Tine Orel
PROFESIONALIZEM v športu zavzema vedno nove pozicije, amaterizem pa se umika menda v svet utvar. Za olimpijske igre v Innsbrucku je predsednik IOC (Internacionalni olimpijski komite) Brundage razposlal okrožnico, v kateri pravi, da ne morejo nastopiti na olimpijadi tisti, ki zaradi treninga za več ko tri tedne zapuste službo ali študij, ali tisti, ki so kot vojaki poslani v posebna taborišča za trening. Ta okrožnica je bila razposlana vsem športnim zvezam in državnim olimpijskim komitejem.
Če bi se te okrožnice držali, bi morali IX. olimpijado odpovedati, saj so znane olimpijske ekipe od novembra 1963 lovile sneg na državne stroške. In kaj še vse bi se k temu lahko reklo! Smučar Hinterseer, »Fernandel na smučeh«, kmet iz Kitzbuhela, je bil lani povabljen na alpinistično srečanje v Trento. Pisal je Trentu, da pride, če mu plačajo potne stroške in poseben honorar 1000 avstr. šilingov (30 000 din).
ALPINISTIČNA ŠOLA GROSSGLOCKNER, ki jo vodi znani avstrijski himalajec ing. Fritz Moravec, bo imela poleti 1964 imenitnega učitelja, Norkay Tensinga iz Darjeelinga. Tensing je bil v Evropi tudi l. 1963 in je obiskal mnoge alpinistične tečaje. V l. 1964 bo njegove potne stroške prevzela avstrijska socialistična planinska organizacija »Prijatelji narave«. V Avstriji skrbno goje alpinistični in smučarski podmladek. Kako cenijo delo za vzgojo in naraščaj, se vidi tudi iz tega, da so znamenitega salzburškega smučarskega profesorja in »papeža moderne smuške tehnike« Štefana Kruckenhauserja odlikovali z »zlato medaljo za zasluge za republiko Avstrijo«.
GROHAG je okrajšava za delniško družbo grossglocknerske ceste (Grossglockner-Hoch-alpenstrasse ÄG). Ta je sedem let zidala najvišjo garažo v Evropi, v višini 2500 m nekak avto-silos. Pred 30 leti, ko so s cesto začeli, seveda niso imeli predstave, kakšne probleme bo prinesla motorizacija, predvsem parkiranje. Zato so l. 1958 (o tem smo takrat poročali) začeli z etažnim parkiriščem za 1000 avtomobilov na Franc-Joseph-Höhe. Parkirni prostori so že danes velik problem, kaj bo šele čez leta, če bo motorizacija napredovala v sedanjem tempu! Tempo pa je vedno večji.
BOLGARSKI ALPINISTI napredujejo. Lani so se udeležili mednarodnega alpinističnega 21 držav. Georgij Atanasov in Avram Avramov, oba mojstra športa, sta pri tem srečanju v Chamonixu obenem z zastopniki plezala 1000 m visoko zahodno steno Druja. Bivakirala sta štirikrat, ohranila sta torej »vzhodni« tempo. Pri poročilu v domačem časopisju sta uspeh nekoliko preveč napela, a kar je res, je res, Bolgari imajo Dru za seboj. Vzhodnonemški plezalci so poleti 1963 obiskali Kavkaz, bilo jih je 20, naredili so 53 vzponov.
ŠE ENKRAT o zimskem centru na Elbrusu: Ni še zgrajen, obstoje načrti in počasi se gradi. Med drugim grade dva hotela s po 300 in 400 posteljami in več manjših domov. V načrtu je več sedežnic, tista na Čeget pa že dela, dolga je komaj 1,5 km. S Čegeta bo šla proga za smuk, nič lažja od one v Cortini dAmpezzo. Grade tudi žičnico na masiv Elbrusa, nihalno, 6 km dolgo. Center bo lahko dostopen, prvi dopustniki bodo tu preživeli svoj dopust že v prihodnji sezoni. V načrtu imajo tudi zimsko športni center v Dombaju in Archysu. Za slednjega pravijo, da ima najboljšo višinsko klimo v Evropi. Letos so v SZ praznovali 40-letnico alpinizma in so jo proslavili z vzponom preko zahodne stene Ušbe (4710 m) 1500 m visoke, od katerih, tako poročajo, je 600 m skoraj navpične ali celo previsne. Naveza ing. Anatola Kustovskega je bila za ta uspeh odlikovana z zlato medaljo. Plezalci so bili v steni 7 noči, dnevne prehrane je bilo na enega komaj 650 g. SZ ima zdaj 19 alpinističnih taborov, 1. 1931 so ustanovili prvega. Alpinizem vodi 43 mojstrov športa, med njimi štiri ženske.
AVSTRIJSKA HIMALAJSKA DRUŽBA je bila odlikovana z nagrado dr. Rennerja. Nagrado ji je izročil dunajski župan Jonas z izjavo, da je družba s svojim delom malo Avstrijo proslavila po vsem svetu. ÖHG je prejelo nagrado v isti sapi z znanim zborom Wiener Sängerknaben in ustanovo za boj proti raku.
ANGLEŠKI PLEZALCI so poleti 1963 zabeležili v primeri s prejšnjimi leti več vzponov. Swallow in Taylor sta prečila Aiguilles de Chamonix, prav tako Brown in Hartley. Brown in Patey sta naredila direktno smer v Aig. du Plan, ista dva prvenstveno smer v severni steni Aig. Sans Nom, visoko 1100 m, lažjo od smeri Charlet-Devouassoux. Škot Fulton in Amerikanec Hemming pa sta ponovila angleško smer v Rocher du Midi.
SMRTNO POČ med Dachlom in Roskuppe je kot prvi samohodec preplezal Leo Schlommer 17. avg. 1963 in to v 4 urah in pol. Italijani Cavalieri, Ravaioni in Vaccari pa so teden prej preplezali kot prvi hudičev steber v Mt. Blanc du Tacul, V, VI, v gornjem delu so imeli proti sebi še sneg in vihar.
CARLESSOVO SMER v Torre Trieste je v navezi z Buscainijem kot prva ženska preplezala Silva Metzeltin, simpatična Tržačanka. Skoro istočasno sta si to zapisali v plezalski dnevnik tudi Francozinja Leprince-Ringuet in Švicarka Schelbertova (v družbi z Albinom istega imena). V Tofana di Roces so Gandini, Lorenzi, Menardi, Michielli in Zardini speljali novo direktno smer desno od smeri Costantini-Apollonio: 550 m visoko, 350 klinov, pet dni (4 bivaki). Nova imena, vredna starih »veveric«. Moderne smeri v Cinah so strašno »ježaste«. Tako sta izjavila Kinshofer in Mannhardt o direktni francoski.
NORVEŽANI ne pomenijo v alpinistiki toliko kot v smučanju, vendar tudi oni skušajo iti vštric z razvojem. Opdal in Vigerust sta junija 1963 preplezala severno steno Skarfjella, 1000 m visoko, nekaj mest VI, A2 A3. Letos bosta oba ta dva in štirje drugi pod vodstvom 51 letnega Andreja Naessa skušala doseči 7650 m visoki vzhodni vrh Tirič-Mira v Hindukuš. To je »norveška« gora, že 1. 1950 smo poročali o norveškem vzponu na 7700 m visoki glavni vrh Tirič-Mira.
LIONEL TERRAY je prejel visoko odlikovanje legije časti za svoje alpinistično delo v Himalaji in Južni Ameriki. Tudi Francozi zelo čislajo ta odličja in znajo ceniti alpinizem kot športno in kulturno afirmacijo države in naroda. Poleg tega je v salonu CAF priredil slavnosten sprejem Maurice Herzog v počastitev uglednih funkcionarjev CAF Deviesa, Descoursa in Latarjeta. Vsi trije so bili odlikovani s priznanji CAF, Maurice Herzog pa je imel nagovor, v katerem je poudaril pomen alpinizma za današnji ugled Francije v svetu. General de Gaulle se osebno zanima za te stvari. Film o francoskem vzponu na Chacraraju l. 1962, ki ga je naročil de Gaulle, je dec. 1963 vodja ekspedicije Maillard predvajal de Gaullu in njegovi soprogi, navzoča sta bila M. Herzog in Lionel Terray. Francoski alpinisti so torej priplezali na vladni vrh. Ni čudno, če uživajo tako široko javno podporo.
ROGER FRISON-ROCHE, sedanji literarni francoski planinski vrh, je l. 1963 prejel glavno nagrado za mladinsko literaturo. V žiriji so sedeli starši, pedagogi, ministrstvo za prosveto, pravosodje in informacije, torej izredno vplivna in široko razgledana žirija. Te vrste kultura je v Franciji in v alpskih deželah izredno cenjena. Pri nas pa l. 1963 in 1964 nismo mogli dobiti razstavnih prostorov za razstavo »Gore v podobi«, ki jo pripravlja umetnostni zgodovinar France Zupan. Seveda brez utemeljitve. Razstava, tako se je baje neuradno utemeljevalo, od Pernharta do Pavlovca bi utegnila biti pod nivojem, ki ga terjajo naši obstoječi galerijski prostori.
»PRIRODNI ŠPORTI« so spričo aglomeracij prebivalstva v mestih danes najvažnejši, je izjavil de Gaullov minister Pisani in pred leti tudi Debre. Zato je varstvo narave ena od važnih nalog družbe, prav tako pa pospeševanje pogojev za napredek prirodnih športov. S tem v zvezi je predsednik FFM začel z akcijo za narodni park v Haute Dauphine, za njegovo razširitev in conalno razmejitev v tri dele (zunanjo, polzunanjo in notranjo). Področje se močno depopularizira, od l. 1921 so vse tri cone izgubile 65 %, 49 % in 32 %. Osrednja cona tega področja ima komaj še 726 prebivalcev. Ureditev tega področja je nacionalna naloga, pravi Devies, danes alpski svet privlačuje skoraj vse sloje, ne več manjšino, kot je to bilo v 19. stoletju.
SEVERNA STENA EIGERJA je, kakor smo poročali, že do kraja odprta (preko 30 navez zabeleženih) po normativih, ki so se uveljavili. Tudi tej sloviti in, kar recimo, prosluli steni ni bilo prizaneseno s poskusi za modernizacijo smeri — za direttissimo. Januarja 1964 je šel mimo že sedmi poskus, »storilce« smo že omenovali. Prvi poskus se je tragično končal že l. 1935 (Mehringer — Sedlmayer) v višini likalnika, l. 1938 sta pri podobnem poskusu našla smrt Menti in Sandri. L. 1953 sta se iz direktne smeri proti vrhu morala umakniti Gonda in Wyss. Marca 1963 sta obrnila Poljaka Momatiuk in Mostowski, julija Menardi, Michielli in Lorenzi, nekaj tednov kasneje Piussi in Sorgato. Direttissima bi ne bila tako izpostavljena padajočemu kamenju pri »likalniku« in »pajku«, umik bi bil celo lažji. Štirje Nemci so 15. jan. tega leta obrnili po treh dneh. En dan in eno noč so prebili v »igluju«, snežilo je in steno je pometal hud veter. Predvsem ta je poskrbel za odločujočo demoralizacijo. Ne da bi vedel, jim je z jungfrauško železnico sledil Hiebeler in jim pri umiku pomagal. Časopisi so poskrbeli najprej za reklamo, potem pa tudi za posmihanje, češ niste stvari kos. Do tega je prišlo, ker so podpisali ekskluzivno pogodbo z mogočno revijo. (Podobne pogodbe sklepa tudi W. Bonatti pred vsakim večjim podvigom.) Hiebelerju so očitali, da je bil to pot manager, medtem ko se on brani, češ, več mi je za alpinistično stran tega poskusa kot za to, kaj se plete med novinarji. V Eigerju je bilo do zdaj 139 plezalcev, 25 od teh jih je padlo v smrt, tedaj 18%. Famozno smer bi »direttissima« med »likalnikom« in »pajkom« skrajšala za 400 m. Vendar čaka direttissimo najtežji problem 150 m desno od »pajka« proti vrhu. Švicarski spust z vrha v podnožje stene bo verjetno nekaj doprinesel tudi k direttissimi v Eigerju.
MATRI (6720 m) je vrh v Himalaji, ki so se nanj povzpeli člani »Paribhramane« iz Ahmedabada. Ista organizacija je svoje člane poslala tudi na Šri Kailsa (6932 m), na kateri so že l. 1938 stali Avstrijci. Japoncem se ni posrečilo priti na Himlung (7126 m), prav tako ne na vrh Twins (7350 m). Avstrijci so se v l. 1963 zagnali tudi v Hindukuš in prišli na Kišfi Khan (7200 m), Koh-i-Kalat, Koh-i-Warg, Koh-i-Spurdič (6300 m). Štajerci so prišli na Nošaq (7200 m in 7492 m) Zgornje-avstrijci na dva šesttisočaka, Salzburzani na Koh-i-Shoghordok (6855 m) torej v enem letu kar štiri avstrijske ekspedicije v Hindukuš, zraven še dve nemški, ena iz Munchena, druga iz Garmisch-Partenkirchena. 15 Avstrijcev je bilo l. 1963 tudi na Kavkazu, med drugim so bili na Dych-tau (5198 m) po ruskem stebru (Vb), sicer pa je ekspedicija na Kavkaz trpela zaradi izrednih ukrepov po nesreč na Čatyn-tau (4363 m), o čemer smo brali v naši kavkaški številki.
ŠE O PROFESIONALIZACIJI športa. Med drugim tudi alpinizma in smučarstv, ki ni važna saj gre le za procent športnikov, tekmovalcev? Trening za te športnike je že dalj časa tako intenziven, da je nezdružljiv s kakršnimkoli poklicnim delom. V antiki ni bilo pravil o amaterizmu, s športom so se bavili samo imoviti. V moderni dobi se je šport polastil množic, oziroma množice ga potrebujejo bolj kot kdaj. Problem profesionalizma je nastopil najprej pri nogometu pred 80 leti so Angleži uvedli ta ventil, kdor si služi kruh z žogo, ne more biti več nogometni amater. V ZDA so univerze športni centri. Talentirani športniki dobivajo športne štipendije (čeprav se tudi pri nas večkrat sliši, da to ni res). V Italiji so najboljše športnike jemali iz poklica že pred drugo svetovno vojno, njihov trening je šel na državne stroške. Nemci so to pred berlinsko olimpijado 1936 posnemali. Danes terjajo trener in telesnovzgojni profesorji še več časa, še več treninga, še več koncentracije. To pomeni, da mora vrhunski športnik iz poklica, stran od študija, trening je dobil poklicno obliko – v Italiji, Franciji in drugod. De Gaulle je po porazu Francozov v Rimu 1960 sam zahteval športni center za olimpijske kandidate. V SZ to ni več problem: država pospešuje vsak talent, torej tudi športni.
Mednarodna smuška zveza FIS je ponovno izjavila da se ne more njenih tekem udeležiti noben tekmovalec, ki ima od tega materialne koristi. Samo v l. 1962 se je zoper to veljavno pravilo močno pregrešilo 15 smučarjev svetovnega razreda, če ne drugače, vsaj s tem, da so bila njihova imena vključena v reklamo pri trgovini z rekviziti.
Koliko tega imamo tudi v alpinizmu! Funkcionarji FIS molče, ker vedo, da smučarji-tekmovalci cele mesece drve od treninga na trening, od tekme do tekme, kot nacionalni izveski in pospeševalci turizma in da v tem času morajo imeti svoje dohodke. Molče tudi zato, ker si ne marajo žagati veje, na kateri sami sedijo. Molčijo ne glede na to, da imajo na skrbi zelo mlade ljudi, ki se tako še ne povsem zreli nauče »k grehu molčati«, da bi jim start na olimpijski pisti ne ušel. Mimo vsega tega se šport se vedno zalša z najlepšimi atributi, govori se o kulturni in vzgojni njegovi kapaciteti itd. Profesionalna smučanja je na pohodu, treba jo je le priznati in kot tako obravnavati. Kdor hoče danes doseči svetovni razred, mora od tega živeti, to je. mora od tega prejemati svoje dohodke. In jih tudi prejema. Ni čudno, če o tem v svetovni publicistiki tudi mnogo pišejo. Pota iz zagate pa nobeden ne pokaže.
ALPINISTIČNE DISKUSIJE so že pred nekaj leti uvedli Nemci na evangelski akademiji v Bad Bollu. Decembra 1963 je imel to uvodno besedo naš znanec Dieter Hasse pod geslom »Alpinizem – aktualnost in afirmacija«. Svoje razmišljanje je povzel z vprašanjem, ali je v resnici osnova za krizo v alpinizmu superdirettissima »saška smer« v Veliki Cini. Hasse trdi, da o tej smeri ni bilo napisanega nič negativnega in da je alpinistično upravičena. Pravico do nadaljnjega razvoja ima samo tisto, kar obvlada dosedanje dosežke in jih pospešuje k nadaljnjemu napredku.
Dr. Ulrich Mann je citiral esej Ortega y Gasseta »O lovu« in prilagodil na alpinizem lovsko etiko, kakor pri lovu ne bomo upodabljali strojnice, tako pri alpinizmu niso več opravičljivi svedrovci in »popkovina« (preskrbovala vrv z vznožjem, z vznožnim »personalom«). Primera seveda ni dobra, saj se tveganje lovca ne da primerjati s tveganjem alpinista.
Nastopil je tudi znani Dunajčan Kurt Maix, govoril je o šansah in nevarnostih »organiziranega alpinizma«. Naveza mu je osrednja točka vsake alpinistične organizacije. Vrednost človeka se meri po tem, kar žrtvuje za prijatelja. Alpinizem izvira iz veselja nad spoznavanjem in uveljavljanjem. Zato ima izredne vzgojne vrednote, »tudi če ga organizira država« (mislil je na vzhodne države).
Znani Hans Ackermann (DAV) je ugotovil optimistične nemške perspektive glede inozemskih ekspedicij: »Čas je dozorel za skupne akcije v visokih gorah, za sodelovanje, država tu mora pomagati, saj »državo tvorimo mi vsi«.
Ulrich Link, zastopnik münchenskega »Merkurja«, je zavzemal stališče do publicitete. Alpinizem je za bralca zanimiv, ker ima čustveno in romantično vsebino ter socialne poteze. Ni ga mogoče racionalno dojeti. Človek rad občuduje junake, »stars«, »ase« Če žurnalistl usekajo mimo, ni čudno, saj je med njimi malo takih, ki bi poznali alpinizem, poleg tega pa je »pretiravanje in senzacija, žurnalistu kruh.« Link ni prav nič pomislil na vzgojne naloge tiska!
Hiebeler je menil, da alpinizem nudi časopisju aktualno snov, naivni konsument žurnalizma pa je žejen senzacije, čeprav v alpinizmu ni niti junakov niti senzacij. Poštenost obvestil naj bo izhodišče za tisk. zato je predlagal tiskovni referat v Münchenu. Ta naj bi poskrbel, da bi alpinistična poročila bila stvarna strokovno cista, vzgojna in idejno usmerjena v evropsko navezo. Za tiskovne senzacije se alpinisti odločajo tudi zaradi honorarjev, to je treba pošteno priznati.
Alfred Jennewein iz Stuttgarta je imel diskusijo z naslovom »Alpinizem, quo vadis?« Ekstremizem se zdi Jenneweinu sicer opravičljiv, vendar ne pomeni tistega, kar je alpinizmu stvarna in nespremenljiva vrednota.
Diskusijo sta vodila dva evangelska teologa, od katerih je eden, Hörmann, dal alpinizmu na zaključku teološko mistično aplikacijo reducirano na votle simbole. Da bi diskusija ne izzvenela v tak transcedentalizem, so poskrbeli se za »vlečnico« nazaj v realne sfere v obliki humorističnih nastopov znanih Karla Lukana in Hansa Schwände, ki sta s Paulom Wertheimerjem organizirala »planinski kabaret«. Obetajo, da bo Bad Boll krenil na mednarodno pot.
TURNO SMUČANJE spada med tiste športne panoge, ki človeka silijo k študiju narave. Pravi smučar, to je tisti, ki »orje sveži sneg«, mora biti kos vsakemu snegu pri vsaki brzini, to pa zmore le, če sneg in naravo pozna. Tako je nedavno zapisal Sir Amold Lunn. Nato nadaljuje: »Pred 40 leti sem ustanovil smučarski Klub Kandahar, da bi pospeševal alpske discipline m jim priboril tekmovalno mesto preko FIS. Mislil sem, da bosta slalom in smuk mnogo doprinesla k turnemu smučanju. Nisem si mogel predstavljati, da se bosta med seboj popolnoma ločila. Za smučarskega dirkača je danes važnejši nauk o smuških mažah kakor o kakovosti snega. Medtem ko je za turnega smučarja prava preizkušnja v tem da z veliko brzino presmuča neznani mu breg, moderni dirkač ure in ure študira vsako podrobnost na tekmovalni pisti, da bi ji bil čim bolj kos. Slalom, ki sem si ga jaz izmislil, je še imel odnos do turnega smučanja, moderni slalom pa se je popačil in nima s turnim smučanjem nobene zveze več. Lahko smo veseli, da turno smučanje še ni prišlo v mlin tekmovalnih meril in medalj. Priznam alpske-smuške dirke so preizkušnja poguma in moči, spričevalo akrobatskih sposobnosti. Vedno sem te dirkače občudoval in imel neznansko veselje organizirati te dirke Toda nobena nagrada, nobeno odlikovanje ne moreta nuditi tisto veselje, ki ga nudi pravi turni spust. Na misel mi prihaja šestdnevno prečenje ledenikov v Berner Oberlandu januarja 1909 še pred jungfrausko železnico. Več mi pomeni kot olimpijska medalja kakemu dirkaču. Turno smučanje so, kakor smo že nekajkrat zapisali, poznali že davni lovci, kasneje gozdarji (že v začetku 19. st), kako je z bloškimi smučarji, vemo. Turno smučanje kot šport pa sega med l. 1890 in prvo svetovno vojno. Tudi pri nas so ga gojili že v tem času. Vendar pride do razcveta šele po l. 1919. Trajalo pa je deset let, da se je zares razširilo. Zasluge je imela arlberška smuška šola. V l. 1925 do 1930 sprejele vse srednje-evropske države. Ker vertikalne prometne mreže še ni bilo nikjer, so planinske koče za smučarje pomenile vse. Ni čudno, če so se v koči spletle trdne prijateljske vezi, bili so časi, ki jih današnja srednja generacija ne more pozabiti. Druga svetovna vojna je razvoj zavrla po l. 1947 pa je zato – posebno v zahodnih deželah — prišlo do skokovitega napredka: na trg je prišlo ogromno smuči, boljših, trdnejših, prožnejših, nove vezi in stremena, nova tehnika, lifti, žičnice, vzpenjače. Okoli l. 1955 je nastopila kriza zaradi nasprotja med »vezanim« in »sproščenim« smukom. Moderne vezi v zvezi z moderno tehniko so smučanju vzele mnoge užitke predvojne tehnike s predvojno opremo. Zato se danes med smučarijo pojavlja geslo: »Potuj s smučmi s primerno opremo!«, gotovo zato, da bi bilo smučanje dostopnejše čim širšim krogom. Zato namreč gre! Pred vojno je smučalo 50 % prebivalcev mesta Oslo, 80% Fincev je imelo po en ali dva para smuči! V Zahodni Nemčiji znaša danes ta procent 10—12 % Tu se prizadevajo, da bi smuško turistiko razširili s pomočjo klubov in sistemom odlikovanj za presmučane kilometre in standardne ture pri kateri je kriterij višinska razlika. Na Finskem je dnevna norma 75 km in nekaj višinske razlike, v Laponiji 55 km in 1700 m višinske razlike. Največje storitve znašajo tu do 140 km na dan sicer pa je norma za moške 70 za ženske 60, za mladino pa med 50 in 30 km. V Nemčiji bo 1. 1964 potekala peta zima, odkar se pospešuje »smuški weekend« po nordijskem zgledu. Posebno bi radi spravili na smuči vidnejše javne delavce, kakor je to običaj na Finskem, Švedskem in Norveškem.
NAJVEČ NESREČ je bilo lani v Visoki Tatri, če pomislimo, da je to najmanjše in najmanjše visokogorstvo v Evropi. 15 mrtvih in 100 težko ponesrečenih v enem samem letu je hud davek goram. Največja nesreča se je zgodila 3. septembra 1963, ko sta zgrmeli v prepad dve navezi, ki sta skupaj vstopili v vzhodno steno Pyšnega štita: Koutnik, Pumer, Vlasak in Sovova. L. 1963 se je smrtno ponesrečil tudi Krištof Zlatnik, Čeh, ki je od l. 1950 živel kot emigrant v Zahodni Nemčiji in so ga tam imenovali drugega E. G. Lammerja. Lani je v snežnem viharju izplezal po grebenu Peuterey na vrh Mt. Blancu, prišel s smučmi preko ledenika Guggi na Jungfrau, sam po grebenu Zmutt na Matterhorn, sam preplezal Brenvo, Pallavicinijev ozebnik. Izginil je brez sledu na ledeniku Pers. Iz koče Boval v skupini Bernine je hotel priti v kočo Marco-e-Rosa V velikih razpokah ledenika Pers je doslej ostalo osem ljudi. So tako globoke in nevarne, da na iskanje nihče ne misli.
