Tito med ljubeljskimi lovci

REPORTAŽA Z NOVOLETNEGA LOVA PREDSEDNIKA TITA

Glas Gorenjske, 7. januar 1957

Po dolgem času se je modri vlak spet ustavil na kranjski postaji. Tokrat je bilo prav gotovo zadnjič v letu 1956, saj so bili le še trije dnevi do Novega leta. Kot strela se je širila novica — Tito je pri nas, na Gorenjskem — na Brdu. Le malo časa se je zadržal Maršal na Brdu — mudilo se mu je, prišel je, da bi še zadnjič v tem letu poizkusil svojo lovsko srečo. Brž je vzel svojo lovsko puško, daljnogled in že je bil na poti proti Podljubelju.

»Da, da, ustavili se bomo pri naših starih znancih — v gostilni pri Ankeletu,« je z navdušenjem pripo­vedoval. Lepe spomine ima na to majhno, preprosto, a prijetno zavetišče, saj se je tu ustavljal že pred leti, že tedaj, ko je v tem kraju pr­vič ustrelil kozoroga. Čeprav je bil zelo razpoložen, se je zdaj pa zdaj na njegovem obrazu opazila nestrp­nost. Kako ne — puška je bila še polna, plen še ni bil zadet. In ne le to — megla je bila precej nizko in videlo se ni kaj prida daleč. Vrgel je puško čez rame in krenil peš proti Ljubelju. Čez kake pol ure je bil Maršal že na čakališču. Vreme ni bi­lo najboljše za lov. Megle so se po­dile po dolinah, tla so bila zmrznje­na, drevje pobeljeno z ivjem. Toda — vsa sreča … Nad dolino je bilo kolikortoliko jasno in megla ni motila razgleda po petinah. Meglene kope so se počasi dvigale …
Nekam zaskrbljen je čakal Tito na svojem lovskem čakališču — če se dvignejo megle še malo, z lovom ne bo nič. Celo nevarno utegne postati, kajti kozorogi imajo dober vonj, ki preslepari lovčevo oko.
»Glej, ali je mogoče!«
Izza pečine se je pokazala skupina kozorogov s svojim poglavarjem, najstarejšim kozorogom, na čelu. Bližali so se in se ponosno razgledovali po okolici. Maršal jih je opazoval skozi daljnogled. Prvi najponosnejši je bil že dovolj blizu, da bi ga zadel dobro merjen strel; Ne ne, stati mora pra­vilno. S pleči mora biti obrnjen pro­ti puškini cevi. Zato — počakal bom še toliko, da bo prilika ugodna, si je dopovedoval Maršal.
Prav na tiho je vstal, se oddaljil nekaj metrov od čakališča, prislonil puško k drevesu, opazoval skozi puškin daljnogled in čakal — čakal, da se bo kozorog pravilno obrnil. Če bi ga streljal nepravilno, bi se žival lahko dlje časa mučila, kar prav gotovo ni »po lovsko«. Kozorog se je prestopal, ogledoval okolico, ponosno premikal glavo s svojimi lepimi ro­govi in — zdajci se je nekoliko obr­nil. Maršal ga je s prislonjeno puško k drevesnemu deblu zvedavo opazo­val. Kozorog se mu je še bolj pri­bližal. Še kakih 150 metrov je bil od njega, ko — se je s pleči obrnil proti kraju, kjer je čakal Maršal.

Bo ali ne bo …?
Premišljeno in gotovo je pritisnil na petelina. Prvi strel. Bo dovolj? Da.
Še kaka dva metra se je ponosna žival premaknila po petinah in se zgrudila. Mrtva? Seveda.
Iz rane je pricurljala temnordeča kri.

Spretnega lovca so obkrožili nekateri njegovi spremljevalci in mu navdušeno stiskali roko. Niso se mogli načuditi njegovi strelski spretnosti. Tito se je veselo nasmehnil. Vsa prejšnja bojazen zaradi megle in butajočega se mraka je izginila. Ko je videl pred seboj mrtvega kozoroga, se je na njegovem obrazu oparilo tiho zadovoljstvo.
»Da, prav zadnji čas je bilo. Če bi čakal še nekaj minut, bi vseh 6 kozorogov odšlo, tako pa se jih je vrnilo le 5,« je navdušeno pripovedoval.

Lovec je prinesel kozoroga na cesto, kjer ga je počakal lovec – Maršal. Podljubeljski lovec je odlomil vejico in jo po starem lovskem običaju pomočil v kozorogovo kri in si jo položil na klobuk.
»Za lovski blagor,« je čestital Titu, ko se mu je približal z okrvavljeno vejico na klobuku. Tito mu je prisrčno stisnil roko, se zahvalil in si zataknil vejico za svoje pokrivalo.
Ponosni kozorog je brez moči ležal pred njimi. Bil je eden najlepših do sedaj ustreljenih kozorogov. Živel je kakih 16 let in njegovi rogovi so bili lepo raščeni — prav gotovo je bil glavar družine kozorogov.

Lovski običaji pa seveda še niso bili pri kraju. V restavraciji na Ljubelju je Tito, tokrat lovec z veliko srečo, spil z lovci in spremstvom zdravico in — seveda brez prijetnega kramljanja ni šlo. Pozdravili so ga graničarji s obmejne karavle, domačini pa so se pogovarjali z njim kot s starim znancem.
»Odkod si prišel sem v ta kraj,« je vprašal Tito mladega zidarja, ki dela pri ljubeljskem tunelu.
»Iz Like sem,« je malo nervozno od govoril delavec.
»Kako živite tu? Dela pri gradnji tunela dobro napredujejo?«
Krepak mož mu je z malce zadržanimi besedami razlagal in odgovarjal, kako živi on in ostali delavci ter ponosno zatrjeval, da bo tunel v najkrajšem času gotov.

Minute so minevale kot še nikoli . Veliki urni kazalec se je pomaknil že čez dvanajst, mali pa je bil tudi že proč od pet. Oči »Ljubeljčanov« so molče sledile avtomobilom, v katerih so se Tito in njegovi spremljevalci vračali v dolino. Pri Ankeletu je avtomobile ustavila zbrana množica domačinov. Tito je veselo nasmejan in razpoložen stopil med ljudi.

»Čestitam vam k vaši lovski sreči,« mu je ponosno stisnil roko starešina lovske družine iz Podljubelja. Kaj bi še govorili, kako je bilo potem. Domačini so pozdravljali Mar­šala, se z njim pogovarjali in — mu želeli, da se po napornih državniških poslih čim bolj počuti med njimi in se razvedri.