Litostroj, glasilo delavcev Titovih zavodov Litostroj, marec 1984
Dare Alič
27. oktobra 1983 ob pol enih so štirje člani alpinistične odprave Planinskega društva Ljubljana Matica stopili na 7454 m visoki vrh Gangapurne v nepalski Himalaji. Kako je potekal vzpon, opisuje ta zgodba.
»Dragi potniki, dobrodošli na letalu Boeing 747 letalske družbe Air France. Čez nekaj minut bomo z letališča New Delhi odleteli preko Karačija v Pariz,« nas pozdravi stevardesa. Resnično se kmalu nato ogromni jekleni ptič požene po vzletni stezi. Odlepi se od tal in se zaje v noč. Letimo proti Parizu. Tam bomo presedli in z manjšim letalom poleteli preko najlepšega delčka sveta — Slovenije, ki ga je v primerjavi s svetom manj kot za makovo zrno, in se spustili na zagrebško letališče, kjer je konec naše poti.
Veliki jumbo jet doseže potovalno višino in prikupne stevardese pričnejo deliti večerjo, ki jo hrabro zalivamo z vinom. To nam bo ostalo v najprijetnejšem spominu. Vino je namreč brezplačno, poleg tega pa ti prijazno prinesejo »repete« — kaj je lepšega za nas, Gorenjce! Resnici na ljubo to njihovo gostoljubnost ob odhodu in povratku dodobra izkoristimo.
Po tako obilni večerji se udobno namestim v sedežu in misli se mi počasi vračajo nazaj. Ne morem verjeti, da je to, kar se je dogajalo zadnja dva meseca, resnično. Bolj je podobno sanjam. Občutki in sreča so nepopisni, kajti verigi uspehov slovenskega alpinizma v Himalaji smo dodali še en člen. Premagali smo severno steno Gangapurne, kar kljub vsem poizkusom ni uspelo še nikomur.
Na markantno severno steno vrha boginje Ganga v 80 km dolgem grebenu Anapurna Himal v zahodnem delu Nepala, je postal pozoren Stane Belak-Šrauf na eni izmed prejšnjih ekspedicij. Ko smo se pred dvema letoma odločili, da leta 1983 v počastitev 90-letnice Planinskega društva Ljubljana-Matica organiziramo alpinistično odpravo v Himalajo, smo si za cilj izbrali prav Gangapurno. Premagali naj bi njeno severno steno, ki se je dosedaj uspešno upirala vsem naskokom odprav z različnih koncev sveta. Te so morale svoje neuspehe plačati z nekaj smrtnimi žrtvami. Sam vrh je bil osvojen že leta 1965, vendar z lažje južne strani. Toda za ta uspeh je gora zahtevala svoj krvni davek. Na njenih pobočjih je izgubilo življenje najmanj osem alpinistov — kanadskih, nemških, indijskih in drugih uspešnih in neuspešnih odprav.
Kljub temu smo bili trdno odločeni, da poizkusimo tudi mi. Že doma pa smo se morali spoprijeti s problemom, velikim kot stena. Ves denar smo morali zbrati sami, kajti od telesnokulturne skupnosti nismo dobili niti negativnega odgovora na našo prošnjo. Zato smo se zagrizeno vrgli na delo. Izdali smo koledar za leto 1983 in 1984. Prodajali smo ga na vse strani, podjetjem, založbam, po cestah in sejmih. To nam je sicer vzelo izredno veliko časa, toda prineslo dve tretjini potrebnih sredstev. Poleg tega smo za gradbeno podjetje na stolpnicah popravljali fasade. Dobili smo tudi pokrovitelja in to UNILES, ter obredli ničkoliko podjetij. Nekateri so nam priskočili na pomoč s hrano, drugi z opremo, treti z denarjem, med njimi tudi Litostroj.
Na koncu »zbiralne« akcije je nekaj denarja primaknilo še matično planinsko društvo Ljubljana-Matica in bilo je za silo dovolj, da smo lahko »zavezali culo«. Ker je bilo potrebno poleg zbiranja denarja,
opreme in hrane še vsak dan trenirati, nas naše družine skoraj niso več poznale.
Ves zbrani material, ki ga je bilo skoraj 2 toni, smo več kot teden dni pakirali v sode. Sod pa ni smel tehtati več kot 30 kg, kolikor je predpisala nepalska vlada, da lahko nese en nosač. Seveda pa so ti majhni toda čvrsti in žilavi moški in ženske za primerno plačilo sposobni nesti veliko več. Videl sem nosače, ki so nesli tudi po 70 kg in več. Za nas je to še veliko težje, kajti tovore si s posebnim trakom obesijo preko čela.
Nekaj dni pred našim odhodom vso to goro materiala pošljemo z letalom v Katmandu, kjer bo čakala na naš prihod.
Končno je prišel tudi najtežje pričakovani dan, to je, 20. september 1983 — dan odhoda. Pred PD Lj.-Matica se poslovimo od svojcev in prijateljev ter se z avtobusom odpeljemo v Zagreb. Tu se pridružimo skupini izletnikov — »trekingarjev«, ki na svoje stroške potujejo v Nepal. Z letalom odletimo v Pariz in se nastanimo v hotelu tik ob letališču Charles De Gaule. Na žalost pa je to predaleč iz Pariza in zato nimamo časa, da bi si ogledali to velemesto. Konec dneva porabimo za podpisovanje tisoč razglednic, ki jih bomo iz Nepala poslali svojcem, prijateljem in tistim, ki so pomagali pri odpravi.
Opoldne naslednjega dne z jumbo jetom letalske družbe Air France zapustimo Pariz in preko Karačija odletimo proti New Delhiju. Let je pravo razkošje. Vsakih nekaj ur nam servirajo obrok hrane, ki ga zalivamo z odličnim vinom. Vmes poslušamo glasbo, gledamo film, klepetamo, dremljemo ali se predajamo mislim, kaj vse nas v naslednjih dveh mesecih čaka. Resnično pravo razkošje, na katerega se bomo kasneje, v steni, še ničkolikokrat spomnili.
Od New Delhija do Katmanduja letimo uro in pol. Tako smo 22. septembra ob 10. uri dopoldne končno na tako težko pričakovanem cilju začetka naše dogodivščine, v glavnem mestu Nepala — Katmanduju. Tu nas sprejme pravo monsunsko deževje. Ob takem deževju pravimo pri nas, da se je utrgal oblak, tam pa je to nekaj povsem normalnega.
Ekipo smo sestavljali:
Stane BELAK – ŠRAUF, vodja odprave, 44 let, član AO Matica, zaposlen v ZRI — SOČA, desetič v Himalaji;
Dare ALIČ, namestnik vodje odprave in zadolžen za opremo, 30 let, član AO Matica, zaposlen v Litostroju, TOZD PRODAJA, prvič v Himalaji; Boris KOFOL, zadolžen za prehrano, 45 let, član AO Matica, zaposlen v Univitu, prvič v Himalaji;
Marjan BRIŠAR, 31 let, član AO Matica, zaposlen v Slovenijalesu, prvič v Himalaji, sicer pa na odpravah v Ande in Hindukuš;
Pavle KOZJEK, 25 let, član OA Matica, študent, prvič v Himalaji;
Marjan KREGAR, 28 let, član AO Matica, zaposlen v Titan Kamnik, drugič v Himalaji, sicer pa še na odpravi v Hindukuš;
Emil TRATNIK, 33 let, član AO Idrija, zaposlen v IMF Idrija, drugič v Himalaji, poleg tega pa še na odpravi v Kavkaz;
Vid MESARIČ, 51 let, zadolžen za zdravje moštva, zaposlen na Fakulteti za telesno kulturo, prvič v Himalaji;
Z nami je potoval tudi Marjan NOVAK, ki je pomagal pri izvedbi odprave.
Že na letališču se srečamo s tistim značilnim vrvežem za vsa vzhodnjaška mesta. Nosači, taksisti, posredniki in ne vem kdo še v slabi angleščini silijo vate in ti nudijo svoje usluge. Zdi se mi, kot da je tam zbran ves Nepal. Manjka samo še kralj Birendra. S taksiji se odpeljemo v Naxal. To je del Katmanduja, kjer je zasebno gostišče, kjer bomo stanovali do odhoda. Tu se običajno nastanijo jugoslovanske himalajske odprave.
Ker nas v naslednjih dneh čaka veliko dela in ne bo časa za turizem, to popoldne izkoristimo za ogled mesta. Za nas, ki smo prvič tu, je mesto neverjetno presenečenje. Še pred nekaj urami smo bili v letalu deležni vsega, kar nam nudi današnja civilizacija, sedaj pa, kot da smo padli v srednji vek. Morda tudi zato, ker je to nam povsem tuj svet, ki smo ga poznali le iz knjig in pripovedovanja.
Hodimo po ozkih in neverjetno umazanih uličicah središča mesta, polnih prodajaln, ki ti nudijo, kar si le lahko zamisliš, od izdelkov stare domače obrti, mask, velikih nožev — kukrijev, preprog in ne vem še česa, pa vse do najboljših hi-fi naprav. Resnično, kot da sta se tu dotaknila dva svetova! Na cesti srečaš vse — od napol golih nosačev, prodajalcev sadja in hašiša, v domače noše oblečenih Tibetancev, do žensk v snežno belih sarijih, za katere mi še danes ni jasno, kako ostanejo kljub umazaniji na cesti tako beli. Raznovrstni prodajalci spominkov te cukajo za rokav in zatrjujejo, da je njihov izdelek prava starinska posebnost iz samostana v Tibetu, čeprav ti že bežen pogled pove. da je stvar iz plastike. Med vsemi temi domačini pa je še reka turistov z vsega sveta. Prav ta raznolikost in posebnost, dajeta Nepalu tisti čar, ki ti za vedno ostane v srcu. Je kot mamilo, ki ti ga ponujajo na vsakem koraku.
Higiena jim je tu dobesedno španska vas. Kakšnega našega inšpektorja bi tu že prvo minuto zadela kap. V mesnicah se po mesu pase na milijone muh in povsem običajno je, da ti prodajalec čaja neprizadeto namaka v kozarcu prst, s pomočjo katerega se je še pred nekaj trenutki useknil preko pulta na cesto. Toda tudi nato se človek privadi in kmalu tega še ne opazi več.
Za nekaj rupij na dan si najamemo poleg nog tu najbolj razširjeno prevozno sredstvo — »bicikel«. Vsako kolo ima montiran velik zvonec in kmalu ugotovimo, zakaj. Edino pravilo, ki velja tu v prometu, je pravilo glasnejšega in močnejšega. Če hočeš obdržati celo kožo, potrebuješ poleg dobrih refleksov še glasen zvonec in dobre zavore. Tudi mi se z veseljem zapodimo v gnečo. Prebijamo se skozi ozke ulice, polne ljudi, kolesarjev, rikš, motoristov in pogostokrat naredi popolno zmedo še avto. Ulica pa je le malo širša od njega. Sam ninam srečne roke, saj dvakrat v stotih metrih pustim krtačni odtis umazanega kolesa na belih hlačah enega in istega pešca.
V Katmanduju imamo le malo časa za nakupe. Urediti je potrebno še veliko stvari. Neverjetno, koliko papirjev in dovoljenj je potrebnih, da se končno lahko odpraviš proti cilju, zaradi katerega si sploh tu. Ža vsako tako dovoljenje moraš plačati visoko takso. Poleg takse državi pa moraš vsakemu uradniku pod mizo položiti tudi njegovo osebno takso, če hočeš sploh kdaj priti na vrsto. Tudi to je ena izmed značilnosti Nepala.
Kljub vsej zasedenosti pa se nam včasih le uspe posvetiti našemu priljubljenemu športu »havmačiranju«. Beseda je naša izpeljanka iz angleške besede »how much«. Tako imenujemo pregovarjanje za ceno z uličnimi prodajalci. Prodajalec pove svojo ceno, ti svojo, ki je običajno nekajkrat nižja od njegove. Potem se začne licitiranje, ki lahko traja pol ure ali več. Največkrat obvelja kupčeva cena. Prav to ima poseben čar, ki se mu z veseljem predajamo. Verjetno je rekord postavil Pavle, ko je za izredno lep kukri z 800 rupij zbil ceno na 100 rupij.
Na ministrstvu za turizem nam predstavijo uradne spremljevalce. Zvezni oficir je Gopi Krišna Upadaja. Drobcen možiček, ki je znal reči po angleško da in ne. Prav tako ni imel nobene avtoritete in si z njim ob štrajkih nosačev nismo mogli pomagati. Ostali so bili šerpe izpod Everesta. Sirdar, to je glavni mož za odprave do baze, je Ang Lakpa. Ostali so še kuhar Dorsi, prav gotovo najbolj umazani kuhar v Nepalu, poštar Sonam in pomočnik v kuhinji Nima.
V skladišču potovalne agencije Mountain Travel, kjer shranjujemo nekaj stare opreme prejšnjih jugoslovanskih odprav, poizkušamo izbrskati kaj koristnega. Medtem vsi ostali odidejo na letališče po tovor, ki smo ga poslali že pred našim odhodom. Vrnejo se s strašno novico, da ni enega izmed najvažnejših tovorov, v katerem je bil velik bazni šotor, palice za vse šotore in smučarske palice. To je pravi šok, kajti s tem je naša odprava resno ogrožena. Brez strehe nad glavo ni mogoče preživeti v hudih razmerah Himalaje. To je bila prva izmed kopice težav, ki so nas spremljale ves čas odprave.
Iz skladišča izberejo tri stare bazne šotore, jih za silo zakrpamo, poravnamo palice in upamo, da bodo vzdržali. Za armaturo ostalih šotorov uporabimo kovinske sonde. Odločimo se, da bomo na
poti posekali še dolge bambusove palice in jih poskušali uporabiti.
Medtem ko ostali v upanju, da bi le našli izgubljeni tovor, premečejo vse skladišče na letališču, smo z Lakpo in Dorsijem nakupim še nekaj opreme in hrane. Tako je končno vse nared in po petih dneh bivanja v Katmanduju 27. septembra 1983 okrog treh popoldne odidemo. V avtobus se spravimo vsi sahibi, kot nam pravijo domačini, nepalski spremljevalci, 40 nosačev in nosačic in 76 tovorov, in ta počasi odropota proti 160 km oddaljeni vasici Dumram. Tu se cesta konča in naprej bomo morali nadaljevati peš 130 km navzgor po dolini reke Marsijandi, pod severno steno Gangapurne.
V Dumram prispemo okrog osmih zvečer. Tu se prične mračiti kmalu po šesti uri in ob našem prihodu je že trda tema. Eni stražijo nahrbtnike, drugi smo razporejeni okrog avtobusa, dokler vsi nosači ne zapustijo vozila. Mimogrede bi namreč kakšen sod dobil noge, kajti kraja je tu nacionalni šport. Pred nekaj dnevi so ravno tukaj ponoči neki skupini Francozov prerezali šotore in pobrali vse fotoaparate in kamere. Zato dva sedita med tovori na strehi, dva pa v avtobusu.
Ostali spimo v hiši, na kateri visi napis Hotel. To pa je edino, kar ima skupnega s hoteli, kakršnih smo vajeni. Takih in še precej slabših bo še veliko ob poti. Pot okoli grebena Anapurna velja namreč za najlepši treking v Himalaji in je zato tudi najbolj obiskan. Sem prihajajo turisti z vsega sveta in turistične agencije množično organizirajo izlete — trekinge okoli tega himalajskega bisera. V skladu s tem pa se je turistično razvila tudi dolina Morsijandija. Ob poti je brez števila čajnic in hotelov, ki nudijo nekaj desk za ležišče ter hrano in pijačo.
V tem hotelu prvič jemo nepalsko nacionalno jed dal-bat. To je na vodi kuhan riž, ki ima za prilogo peklensko začinjeno omako iz leče. Za Nepalce je to glavni del prehrane in ga jedo trikrat na dan.
Po večerji se enoglasno odločimo, da bomo naprej jedli kar našo hrano, ki jo imamo dovolj s seboj in je veliko boljša od kuhanega riža.
(Nadaljevanje prihodnjič)
