Prva VIA FERRATA v Alta Valtellin — Deborah se je poklonila spominu svojega mlajšega brata — Negodovanje pri MW — Eraldo Meraldi
V osrčju Valle dei Forni, v narodnem parku Stelvio, je od letošnjega poletja odprta nova ferata, ki nosi ime Jacopo Compagnoni. Pot poteka nad Rifugio Branca, tam, kjer se ledeniški amfiteater Ortles–Cevedale razpira v eno najbolj prepoznavnih visokogorskih pokrajin Valtelline. Gre za prvo ferato v zgornji Valfurvi, zasnovano kot varen, dostopen pristop k goram za mlade in začetnike, hkrati pa kot prostor spomina na gorskega vodnika, ki je bil s tem okoljem življenjsko povezan.
Jacopo Compagnoni (1981 – 2021), domačin iz Santa Caterine Valfurva, je bil gorski vodnik in učitelj smučanja, človek, ki je gore živel vsak dan. Leta 2021 je umrl v plazu na Monte Sobretta, star komaj štirideset let. Njegova smrt je močno zaznamovala skupnost, ki je v njem videla ne le strokovnjaka, temveč tudi prenašalca gorniške kulture, nekoga, ki je znal mlade navdušiti za varno in spoštljivo gibanje v visokogorju.
Projekt ferate je zrasel iz pobude njegove sestre, Deborah Compagnoni. Čeprav je javnosti znana kot ena največjih alpskih smučark vseh časov, je v Valfurvi predvsem domačinka, ki se je po karieri vrnila k svojim goram. Prek organizacije Sciare per la Vita je že več let dejavna v lokalnih pobudah, ki povezujejo šport, varnost in izobraževanje. Ferata je zanjo način, kako ohraniti Jacopovo ime tam, kjer je bilo njegovo srce — v gorah, ki jih je vodil, učil in varoval.
V ozadju nove ferate Jacopo Compagnoni stoji natančno opredeljena mreža institucij, strokovnjakov in lokalnih akterjev, ki so omogočili nastanek poti ter prevzeli odgovornost za njeno upravljanje. Pobudo je dala organizacija Sciare per la Vita, ki je nosila idejo, zagotovila del financiranja in prevzela odgovornost za upravljanje projekta. K sodelovanju je pristopila Lombardija, ki je prispevala finančna sredstva, medtem ko je Comunità Montana Alta Valtellina prevzela vlogo izvajalskega organa in operativno upravljanje financiranja. Postopek je vodil inženir Fabrizio Bianchi kot odgovorni vodja projekta.
Projekt je bil razvit v soglasju s Parco Nazionale dello Stelvio, ki je potrdil skladnost posega z varstvenimi smernicami parka, medtem ko je Comune di Valfurva formalni nosilec in lastnik nove ferate. Tehnično zasnovo je pripravil Matteo Schena, inženir in gorski vodnik, ki je projekt oblikoval tako, da je varen, didaktičen in primeren za začetnike. Izvedbo na terenu je prevzelo podjetje Fritzcarraldo SRL, medtem ko so končno montažo in tehnično izvedbo jeklenic, sidrišč in poteka ferate opravili gorski vodniki Federico Confortola, Luca Salvadori in Michele Colturi.
V tej zgodbi ima mesto tudi Michele Barbiero, gorski vodnik, sopotnik Compagnonijeve, ki je bil Jacopov kolega in prijatelj ter eden ključnih glasov gorniške skupnosti Valfurve. Z Deborah ju povezuje dolgoletno sodelovanje pri projektih varnosti v gorah, pri izobraževanju mladih in pri ohranjanju lokalne gorniške identitete. Barbiero je večkrat poudaril, da je ferata več kot športna infrastruktura: je simbol skupnosti, ki se zaveda, da se gorniška kultura prenaša z ljudmi, ki znajo gore razlagati, ne le prehoditi.
Mountain Wilderness Italija v svojem odzivu na odprtje ferate Jacopo Compagnoni (pričakovano) opozarja, da je nova infrastruktura v osrčju narodnega parka Stelvio še ena v nizu posegov, ki trajno spreminjajo naravno okolje pod krinko čustveno močnih argumentov: spomin na preminulega gorskega vodnika in ideja, da bo ferata »približala« gore novim obiskovalcem. Po njihovem mnenju sta oba razloga šibka. Spomin na človeka se ne ohranja z vrtanjem jeklenih kablov v stene narodnega parka, temveč z delom, kulturo, izobraževanjem in projekti, ki krepijo gorniško znanje, ne pa z novimi objekti, ki spreminjajo krajino.
Pri MW poudarjajo, da je gora že dostopna: prek tisočev kilometrov poti, mulatier, zgodovinskih prehodov in mreže koč, ki jih skrbno vzdržujejo lokalne skupnosti. Ferata po njihovem ne povečuje dostopnosti, temveč spreminja naravo stene — perforira skalo, jo opremi, udomači in spremeni v rekreativno infrastrukturo. To je bistvo njihove kritike: da se v narodnem parku, ki bi moral biti prostor varovanja ekosistemov in omejevanja antropogenih posegov, nadaljuje trend turistične infrastrukturalizacije, ki se širi po Alpah kot tekmovanje med dolinami, vsaka s svojo novo atrakcijo.
V njihovem kritičnem opazovanju se pojavi skrb, da se vrednost gorskega sveta vse bolj meri po količini naprav, ki olajšajo »konzumacijo« narave, namesto po neposredni izkušnji, ki zahteva opazovanje, učenje, odgovornost in včasih tudi odpoved. To je po njihovem nasprotje alpinistične kulture, ki je nastala iz prilagajanja človeka gori, ne iz prilagajanja gore človeku. Še bolj problematično pa je, da se takšna logika uveljavlja prav v narodnem parku, kjer bi moral biti jasen signal, da obstajajo kraji, kjer narava sama zadostuje in kjer je meja pogoj za varovanje, ne ovira razvoja.
Mountain Wilderness zato ponavlja svoje dolgoletno stališče: Alpe ne potrebujejo novih ferat, mostov, platform in jeklenih konstrukcij. Potrebujejo manj kovine, manj perforacij, več vzdrževanja obstoječih poti, več izobraževanja, več spoštovanja krajine in več poguma pri odločitvah, ki znajo reči tudi »ne«. Gora ni adrenalinski park, in prav narodni park bi moral biti prvi, ki nas na to spomni.
Nova ferata je speljana po skalnih izrastkih nad Branco, razdeljena na dva odseka, ki ju je mogoče preplezati ločeno ali skupaj. Težavnost je zmerna, primerna za prve korake po jeklenicah, a dovolj zanimiva, da se v njej prepozna logika terena in značaj doline. Celotna tura, z dostopom od Rifugio Forni, traja približno štiri ure. Pot je zasnovana tako, da se v njej prepletata varnost in izkušnja — točno tisto, kar je Jacopo vedno želel predati svojim učencem.
Ferata Jacopo Compagnoni je tako postala del krajine, ki jo je oblikovala ledeniška zgodovina, zaznamovala vojna in ohranila gorniška tradicija. Od zdaj naprej bo nosila tudi ime človeka, ki je v teh gorah pustil sled, ne kot spomenik, temveč kot povabilo: približati se goram z radovednostjo, spoštovanjem in občutkom za skupnost.
