Planinski vestnik, junij 1964
Izdala akc. družba Nicola Zanichelli v Bologni, 1963, 19 X 24 cm, 320 strani, 85 slik v črno-belem in 24 barvnih posnetkov, platno, 5800 lir.
Ob stoletnici CAI so v Italiji pričeli izdajati knjižne zbirko »Montagne« (gorstva), ki jo urejuje Walter Bonatti in bo v njej izšlo po načrtu vsako leto po eno alpinistično delo. Prva knjiga, 1962, je bila od samega Bonattija »Le mie montagne« (njeno oceno je priobčil PV 1964, str. 39—41), za l. 1965 se pripravlja tretja knjiga zbirke »Mont Blanc«. Za letos je zagledala beli dan Bernardijeva »antologija« (tako imenuje avtor svoje delo) o Cervinu-Matterhornu. Posvečena je spominu na Amilcara Crétiera, Aostanca, doma iz Valtournanche, rojstne vasi številnih alpinistov in gorskih vodnikov širokega slovesa.
Crétier je bil prvovrsten plezalec, ki je sila mnogo obetal. Študiral je filozofijo in je o svojih izvrstnih gorskih vzponih napisal prav lepe stvari, v njih pa duhovito razpletal svoje misli o gorah in alpinizmu. Kakor se nam v novi knjigi poroča, je takole govoril: »Potreben je pogum, pa tudi strahú je treba, sta podzavestna elementa samoohranitve. Volja, pogum, previdnost, strah — četvero prvin alpinizma.« Bil je samohodec. l. 1931 se je prvi lotil južne stene, »sončne stene« Cervina. Dospel je do višine 4000 metrov. Dva meseca za njim so steno do vrha preplezali Enzo Benedetti, Louis Carrel in Maurice Bich. Amilcare Crétier se je smrtno ponesrečil v Cervinu, komaj 24 let star. V mnogočem spominja na našega Klementa Juga.
Knjiga je več kakor samo »antologija«, zakaj avtor je vsestransko obdelal vso snov, ki zajema pojem Cervino-Matterhorn. S pristno veščino obravnava Bernardijevo delo morfološke študije, se spušča v geološka razpravljanja, piše o flori in favni, o podnebju, in ob vsem tem nam podrobno, pa zelo živo pripoveduje v velikih, o največjih, najslavnejših alpinističnih podvigih v Matterhornu-Cervinu, ki ni gora, tako je zapisano, ampak zase svet, obljuden z osebnostmi, ki spadajo v zgodovino. Avtorjeve navedbe so podkrepljene tudi s pismi in zapisi zelo znanih mož, ki so kakorkoli vezani na veliko goro, pisateljev, alpinistov, novinarjev. Seznanimo se ob čitanju knjige z znamenitimi pisatelji, pesniki, znanstveniki, kakor so Nicolis de Robilant, Horace Bénédict de Saussure, William Brockedon, Rodolphe Topffer, James David Forbes, John Ruskin, Georges Carrel, imenovan »il Canonico«, Théophile Gautier, Edmondo De Amicis.
Pretežni del nove knjige pa napeto opisuje burno zgodovino grandiozne, brezprimerne borbe za osvojitev čudežne, od vseh drugih tako zelo različne, spomladi 1865 poleg Aiguille Verte še edine v Alpah nezavzete gore. Živo nam avtor po vrsti predstavlja velike akterje Matterhornove epopeje, odkriva nam njihova čustva in strasti, pokaže nam jih v upu in obupu, v žalosti in veselju, ob zmagi in propasti, presenečenju in razočaranju, pokaže nam jih tudi tam, kjer jih v divji tekmi za edinstveni uspeh grizejo zavist, škodoželjnost in zloba. Ostro izobličeni se v knjigi pri kazujejo izraziti gorniški tipi iz doline Aoste. legendarne figure kakor Jean Antoine Carrel, nazvan bersaljêr, ki je 8 let služil vojake, se tolkel v bitkah pri Novari in Solferinu, imel 12 otrok, bil neutrudljiv, neustrašen plezalec, gorski vodnik, je spremljal Whymperja v Ande, stopil na številne divje vrhove v gorah Južne Amerike, zatrjeval — ko so za Cervino drugi obupavali — da je vendar osvojljiv, obenem pa Ircu Tyndallu, prvemu od tujcev, ki so se lotevali Cervina, ki je prvi v njem dosegel višino 4260 m (Pic Tyndall), tam v višini 4134 m na lastne stroške postavil skromno zavetišče, tedaj slavnemu učenjaku in alpinistu Tyndallu ljubosumno preprečil namero, da bi se bil tudi vrha prvi polastil, ko je od njega za spremstvo lokavo zahteval kar štiri vodnike in zanje plačilo 600 frankov, po današnji vrednosti okoli 400 000 lir, česar Tyndall ni bil voljan sprejeti in se je takrat slabe volje brez Cervina vrnil v domovino.
Carrel Bersaglière je bil prvi, ki je želel, da bi si slavo s prvim pristopom na Cervino priborili domačini iz njegove vasi Valtournanche. Oprezoval je Edwarda Whymperja, ki se je z vso resnobo pripravljal za naskok, in isti dan, ko so Angleži prišli na goro iz Zermatta, so tudi Aostanci z Breuila navzgor rinili v vrh, vendar brez uspeha. Kako čudna usoda, tri dni za Whymperjem so stali tudi oni na vrhu, vzpenjali so se pa tudi to pot pod izkušenim vodstvom drznega bersaljera, ki je kasneje opravil še številne pomembne ture po Cervinu in drugih gorah, dokler ni, 61 let star, na sestopu s Cervina po dveh bivakih o strašnem vremenu umrl od izčrpanosti.
Še z drugimi vrlimi Aostanci nas knjiga seznanja. Nastopajo Jean-Baptiste Bich. Maurizio Bich, Jean-Augustin Meynet, Jan-Jacques Carrel, ki si je na eni od svojih številnih tur v Matterhornu, ali »la grand’becca« (veliki kljun, kakor se imenitna gora pri domačinih na južni strani še dandanašnji imenuje), sezul težke okovanke, da se je čez gladke skale lažje pomikal. Za pas si jih je pričvrstil, a mu je en čevelj spotoma zletel v globino. Na sestopu se mu je z boso nogo pošteno otepalo. Poskusil je z dvojnimi nogavicami, ki sta se mu kmalu strgali. Izmislil si je novo sredstvo, odrezal kos vrvi in si z vrvjo skrbno ovil boso nogo. »Čuden čevelj iz konoplje«, so se mu tovariši smejali, bil pa je prvi plezalnik. Dvajset je Carrelov iz Valtournanche doma, ki so si kot alpinisti, gorski vodniki, prislužili čast in slavo. Med njimi stojita v prvih vrstah Luigi, imenovan »il grande«, in drug Carrel Luigi, »Carrelino«, ki sta na daleč slovela kot prvovrstna plezalca in gorska vodnika. Carrelino je odprl v Cervinu več novih smeri, preplezal skupaj z mlajšim bratom Lucianom in še drugimi štirimi turisti dotlej še nepremagano vzhodno steno, za tiste čase velik alpinističen uspeh, predelal s Carlom Taddejem 1947 še zapadno steno, »nedokončano« (tako so jo imenovali, ker so jo poskušale številne naveze, pa jim do pravega vrha ni uspelo, dokler se ni predlanskim stena v celoti posrečila gorskemu vodniku Giovanniju Ottinu in njegovemu spremljevalcu, 28 let staremu Renatu Daguinu, s čemer je bil rešen, kakor se je pisalo, v Cervinu poslednji problem), kjer ju je malo pod vrhom zavrnilo skrajno neugodno vreme, in se bil že predtem (1942) pretolkel po mejnem grebenu Furggen do samega vrha, ko so se za ta greben skozi celih 70 let kakor levi, vendar brez uspeha, bili Angleži in domačini. Ko je Carrelino stopil na vrh, je imel solzne oči. Knjiga zanimivo opisuje tujce, Angleže, ki so se skoz leta in leta neutrudno pehali za mikavni, še nezavzeti najimenitnejši kamen Evrope, kakor je slavni John Ruskin imenoval veliko goro.
Od tujcev sta bila osrednja junaka v trdem boju Edward Whymper in John Tyndall, ki sta se pa borila vsak na svojo roko, ker ta in oni je hotel biti edini zmagovalec, nista si želela slave deliti med seboj. Napeto se nam v knjigi pripoveduje, kako sta si vsak zase skrivaj hodila ogledovat detajle v gori, študirat strukturo plasti, merit intenziteto strmin, opazovat kamnje, kje in kako je padalo, ter kod je spomladi sneg obležaval. Osem let je trajal srditi boj, v tem času je napravil Whymper osem resnih poskusov, ne da bi se mu kdaj bila izpolnila goreča želja. Vsi so se tiste čase odpravljali z Breuila navzgor, po italijanski strani, ker enodušno je bilo mnenje, da bo moči Cervino zavzeti kvečjemu le z italijanske, nikoli s švicarske strani. S skrbjo so pa gledali Italijani na vse to početje. Užgala se jim je iskra ljubezni do rodu in domovine. Tudi njim je odslej šlo za ime. Že Monte Viso, sijajni piemontski vrh, so jim spred nosa zavzeli Angleži. In še 1863 je londonski »Alpine Journal« opogumljal angleške alpiniste: »Če je za nas že izčrpana vsa privlačnost za gore v Švici, nam pa še zmerom ostaja in bo še kdove kako dolgo ostajal Mont Cervin, nepremagani in na videz nepremagljivi. Italijani so morali pohiteti.
Poleti 1863 je slavni Quintino Sella, profesor geologije in mineralogije, politik, gospodarstvenik, prvi finančni minister mlade kraljevine, obenem velik alpinist, zbral nekaj prijateljev gora in so sklenili ustanoviti italijansko planinsko društvo. Sklep je bil že tiste jeseni uresničen, v Turinu je bil ustanovljen CAI, in kot najnujnejši od vseh problemov se je v vsem začetku pokazal »problem Cervino«, ki ga je vzel v roke vedno navdušeni Turinčan ing. Felice Giordano. Prav tisti čas je Whymperju uspelo, da je dosegel v Matterhornu dotlej še od nikogar doseženo višino, kar je Italijane še bolj podžgalo, ki so sicer bili veseli, da je Angležu spet spodletelo, ko ga je bilo spod vrha odgnalo prehudo neurje. Giordano piše v Turin: »Whymperju, ki mu je, kakor kaže, samo življenje odvisno od Cervina, sem odtegnil vse vodnike, toda on stalno voha okoli in skrbno poizveduje. Stanujem v isti gostilni kakor on, a se mu izogibljem, da se mi ni treba razgovarjati…«
Čas je hitel, vse je bilo na nogah v mrzličnih pripravah. Domačini so na skrivnem in po malem znašali vse potrebno z Breuila v bregove. Whymper je slutil, kar so mu prikrivali. Toda ko so mu gorski vodniki vsi po vrsti z lažnivimi izgovori odrekli spremstvo, je sprevidel, se pognal na St. Theodule ter dol shitel na Zermatt, dobil tam vodnika in družbo in si z njimi priboril prvenstvo. Tako je tudi Matterhorn le Angležem zmagovito padel v roke, prihodnje leto bo od tega sto let. V Bernardijevi knjigi se na veliki matterhornski pozornici razvija epos naprej vse do konca. Ko je nekdanje »nemogoče« postalo mogoče, postala stvarnost, zavzame zgodovina Cervina dinamičen razplet.
L. 1882 je gorski velefotograf in znameniti alpinist Vittorio Sella s tremi Carreli prvi pozimi prečil vrh z vzponom z Breuila in sestopom na Zermatt, ko se je bil že 20 let poprej v januarju poskušal z dvema vodnikoma iz Zermatta navzgor Thomas Stuart Kennedy, eden od najboljših alpinistov svoje dobe.
Walter Bonatti in Roberto Bignani sta l. 1953 prva preplezala zimsko »Furggen«, bivakirala sta oba v eni vreči 150 m pod vrhom pri temperaturi — 25° (Bignani se je kasneje smrtno ponesrečil v Himalaji).
Giusto Gervasutti, nazvan »il fortissimo«, najmočnejši, je l. 1932 napravil »zimsko« s švicarske strani, za božič 1936 pa je sam z Breuila splezal na Cervino, bil za sveti večer v hudem viharju čisto sam na vrhu, in ko mu je na sestopu cepin zgrmel v temno brezno, si je v kočici vzel roč od metle, da mu bo v pomoč »nel canalone«, v znanem strmem žlebu. Gervasutti se je ubil v Mont Blancu du Tacul, v stebru, ki se po njem imenuje »Pilir Gervasutti«.
Zdaj nastopijo v knjigi ekstremisti. L. 1931 preplezata Nemca brata Franz in Toni Schmid Matterhornovo severno steno, »senčno steno«, visoko 1200 m, edinstveno v vseh Alpah. V naslednjih 30 letih jo je ponovilo že 26 navez, 24 Avstrijcev, 15 Švicarjev, 13 Nemcev, 5 Poljakov, 5 Italijanov, 3 Angleži, 2 Francoza, 4 Slovenci, med njimi ženska ing. Fajdiga. Vsa velika prizadevanja v Cervino so se končala v vrhunskih uspehih obeh Švicarjev, mehanika Hilti von Allmena in rudarja Pavla Etterja, ki sta pred dvema letoma v začetku februarja preplezala severno steno, s čimer so zdaj bile opravljene vse tri velike zimske: Grandes Jorasses, Eiger in Matterhorn.
Kakor velik roman se čita Bernardijev »Il Gran Cervino«. Je lepa, za alpinista zelo zanimiva, za vsakogar v marsičem poučna knjiga. Posrečeni so geološki profili in slikovne, deloma barvne reprodukcije starih mojstrov.
vk – Vlasto Kopač
