o tem svetu vemo, vse to, kar človek ob njem doživi, ko ga razčlenjuje, proučuje in ko ga skuša fizično obvladati in preiskati. In ne najmanjši del v tem je ravno zgodovina vzponov, ki je od njih eden najbolj pretresljivih ravno Jožev vzpon po tem stebru.
In skoraj mi je šlo prelahko vse od rok. Tako, da pravzaprav še danes ne vem, kako težka je v resnici ta smer. Ne samo zaradi sijajnega vzgleda, ki sem ga imel v plezalcih pred seboj, ne samo zato. Predvsem zato, ker je bila tedaj z menoj posebna gorska sreča. Več naklonjenosti je bilo tedaj zame od življenja kakor domala na vseh takih potih, ki sem jih kdaj opravil. Ah, bil je pač vzpon po tej prečudno lepi steni, kjer ni konca čudes v velikanskem skalnatem svetu. Zavest sreče, da mi je bilo vendar enkrat dano, ubirati to zračno pot, je dala že sama po sebi tisti vzgon, ob katerem so minevale težave, da sem se jih komaj zavedel. In ko sem se lotil očitno težkih prestopov, so bili skoraj za menoj in že smo bili spet nekaj metrov više.
V rjavi votlini smo … pošastni dom samote. Samo človek gostuje tu mimogrede za kratke hipe, a prav na tem kraju kdaj pa kdaj tudi za celo noč, če se je preveč zamujal spodaj v težkih prestopih, zakaj bivak je tu lahak in prostoren.
Z visokih preves nad nami padajo kaplje. Sveteče se letijo s temnih skal — navzdol in težko udarjajo ob pečine in v sigasto dno. Spet gre smer na levo naokrog — vidi se, da so na desni neprehodni prepadi. Do navpičnih pregrad pridemo, te so izoblikovane v žlebasti in kaminasti formaciji, po kateri gre smer naravnost naprej v ozek kot med stisnjenimi stenami. Od tam po razdejanih skalah gor pod streho, ki smo jo že dolgo videli nad seboj. Tam je tisto prečenje, ki ga skoraj ni mogoče prav opisati. Morda zaradi čudnega, edinstvenega plezalskega položaja, morda zaradi oblik skalovja, ki mu je težko povedati pravo podobo.
In prav tam je tudi konec največjih težav. Tista prečnica in še hoja po ozki lašti potem, to je zadnje, kar je v stebru res težko.
Se res bliža že konec? Saj ni dosti čez poldne, poldrugo uro morda. Komaj verjamem. Srce pa si želi še. Da bi se skalovje še vzpelo nad nami, da bi se steber še vstromil v pečinah, da bi še živeli košček življenja med temi skalami, v tem sončnem dnevu, da bi bili pod nami še prepadi in nad nami previsi, skozi katere bi se morali prebijati.
Toda že smo pod streho. Ustavimo se in razvrstimo. Barbka je na vrsti, da bo plezala kot prva. V stiku strmine in strehe so oprimki in klini, za noge ni skoraj nič. Pa zobec podplata le vedno ujame in zagrabi košček opore. Tako se pomikamo na levo v skalnat kot in velik sklad zapre to prečenje. Obrnemo se vanj, precej širok je, a više na robu pušča ob sebi komaj kaj več kakor za ped prostora na izsekani, gladki polici. Tja gor povzpeti se, se pravi spremeniti lego telesa, upreti se z nogami v streho, ki je za to dovolj nizka. Le malo je dviga, potem si tik pod polico in ne veš ne kod ne kam, če se ali na hrbtu ali kako drugače ne povlečeš nanjo. Tam je z vrha v skalo zabit klin. Ob njem se vzpneš pokonci — to je najtežje — in neki borni oprimki nad teboj te rešijo, da se ne zvrneš v Vrata.
Tako lep je ta detajl, da človeka mika iti nazaj in še enkrat preplezati ga. O, saj Joža ga je! To je tista zgodba, tolikokrat omenjena in občudovana. A le tu, na mestu, tu vidiš, kaj se to pravi, kakšna telesna in duševna moč je bila v tem plezalcu.
Ob vsem poznavanju smeri, v prelepem vremenu, z dobro pripravljeno opremo, čeprav ni bilo treba znova prav nič zabijati klinov, v razpoloženju, ki nas je kar gnalo naprej, z vsem tem smo bili tudi mi v kratkih minutah tu čez. Najprej Barbka. Na koncu prečnice se ni hrbtno, temveč v navadni drži povlekla na polico. »Glej, da ne zabingljaš v Vrata!« sva ji zaklicala z Dragom. Pogledala je k nama, se zasmejala in pokazala jezik. No, sem si mislil, če je stvar taka, potem ne bo posebno hudega, zakaj kadar v previsih kažeš jezik, ne od izčrpanosti temveč iz prešernosti, tedaj gre posel gotovo dobro od rok. In bil sem na vrsti, nekaj časa mencal v kotu pod preveso, dokler nisem z nogami dosegel strehe, potem pa gor do klina in pokonci na lašto.
Drago je bil za menoj v nekaj preprijemih. Srečna, spretna mladost!
Tako smo torej stali na lašti. Ob navpični pečini smo se pomikali v ozek kot in od tam še malo naprej, dokler ni prišel ukaz: navzgor po gladkem skalnatem rebru.
Oh, izpostavljenost teh metrov! Saj je vsa smer nad hudimi prepadi, toda tole tu je le nekaj popolnega Tn glejte, ne tako, da človek visi v zankah in klinih ter niha naravnost nad brezdnom, ne tako. Toda da ob komaj še zmogljivih oporah, ko mukoma še stoji pokonci, ni tik ob njem na prepadni strani ničesar, to je tisto, kar je tako kočljivo. Ko smo še v vertikali, ne v previsih, ko imamo še vez do normalnega, pokončnega položaja telesa, pa si z drobnimi oprimki ali kako drugače komaj še varujemo ravnotežje. In pod nami je prepad! Kako bi človek šinil navzdol, če bi ga spodneslo! Pa nisem mislil na to. Te refleksije prihajajo na misel človeku pozneje in nikakor ne iz strahu. Tedaj pa je bilo prelepo, srečno plezanje brez vsakršnih temnih trenutkov. Bili smo v zavesti moči in polni zaupanja. In tu, na tej lašti nas je povrh objemalo še sonce.
Strmo navzgor ni nič kaj lahko. Vse enako odprto, oprimkov malo, skale zelo gladke. Končno se nam približa prepoka in luska za njo. Tam je lažje, tam se oddahnemo, čeprav napetost tudi prej nikakor ni presegala naših živčnih moči. In sedaj naravnost čez strmo ploščo s klinom in že smo na polici.
Svet se zlajša. Drago se zadovoljno smehlja, Barbki se svetijo oči. Zunaj smo, za nami so vse težave. Zakaj po polici levo v strmine nad ladjo in na vrh stebra ni več ko dobre četrt ure. Ob štirih popoldne smo stali pri možicu.
Sonce je sijalo na gorski svet in mislim, da tudi v naša srca. Srečni smo bili. Ona dva zaradi tega, ker se nam je posrečilo izplezati tako lepo brez zamud, jaz pa — no, pač zaradi tega, ker je bil za menoj steber, ki sem ga od nekdaj pisal v mislih z največjo začetnico.
Kaj naj še rečem? Veliko je trpljenja in pehanja v življenju, veliko tavanja, veliko težkega prizadevanja. Taki trenutki pa, kot smo jih tu doživeli, so svetli mejniki, ure nekega srečnega očiščevanja. Samo na posebnih potih nam jih življenje nakloni. Njihov pomen presega zgolj gorski okvir, v katerem potekajo, čeprav bi jih za nas brez gora nikoli ne bilo. Gore nam ne morejo dati več kakor to, kar je najvišje v življenju, a ne verjamem, da lahko to doživljamo drugje kakor v gorah. Počasi smo hodili čez Plemenice navzdol. Dan je ostal lep vse do večera in zarja se je potegnila v noč. Ob pol osmih smo stopili čez prag Aljaževega doma.
