Polet, 27. januar 1963
Toni Hiebeler
Za primer, da bi morali naznaniti našo stisko, sem imel s seboj rdečo raketo, ki bi bila vidna podnevi na štiri in ponoči na dvajset kilometrov. Čas izstrelitve je bil določen na 9., 12. in 16. uro. Kazalo je, kakor da bi si vtepli v glavo premagati težave in zahrbtnosti stene z materialno nitko; resnično, toda razen pustolovskega in velikega doživetja, ki nas je čakal v steni, je bilo treba upoštevati tudi te čiste stvarne in tehnične pogoje že iz samega vzroka, da bi sami nosili odgovornost na svoje življenje, da se ne bi potem zadušili v takšnih samoočitanjih, četudi so nabava celotnega materiala, izpad zaslužka, potni stroški in stroški bivanja od vsakega terjali največje žrtve.
Walter Almberger na primer se ni branil pred potovanjem v Švico tri mesece delati v rudniku v dveh izmenah, da bi premagoval finančne težave. Toni Kinshofer ni imel nič manjše skrbi; sredi priprav je bil povabljen k udeležbi odprave na Nanga-Parbat-Diamir, sicer v njegovo zadovoljstvo, kar pa je bilo ponovno povezano z denarnimi težavami. Tudi pri meni ni bilo drugače.
Pri izdelavi točnega načrta vzpona sem mislil biti mali general. Bilo je lepo, delno celo razburljivo delo. Zemljevidi, slike, poletni datumi vzponov, poročila doživljajev, tabela za preračunavanje, merilec naklona in strmine so za vse dni zasedli mojo delovno mizo, na kateri bi moral poklicno delati. Toda tako je moralo biti, kajti tudi najbolj nedolžen vzpon lahko tudi težka presenečenja, če si nismo točno omislili njegov potek. Kar mi je pri tem načrtovanju delalo težave, je bila presunljiva dolžina vzpona.
Efektivna dolžina stene je slehernemu poznana, tudi laiku: 1800 m od vznožja do vrha, tu je veliko pričakovati. Toda dolžina dejanskega plezanja je še bolj moreča: 3910 m, skoraj štiri kilometre! Trda računica.
DVE MOŽNOSTI
A
Napredovanje do tik desno »postaje Eigerjeva stena«, priprava 95 metrov visokega navpičnega praga nad tem; oprema skladišča z materialom pod pragom; sestop od Scheidegga — dan počitka.
1. Vzpon čez že raziskano področje stene; premagovanje pripravljenega praga in dalje do vznožja 80 metrov visokega pasu v steni, ki je med prvim in drugim lediščem — bivak I. = 670 metrov višinske razlike od vznožja stene, ki je okroglo 70 metrov višje, kakor vznožje stene desno od središča stene.
2. Premagovanje 80 metrov visokega praga in vzpona do vznožja robu »likalnika« — na levo od tega bivak II. = 250 metrov dnevne zmogljivosti, 920 metrov višinske razlike od vznožja.
3. Vzpon do začetka Rampe — v središču Rampe bivak III = 210 metrov dnevne zmogljivosti, 1130 metrov višinske razlike od vznožja.
4. Vzpon do konca Rampe — na »krušljivi polici« bivak IV = 90 metrov dnevne zmogljivosti, 1220 metrov višinske razlike od vznožja«
5. Čez »prečnico Bogov« in skozi »pajka« do zgornjega roba — bivak V = 130 metrov dnevne zmogljivosti, 1370 metrov višinske razlike od vznožja.
6. Izstopna poč, vrhno ledišče, vrlini greben, vrh 360 metrov dnevne zmogljivosti, 1730 metrov višinske razlike od vznožja. Ker so bile težave smeri A Bolj ali manj neznane, smo morali kljub planiranim predpripravam v spodnjem delu računati z enim dnevom zavlačevanja in en dan zavlačevanja za slabo vreme v zgornjem delu Stene = 8 dni.
B
1. Od vznožja desno od prvega stebra skozi »težavno poč« do 80 metrov desno in 20 višinskih metrov pod Hinterstoisserjevo prečnico — bivak I = 650 metrov višinske razlike od vznožja.
2. Čez Hinterstoisserjevo prečnico in prvo ledišče do zgornjega roba — bivak II = 70 metrov dnevne zmogljivosti, 700 metrov višinske razlike od vznožja.
3. Čez drugo ledišče do »bivaka smrti« na »likalniku« — bivak III = 390 metrov dnevne zmogljivosti, 1090 metrov višinske razlike od vznožja.
4. Čez tretje ledišče in skozi Rampo do središča Rampe — bivak IV = 110 metrov dnevne zmogljivosti, 1200 metrov višinske razlike od vznožja stene.
5. Vzpon do konca Rampe — na »krušljivi polici« — bivak V = 90 metrov dnevne zmogljivosti, 1290 metrov višinske razlike od vznožja stene.
6. Čez »prečnico Bogov« in skozi »pajka« na zgornji rob — bivale VI 150 metrov dnevne zmogljivosti, 1440 metrov višinske razlike od vznožja stene.
7. Izstopna poč, vršno ledišče, vršni greben, vrh = 290 metrov dnevne zmogljivosti, 1730 metrov višinske razlike od vznožja stene.
Skupno z enim dnevom zavlačevanja zaradi slabega vremena, bi vzpon trajal 8 dni.
A — plezalno smer sem ocenil na okroglo 2600 metrov.
B — Plezalno smer pa na okroglo 3700 metrov.
Številke narekujejo A smer, toda negotovost o njenih tehničnih problemih je vzbudila naklonjenost smeri B, kljub njeni dolžini.
To je bil načrt dokončna odločitev naj bi padla šele na Scheideggu. Razen tega sem bil ob opazovanju slike vedno boleče ganjen zaradi sedemnajstih križev, ki so bili na sliki.
NA SCHEIDEGGU
Prvi skrivnostni manevri ob prihodu na postajo na Malem Scheidegeu (25. februar 1961) so bili srečno mimo. Opremljeni s štirinajstimi kosi prtljage in pri tem ne vzbuditi pozornosti, je bila težka naloga. Tema, ki nas je obdala ob prihodu zadnjega vlaka in Kaspar von Almen, sta nas rešila. V »koči Suvretta«, v kateri smo imeli na razpolago skromen prostor s petnajstimi ležišči na skupnem ležišču, je postalo živahno. Nekje v ozadju se dviguje v temi tista 1800 m visoka stena, ki nam že nekaj tednov povzroča močnejše utripanje srca. Jutri naj bi jo prvič videli. Vreme je sicer lepo, toda barometrska igla se je obrnila močno navzdol…
Pred prvim nastopom v hotelu, v čigar prijetni gostilniški sobi naj bi obedovali, smo imeli marsikatere protokolarne težave. Naša največja zahteva nastopiti resno terja nekaj nenavadnosti. Na štirih straneh dolgem seznamu opreme, katerega sem pred pol leta izdelal in razposlal prijateljem je na drugi strani Pisalo: »Športna obleka (s pritiklinami) za gibanje v hotelu.«
Anderl Mannhardt ima vse s seboj, le športna obleka, trenutno najnujnejša »oprema« mu manjka. »Č se n mor m gibat kukr duma, pol je use sk’p zguba,« je jezno mrmral Mannhardt. Ostala specialna oprema je pogoltnila toliko njegovih skromnih sredstev, da za »ta lep gvant« ni ničesar več ostalo — tega sem se bal. Po dolgem prigovarjanju je Mannhardt oblekel mojo drugo obleko in si celo pustil zavezati kravato. »Fejst fant si sedaj,« smo mu pritrjevali.
Pustolovščina se lahko prične. Naš skrivni prostor ni smel prestopiti noben tuj človek, v hotelu so nas imeli za nepomembne fante — tako mora biti.
Prvi večer sedimo torej v Almenovi gostilniški sobi, ne govorimo veliko in poslušamo plesno glasbo. Mislim nazaj na preteklo leto, v katerem so se vrstile dolgovezne priprave in sem vesel, da so zadnji trije tedni že za menoj: napetost se je v meni stopnjevala do neznosnosti, sedaj pa začenja prihajati vame mir, ko vidim svoje tovariše ob rjavi leseni mizi tako uravnovešene, kakor da bi prišli na smuške počitnice. Walter Almberg dela sicer telesno utrudljiv vtis kajti poklicni napori zadnjih treh mesecev so vidni na njegovem obrazu. Dodatno delo je zahtevalo veliko moči. Toni Kinshofer izžareva s poudarjenim nasmeškom na ustnicah blagodejni mir. Že leta se uveljavlja v ožjem krogu nemških alpinistov. Če njegovi prijatelji trdijo, da je naravni talent, vedno mrmra le »Figo!«. Kaspar von Almen, neizprosen poznavalec ljudi, ki je sedel ob meni, je pripomnil: »S temi tremi lahko prevališ ves Eiger!«
Za naslednji dan ne pričakujemo razburljivih ur. Moramo se najprej odpočiti od naporov delavnika, si ogledati steno, da bi se z njo »ogreli«. Ne moremo pristopiti k tako velikanski gori — in razen tega še pozimi — kakor pogumni borci, ki želijo doseči vrh kot zmagovalci. Predvsem je treba najti tesno povezanost med goro in človekom, odnos, ki ustvarja mir in občutek zanesljivosti.
Naslednjega dne (nedelja, 26. februarja) je sonce obsijalo zimsko pokrajino na Malem Scheideggu. Severna stena sije na nas iz njene ledene sence. Stojimo pred »Suvretto«, gledamo, strmimo in premišljujemo: najprej moreča tišina okoli nas — kdo je mislil na toliko snega? — potem le vzdihi brez besed. V to steno, nad katero lebdi skrivnost zimske uganke, naj bi se drznili vstopiti? Osem ali devet dni! K temu še ledeno mrzle, temne noči. Načrtovati je lahko, toda gori ni mar za človeške račune in načrte.
Tako stojimo pred »Suvretto« tesno skupaj in strmimo v Eigerja. Tako smo razburjeni, da čutimo telesno toplino eden drugega. Kinshofer, ki je čutil neroden položaj molčanja, je prekinil tišino in dejal: »Zdej n’mor’š še n’č rečt, najprej mor’š u steno, pol bo pa use drugač zgledal.«
