Polet, 3. februar 1963
Toni Hiebeler
Mannhardt, rojen skeptik, je zavihal nos in šel s svojimi močnimi drvarskimi prsti skozi, lase ter se umaknil na skupno ležišče. Almberg, ki bi tudi vesoljni potop komentiral z optimizmom, se je pridružil Kinshoferjevemu dogajanju. Toda vsi so bili enotni, da pri teh razmerah v steni pride v poštev le B smer — v steni je enostavno preveč snega. Ob pogledu na izstopno poč me je vroče in mrzlo spreletelo po hrbtu. Jutri, ob treh zjutraj naj bi se začel prvi poskus.
Čas je, da vse razvrstimo in pripravimo nahrbtnike.
POSKUS
Mali Scheidegg leži v globokem snu, nebo je popolnoma zatemnjeno, le sem pa tja popleše kaka snežinka k zemlji. Pet mož molče koraka ob tirih Jungfrauške železnice v smeri postaje Eigergletscher, da bi od tam v vodoravni črti dosegli vstop v Eigerjevo severno steno. Kaspar von Almen si ni hotel prikrajšati, da nas ne bi pospremil do stene. Nahrbtniki in ostalo kar smo pripeljali nas je bremenilo in potili srno se. Vsakdo nosi 25 kilogramov, ko pa bomo vstopili v akcijo, bodo nahrbtniki tehtali le še 15 kilogramov. Daleč desno od prvega stebra smo spravili smuči v sneg, si malo oddahnili, potem nam je Kaspar von Almen podal roke. Poslavlja se od nas z besedami, kakor če bi se odpeljali s smučarsko vzpenjačo na Lauberhorn. To vpliva pomirjevalno in ugodno — začelo se je…
Vrvi in železje pustimo še viseti, ker mislimo prvih 448 metrov višinske razlike do višine železniškega jaška v steni premagovati brez varovanja. Prvi poledeneli prag nas sreča kot nebogljeno mladeniče, trdi smo še, potrebni ritem vzpona se mora šele vključiti. Tudi pravi vzgon se moštva še ni lotil, kajti vreme ni na naši strani: na nedolžnem vznožju, ki bi se ga dalo premagati v dveh do treh urah do višine, kjer se preklani steber začne, smo razvijali takšno počasnost, ki je v odločnem protislovju k temu, kar nas čaka v severni steni. Walter Almberg, izreden smučar, kateremu pobočja nikoli niso dovolj strma in dilce dovolj hitre, premišlja, kako bi lahko to spodnjo četrtino stene, čez katero napredujemo, kar najbolje premagoval s smučmi. Pri tem se Kinshofer in Mannhardt vzdržujeta giasov, kajti na dilcah nista tako izurjena. Od ure do ure se zboljšuje, globoko zasneženo pobočje se čedalje bolj stopnjuje v strmino. Vsakdo je zaposlen s samim seboj. Mrtvaška tišina.
Nekaj sto metrov navzgor se začenja rumena previsna stena »Rote Fluh«. Od tega velikanskega praga imam občutek, kot da bi bili zadušeni. Težave so glede na to kar smo pričakovali nepomembne, tako da ne izgubim nadzorstva nad samim seboj. Iščem strahu, negotovost, kakor to vedno delam na začetku velikih dejanj, vendar danes ne čutim v sebi niti najmanjše nervoze. Zadovoljen sem. Oblaki izginjajo in se umikajo prosti modrini neba. To vpliva vzpodbudno. V glavnem stremimo za tem, da končno preživimo dan v steni in nas s tem zapusti vsa napetost.
Zadnjih dni in noči v Monakovem ne bi hotel nikoli več doživeti. Bili so grozni. Zaman sem iskal odrešilni spanec, in ko sem ga komaj ujel, Je bil izpolnjen z nemirom. To nervozno dremanje je obvladovala le ena misel: stena, stena, stena! Nekaj zaupnih ljudi, katerim sem omenil svoj namen, je postalo tudi v svojih besedah vedno resnejše. Ne vstopi ob nezanesljivem vremenu, vrni se, če so razmere preslabe, misli vedno na svojo družino, ki te ljubi in nate čaka, misli tudi na delo s katerim si povezan, bodisi na jasnem o tem, da je v življenju mnogo večjega in dragocenejšega kakor Eigerjeva severna stena pozimi! V teh dneh napetosti sem pisal naslove in telefonske številke svojih najboljših, prijateljev skrbno čisto na seznam, katerega je vzela v varstvo Traudl. Vedela je, da vsebuje imena onih prijateljev, na katerih razumevanje in pomoč je lahko ob vsakem času računal.
Zgodaj popoldne stojimo pod debelim pasom stene, ki poteka in pomeni pod jaškom železnice prvo plezalno mesto. Navežemo se in nataknemo si dereze. Toni Kinshofer se spravi na delo, sicer ne v sproščenem tempu Vzhodnih Alp, toda nevzdržno in zanesljivo. Kmalu smo v območju jaška stene. To področje poznam iz poletja 1959. Odstopimo od nadaljnjega vzpona, kajti zdi se nam, da bi pred »težavno počjo« našli primerno mesto za bivak. Raje se odpovedati 100 metrov višine zato pa dobro bivakirati, to je naša glavna misel. Načrt vzpona nas danes ni priganjal k naglici, kajti z vremenom smo zadovoljni, če se nam bo jutri posrečilo pripraviti »težavno poč«. —
Tam, kjer so veliko snežišče na začetku strmega Rote Fluh zaključi, smo kopali sneg, da bi dosegli površino. Walter Almberger kot rudar z otroško lopatico kakor obseden delavec dokazuje svoje poklicne sposobnosti. Kmalu najde med snegom in steno votlino, ki jo izgradimo v udobno jamo za bivak. Vsaka možnost za udobnost se uresniči.
Almberg stoji zunaj in odpira izstopno luknjo; ostali smo v kotlini. Nenadoma razburjeno Almbergerjevo kričanje: Pozor, pozor! letalo. Razburjenje od nižinskega letalskega napada ni moglo biti večje. Še predno je Almberger lahko izginil v votlino, je Piper z znakom ORK brnel v razdalji 150 metrov mimo nas. Nesramna izdaja! Ali so nas videli? Ne vemo in ne znamo si razlagati, kako je Piperju prišlo na misel, da obleti Eigerjevo steno. Zavozljana zadeva!
Vse smo tako čudovito skrivoma pripravljali in bili mnenja, da bomo izvedli zimski vzpon povsem neopazno. In že smo podučeni od vsemočne tehnike v nečem drugem. Sedimo v votlini in delamo neumne obraze. S takim presenečenjem naš »razum« (Kaspar von Almen) ni računal.
V načrtu vzpona, ki je vse dneve bremenil moje misli, ni bilo najti opozorila o letalski nevarnosti. V ranem večeru brni bencinski kuhalnik svojo monotono pesem, potem dobro razpoloženi srkamo vroči rakitovec. Ob siju sveč se lesketajo milijoni kristalov snežne stene. Ob nastopu noči začenja snežiti. Prijetno utrujeni smo… dobro spite, sem dejal, kakor da bi ležal v najudobnejši hotelski sobi. Mir. Toda spanec se me ne loteva. Slišim globoko Mannhardtovo dihanje, Kinshofer daje presledkih zadovoljne glasove, Almberger pa dobi po krajšem času sunek v rebra, ker smrči in oddaja vzdihajoče izdihe. Prva noč v zimski steni, ki že nad petnajst let drži ujete moje planinske misli. Šele pozno se ločim od mojih misil…
He! Sedaj je pa konec z lenarjenjem, sicer ne pridemo pred spomladjo na vrh je dejal Mannhardt hudomušno, kajti ura je že devet dopoldne. Zaspali smo kako neprijetno!
Končno niti ni tako hudo, kakor če se v dolini spraviš iz perja, tu v steni namreč ni šefa, ki čaka na oblikovno lepo opravičilo. Tudi se nimamo pritoževati nad zamudo: zunaj se vrtinčijo snežinke, veter postaja čedalje močnejši. Moramo nazaj. Najpozneje do enajstih se mora vreme odločiti.
Ostane slabo, veter se spremeni v vihar. Vse do puhaste opreme, ki se je v tej noči odlično obnesla, smo pustili v votlini, da bi pri drugem poskusu hitreje premagali spodnji del stene. Nato se začne vratolomni sestop; čez prag se spuščamo ob vrvi. Ne vidimo, ali sežejo vrvi do dna, le računamo lahko.
V viharju in megli, od časa do časa obdani od majhnih puhastih plazov, se tipamo skozi rahel sneg čez strmo pobočje. Morda mora tako biti in morda je tako dobro, da doživljamo ta pekel, kajti s tem se seznanjamo z močjo viharja in vidimo potrjeno, da je brezupno početje v steni misliti na vzpon brez možnosti sestopa. Ugotovili smo tudi, da se v nestrmih spodnjih delih stene lahko ustvarijo nevarni plazovi pršiča.
Vse se dobro odvija, le preden smo prispeli na Mali Scheidegg, se nas je lotil dvom. Ali bodo vsi ljudje na Scheideggu vedeli o našem načrtu? V snežni kotanji čakamo, da se spusti mrak. Potem se plazimo kakor Indijanci v »Suvretto« – nihče ne more videti štirioglatih postav. Pol ure za tem se že potepamo v kamuflažni obleki. Dejansko so se iz hotela videli sumljivi sledovi pri vstopu in domnevalo se je, da je nekdo v steni.
Radovedno me natakarica Rösli zaslišuje: »Ali ste morda vi bili zgoraj v steni?«
»Oh,« sem odvrnil ravnodušno, »veliko nam zaupate, če smatrate, da imamo toliko poguma, da se drznemo v morilsko steno. Ne gospodična Rösli tukaj bomo že kaj boljšega začeli! Pri tem slabem vremenu smo obiskali Bern, občudovali lepote tega mesta in tamkaj smo tudi dobro jedli in pili.« Gospodična Rösli se je zadovoljila, toda navzkrižno izpraševanje se je nadaljevalo. Waltrauda in Pia šarmantni natakarici nas imata tudi na sumu in ju je treba prepričati o naši nedolžnosti, z našimi resnimi obrazi tako pretiravamo, da grozi nevarnost, da se bo pod težo naših pretiravanj udrla miza. … bahanje ne zgreši svojega učinka: Pia in Waltrauda sta o naši povesti tako prepričani, da se ne upata spraševati po naših poklicih. Končno sta priznali, da imajo »fini« gospodje donosnejše cilje, kakor preplezati steno in to celo pozimi. »Fini gospodje« se sončijo v ugledu gospodarskega čudeža in mimogrede pozabijo na njihovo borno finančno stanje.
