Akrobatski vzpon na Cino

Polet, 3. februar 1963

Pred dnevi se je razširila po svetu novica, da so trije mladi nemški alpinisti po 17 dneh prišli po novi navpični smeri v severni steni na vrh znamenite Velike Cine (2999 m) v Dolomitih. Alpinisti širom po svetu so s strahom 17 dni spremljali tri drzne mlade Münchenčane pri njihovem podvigu in različno komentirali ta prvenstveni zimski vzpon. Ta nova smer, ki so jo v alpinističnih krogih že krstili za »Superdiretissimo«, je izredno težavna in ni bila preplezana niti poleti. Zaradi tega je ta podvig še bolj občudovanja vreden in ponovno se je človek znašel pred vprašanjem, kje so meje človeške zmogljivosti

Dolgotrajne in skrbne priprave
Koliko priprav, treninga in opreme je potrebno za takšen podvig, si lahko zamišlja samo tisti, ki je bil že kdaj sam v steni in pozna vse težave in neprijetnosti skrivnostnih skalnih previsov. Mladi Münchenčani Peter Siegert, star 26 let, Reiner Kauschke, star 24 let, in Gerd Uner, star 22 let, so se že pred leti opremili z vsem potrebnim in precej časa porabili za podroben študij slovite severne stene Velike Cine v Dolomitih. Koliko lažjih in težjih vzponov v različnih gorskih stenah Evrope so opravili prej, ne moremo vedeti. Lahko pa si mislimo, da teh ni bilo ravno malo, saj so bili fantje fizično in psihično res izredno pripravljeni. Kmalu po novem letu so v Münchnu, prepričani v svoj uspeh, stopili na vlak, ki jih je pripeljal v Italijo. Teden dni so si ogledovali slovito steno in z daljnogledi pregledali skoraj vsako škrbino in polico, ki jim bo pri njihovem vzponu prišla tako zelo prav. S seboj so pripeljali tudi mlajšega brata vodje odprave Siegerta, ki je bil zadolžen za to, da je pod steno spremljal pot brata in njegovih dveh tovarišev. Ko so prvič stopili tik pod steno, ki ima 85 stopinj naklona in je visoka 600 m, so se zaskrbljeni, pa vendar polni pričakovanja in vznemirjenja zazrli proti vrhu. 7. januarja se je pričela prva borba s steno. Tri dni so mladi plezalci odhajali v steno, kjer so na prvih 130 metrih zabijali kline in pritrjevali vrvi ter se nato zvečer vračali v planinsko kočo. To je bil prvi korak za naskok na steno, za katero niso vedeli, kako jih bo sprejela.

Akrobatika ali alpinizem?
10. januarja zjutraj so se v koči poslovili od maloštevilnih gostov in se tiho odpravili pod slovito steno. Prvih 130 metrov, ki so jih pripravili že prej, so z lahkoto premagali in se nato spustili v borbo s previsnim zidom, ki je trajala namesto predvidenih devetih, kar sedemnajst dni. Prvi dan plezanja so napredovali dokaj hitro in do noči premagali precejšnjo višinsko razliko. Zvečer so po tanki vrvici potegnili kvišku opremo za bivakiranje in se odpravili k prvemu počitku v steni. Tega bivaka pa si ne smemo zamišljati takšnega, kot so jih alpinisti navajeni. Ti trije plezalci so namreč v previsni steni na vrvi obesili spalne vreče in tako nihajoč nad prepadom prespali svojo prvo noč v steni. Tudi drugi dan plezalci še niso naleteli na večje težave.
Zagrizli so se v steno in počasi napredovali meter za metrom. Po drugem bivaku jih je že zjutraj tretjega dne presenetil snežni vihar. Z doline so pričakovali, da se bodo plezalci še isti dan vrnili. Toda o njih ni bilo nobenega glasu in zato se je izkušen švicarski pilot odpravil z letalom na oblet stene. Večkrat je obletel steno in se ji celo približal na 50 m, toda sledu o treh alpinistih zaradi snežnega viharja ni našel. Ko se je vrnil v dolino, je dejal, da v vsem svojem življenju v gorah še ni naletel na tako neugodne vremenske razmere. V dolini so izgubili vse upanje, da bodo mlade plezalce še kdaj videli. Tudi ponoči se vreme ni izboljšalo. Veter je pihal ob steni s hitrostjo 100 km na uro, temperatura pa je padla na 35 stopinj pod ničlo.
Takoj naslednji dan se je švicarski pilot še enkrat odpravil na oblet, tokrat v spremstvu alpinistov in novinarjev. Pričakalo jih je lepo presenečenje. V steni so zagledali vse tri mlade plezalce, ki so imeli za seboj že tretjino stene. Tretji dan zvečer so bile vremenske razmere zopet toliko ugodne, da jim je brat lahko po vrvici poslal topel obrok hrane. Kako so se je razveselili. Toda ko so posode potegnili k sebi, je bil v njej le še led. Fantje pa domiselni kakor so bili, so ta led polili s toplo pijačo iz termos steklenice in priredili v steni pravo pojedino.
Naslednje jutro jih je snežni metež zopet skril pred očmi opazovalcev iz doline. Šele po šestih dnevih jih je pilot zopet zagledal v steni in bil nemalo presenečen. Dva sta lepo visela v svojih spalnih vrečah, tretji pa je počasi zabijal kline. Veselo so ga pozdravili, mu pomahali z robci in pokazali navzdol, kjer je bilo pod njimi že polovico preplezane stene.
Sedmi dan so preplezali »rumeno ploščo«, ki je značilna za spodnji del stene in popoldne dosegli polico »Cassin«, kjer so si uredili bivak za osmo noč v steni.
Mlade plezalce čaka zadnjih 300 m stene, še težjih od tistih, ki so jih imeli že za seboj. Napredovali so skrajno počasi. Uporabljati so morali ekspanzivne kline, iskati primerne razpoke, kamor so jih lahko zabijali, oziroma kar vrtali v živo skalo, da so lahko pedenj za pednjem napredovali. Med alpinističnimi krogi v Nemčiji in Italiji je prišlo že do dvomov v uspeh in polemike o tem, kako so sploh smeli dovoliti mladim trem Münchenčanom ta vzpon.
Kljub vsem naporom in težavam pa so mladi plezalci z mladeniškim poletom nadaljevali svoj vzpon proti vrhu. 19. januarja so prišli do ključa stene. To je 8 m gladke skale, brez kakršnihkoli oprijemov, škrbin ali razpok. Kladivo je pelo in klin za klinom se je počasi zadiral v steno. Kot prvi v navezi je Sieger tipajoč iskal mesto, kamor bi lahko zabil še en klin, potegnil skozenj vrv in se zopet za nekaj centimetrov potegnil kvišku. Naenkrat je pod prsti začutil majhno razpoko in srce mu je vzdrhtelo od veselja. Ne za 20, temveč za 30 cm bo lahko napredoval z enim samim klinom. Klin je bil zabit, vrv potegnjena skozenj in pričel se je vleči kvišku. Toda še v istem trenutku je nekaj škrtnilo in že je občutil silovit sunek. Zaskrbljeno sta ga tovariša opazovala in s strahom čakala, ali bo prejšnji klin vzdržal ali ne. Vzdržal je in Siegert jima je brez strahu veselo zaklical: »Kaj tako gledata? Visim vendar. Ali nista vidva še nikoli?«
Tudi v teh najtežjih trenutkih v steni torej mladih ljudi ni zapustil humor in upanje v zmago. Drugi dan so napredovali še za nekaj metrov in se ustavili pred zadnjimi 190 m povsem gladke stene, ki jo alpinisti imenujejo »alba«. Ta del stene je povsem gladek in pozimi prekrit z ledeno skorjo. Še tisti oprijemi, ki sicer so v steni, so tako prekriti, tako da je pozimi ta del stene res skoraj neprehoden. Toda mladi plezalci niso izgubili upanja in tu je prišla do izraza njihova velika fizična in psihična pripravljenost. Zvečer, preden so se odpravili k počitku, so vrgli v dolino listke s sporočilom, naj jim pošljejo filme in toplo hrano. Sporočili so bratu vodje odprave in številnim alpinistom in novinarjem, ki so se zbrali pod steno, sporočilo, da se odlično počutijo in uživajo v čudoviti steni.
Po trinajstih dneh plezanja jih je zopet prišel pozdravit švicarski pilot, ki se je z letalom povsem približal k steni. Veselo so mu odzdravljali in ga vabili k sebi. Do vrha so imeli le še 100 m. Štirinajstega dne so po gladki »albi« napredovali še za 10 m. Bližal se je silovit snežni metež in tik pred njim se jim je z letalom približal nemški alpinist Brandler, ki se je hotel na svoje oči prepričati, kje so njegovi mladi tovariši. Opozoril jih je na bližajočo se nevarnost, vendar so mu smejoč se pokazali, da se nevarnosti ne bojijo več, ker so se jih že privadili, pa tudi stena jih je že vzela za svoje. Štirinajsto noč v steni ter vseh 24 ur petnajstega dne so vztrajali v močnem vetru nad 500 m globokim prepadom.

Vokalni koncert v steni
Veter je to noč postajal vse silovitejši, temperatura pa je padla na 40 stopinj pod ničlo. Videli so, da z nadaljevanjem vzpona vsaj ta dan ne bo nič. Zaradi mraza pa si niso upali zaspati, ker so vedeli, da to pomeni konec vzpona in s tem tudi njihovega mladega življenja. Koliko načrtov so imeli še pred sabo in koliko podobnih podvigov jih je še čakalo. Da bi vse to izgubili samo zaradi tega, da bi lahko zaspali, jim nikakor ni šlo v račun. Toda kako premagati spanec. Prvi je prišel na sijajno idejo najmlajši član odprave, 22-letni Gerd Uner. Tovariša sta mu morala svečano obljubiti, da ga bosta posnemala še preden sta zvedela, na kaj je mladi Gerd sploh mislil. Toda tudi to sta takoj zvedela. Iz Gerdove spalne vreče se je v steni razleglo glasno petje in po prvem presenečenju sta se mu pridružila tudi njegova tovariša. Tako so dve noči v strašnem snežnem viharju trije mladi plezalci veselo prepevali v steni.
Šestnajsti dan se je vreme končno le izboljšalo, tako da so zopet lahko nadaljevali z vzponom. Najtežje je že bilo za njimi in vrh se je vedno bolj bližal. Sedemnajsto noč so imeli do vrha s police, na kateri so bivakirali zadnjo noč, le še majhen del stene. Alpinisti v dolini so izračunali, da bodo v kakšnih sedmih urah prispeli na vrh. Toda uračunali so se. Ko so trije mladi plezalci zagledali, koliko ljudi je zbranih pod steno in na vrhu, so se v svoji mladeniški objestnosti in norčavosti dogovorili, da bodo vsem tem ljudem za konec še eno zagodli.
16 dni in noči so zmrzovali, medtem ko so se alpinisti in novinarji pogovarjali o njihovem vzponu v steni. Kako naj jim torej privoščijo, da se bodo ti spočiti ljudje bolj veselili uspeha kot oni sami in napravili iz tega njihovega podviga celo spektakel. Ti mladi ljudje so sicer prešerni in veseli, toda v gore so zaljubljeni tiho in jim zato ni do nikakršnega koli slavospeva in povzdigovanja njihovega uspeha. In res. Zaman so čakali ves dopoldan navdušeni pristaši treh mladih Münchenčanov njihov vzpon na vrh. Plezalci so raje počakali nekaj ur kljub temu, da so morali zadnji del stene premagovati spet v snežnem metežu. Veselo so se pogovarjali o tem, kako »prijetno« mora biti tistim na vrhu, ki jih tako težko pričakujejo.

Končno na vrhu
Po sedemnajstih dneh so končno le dosegli svoj cilj. Prvi je okoli 13. ure stopil iz stene vodja odprave Siegert, le 20 minut za njim pa njegova tovariša. Z vriskanjem jih je na vrhu pričakala majhna skupina alpinistov, ki so se ta dan po lažji južni steni povzpeli na vrh. Mladim plezalcem so pripravili prijetno presenečenje. S seboj so namreč prinesli kot pravi Italijani tople špagete in sekt ter priredili na vrhu Velike Cine mladim plezalcem pravo gostijo. Fantje so bili sicer veseli tega sprejema, toda v tem trenutku bi mnogo raje obsedeli sami in še enkrat v mislih prehodili steno, ki so jo od tega trenutka še bolj ljubili.
Bolj veseli pa so bili drugega presenečenja, ki so jim ga alpinisti pripravili ta dan. Vso južno steno so namreč opremili s klini in prepletli z vrvmi, tako da bi izmučeni plezalci po svojem napornem podvigu čim laže sestopili v dolino. V dolini so jih vsi, tako alpinisti kot zbrani novinarji, veselo pozdravili in jim čestitali za ta enkraten podvig. Ta dan so v prijetnem razpoloženju prebili v planinski koči in po 17 dneh zopet prespali noč v topli vami postelji. Naslednjega dne, v nedeljo, 27. januarja, so se s ponosom še enkrat zazrli v steno, kjer so se 17 dni in 16 noči borili s skalo in ledom. Potem so se tiho spustili v dolino, sedli na vlak in se zopet odpravili domov s še večjimi načrti in željami.

Edinstven vzpon
Vsi komentatorji se strinjajo s tem, da v Evropi že dolgo niso alpinisti dosegli takšnega uspeha, kot so ga dosegli ti trije mladi Münchenčani. Toliko opreme kot so je imeli ti trije plezalci s seboj, imajo le še odprave, ki se spuščajo k osvajanjem najvišjih, še ne raziskanih vrhov na svetu. Več kot 1000 klinov je imela naveza v svojih nahrbtnikih, poleg tega pa vse najmodernejše priprave za plezanje v takih razmerah. Ta vzpon je v vsej zgodovini evropskega alpinizma do sedaj najdaljši.
Če pomislimo samo, da so za najtežji del stene, za 8 m gladke žive skale porabili 100 ur, in da so bili vsi prejšnji celi vzponi krajši, potem si lahko predstavljamo, kaj so mladi plezalci dosegli. V veliko pomoč jim je bil vsekakor njihov pomočnik pod steno, ki je skrbel za to, da so brat in njegova prijatelja sproti dobivali vse tisto, kar so nujno potrebovali. Težko bi bilo namreč vlačiti vso opremo za bivakiranje s seboj, da o pošiljkah toplih obrokov sploh ne govorimo. Po mnenju vseh strokovnjakov je podvig teh treh plezalcev senzacionalen in enkraten.
Znani nemški alpinist, igralec in filmski režiser Trenker pravi, da to pravzaprav ni več alpinizem, temveč že akrobatski podvig. Premagati 500 m povsem previsne stene pozimi v navpičnem vzponu, vsekakor niso mačje solze. Zato je potrebno precej moči, fizične in psihične pripravljenosti, živcev in ne nazadnje tudi znanja. Še bolj vzpodbudno za mlade plezalce pa je mnenje italijanskega alpinista Lacedellija, zmagovalca vrha K 2 v Himalaji, za Mont Everestom najvišjim vrhom na svetu. Lacedelli pravi, da je podvig treh Münchenčanov vsekakor neprecenljiv dosežek in gotovo eden največjih podvigov v zgodovini alpinizma na svetu sploh.

Zopet doma
Po vrnitvi domov so mlade plezalce zagrnili s čestitkami. Celo mesto je ponosno nanje in so vsaj za nekaj časa njegovi junaki. Prepričani smo lahko, da s tem vzponom mladi Münchenčani Siegert, Kauschke in Uner še niso rekli zadnje besede in da bomo o njih imeli priložnost še marsikaj slišati. Velika severna stena Velike Cine v Dolomitih je dobila tako novo navpično smer, ki so jo imenovali »superdiretissima«. Poteka povsem navpično med obema dosedanjima smerema. Comicijevo smerjo in Diretissimo, ki že sedaj sodita med najtežje od najtežjih. Še večji uspeh mladih plezalcev je v tem, da so novo smer preplezali pozimi, kar se je še za prejšnji dve smeri le težko komu posrečilo. Stena, ki je v celoti obrnjena onstran vertikale, je ena najtežjih v Evropi in prepričani smo lahko, da nova smer — Superdiretissima — ne bo tako kmalu ponovljena. Vsekakor je ta vzpon dokaz, da je v naših stenah še precej problemov in precej možnosti za nove vzpone in nove smeri, kar daje alpinizmu ravno tisto vrednost in privlačnost, zaradi katere vstopajo v vrste alpinistov vedno novi in novi mladi ljudje. Iz tega vzpona lahko povzamemo tudi to, da je prihodnost v rokah mladih, ki nas bodo gotovo, podobno kot ti trije Münchenčani. še večkrat presenetili in razveselili z novimi podvigi.