Naš razgovor
Glas Gorenjske 7. januar 1957
Kako veselo in prijetno je v planinskih kočah, koliko smeha in duhovitih šal — včasih pa je morda tudi dolgočasno …
»Ne, ne,« sta hiteli pripovedovati oskrbnica in njena pomočnica v koči pod Bogatinom, Jerca Guzelj in Ivanka Arh. »Dolgočasno ni pri nas nikoli.«
Res? Nikoli? Kar ne morem verjeti, da jima včasih kako urico le ni dolgčas.
»Navadno koča ni nikoli brez obiskovalcev, če ne več sta vsaj dva, trije. Sicer pa — saj vse leto tako nisva tu gori. Sedaj po novoletnih praznikih bova spet odšli v dolino in se vrnili v zimski smučarski sezoni. Spomladi bova doma vse do poletne sezone,« je pripovedovala Jerca Guzelj.
Res je, da ima strežno osebje vedno polno dela. Treba je urediti kočo, pripraviti vse potrebno, da se turisti čim bolje počutijo, oprati perilo, pripraviti drva, hrano in še in še. Zato so v planinskih kočah le ljudje s trdno voljo do dela, ljudje, ki so pripravljeni delati in vedno ustreči gostom s prijazno besedo.
»Pozimi je v hribih lepše kot poleti,« je pripovedovala oskrbnica v Koči pod Bogatinom. Tudi jaz sem tega mnenja, čeprav si navadno do kože premočen, čeprav ne moreš občudovati prelepe planinske flore … Toda, kako lepo je ko opazuješ iz tople sobe, kako zunaj mede in zavija okoli oglov.
»Na silvestrovo je v hribih posebno lepo, sem prihajajo le veseli ljudje,« in teh kot kaže ni malo, saj so bile skoraj vse koče letos polne. Zunaj je medlo, ledene snežinke so udarjale po šipah. Premraženi in mokri so se vrnili smučarji! — hitro vroč čaj in žganje! Mudilo se je, oni so prvi, in midve sva morali prekiniti najin pogovor.
Lj
