Slovenski dom, 24. maj 1938
Zadnja nemška ekspedicija na Nanga Parbat je pod vodstvom Monakovčana dr. Paula Bauerja te dni odšla iz Bombaya z namenom, da si osvoji najvišjo goro sveta. Nemška ekspedicija je to pot svoj načrt za osvojitev tega himalajskega velikana Nanga Parbata spremenila. Letos bodo drzni naskakovalci te bele božanske gore poskusili svojo srečo po drugi poti in sicer iz doline Abootabad. Vsekakor pa bo minilo še najmanj tri tedne, preden bo dosegla letošnja ekspedicija svoje glavno taborišče, odkoder bodo začetkom junija začeli naskakovati ta nedosegljivi vrh. Ta ekspedicija ima na razpolago za svoje drzne poskuse vse tehnične pripomočke, ki si jih moremo misliti. Tokrat bodo glavno breme, ki so ga morali vsako leto številni nosači na ramenih prenašati do glavnega taborišča, opravili aeroplani, s katerimi bodo donašali naskakovalcem potrebno hrano. Z malimi padali bodo ta letala spuščala vse potrebščine v glavno taborišče. Morda bo uspelo letos, da bodo ti naskakovalci s svojo drzno podjetnostjo, nezlomljivo energijo in z vsemi izdatnimi tehničnimi pripomočki končnoveljavno premagali nedosegljivi vrh, ki je zahteval že toliko žrtev. Letošnja ekspedicija je že sedemnajsta po številu in razpolaga z vsemi osebnimi spoznanji in izkušnjami svojih prednikov. Od prejšnjih šestnajstih, je tri ekspedicije v celoti pogoltnil sam Nanga Parbat. Od leta 1929 so Nemci začeli napadati najvišje gore v Himalajskem pogorju. Najprej so si izbrali za svoj cilj Kangchendzena; leta 1929 in leta 1931 so poskusili vse, da bi dosegli vrh te gore, ki velja v splošnem za enega najlepših vrhov na vsem svetu. Toda zaman. Pogumni hribolazci so se morali sprijazniti z mislijo, da niti z največjimi človeškimi žrtvami ne bodo dosegli svojega cilja. Dveletna brezuspešna borba je to pokazala dovolj jasno. Nato so si izbrali nič manj ponosno goro Nanga Parbat. V treh nemških neuspelih poskusih je ostala vedno gora zmagovalec. Zadnji poskus je bil najbolj krvav in najbolj žalosten v zgodovini vseh nemških ekspedicij na Himalajo.
Nanga Parbat je sprejel v svoj hladni, večni in ledeni grob 7 Evropcev in 9 domačinov. 16 človeških življenj je pogoltnil leden snežni plaz. Dr. Luft je bil edini Evropec, ki se je vrnil v svojo domovino in ki se je tudi letos pridružil novim borcem.
Tri žrtve viharja
Prva nemška ekspedicija na Nanga Parbat pod vodstvom Willyja Merklla je poginila v strahovitem snežnem viharju. Drzni ljudje so skoraj že dosegli svoj cilj, ko jih je strašni snežni vihar prisilil, da so se morali umakniti. Pogumni plezalci so zaman tratili svoje moči. Zaman? Ne! Kajti izkustva, ki so si jih nabrali v borbi z goro, so nove naskakovalca navdale z pogumom, da so leta 1934 zopet začeli novo borbo s tem nepremagljivim tekmecem. Toda niti tej drugi ekspediciji ni bila sreča mila. Stena Rikhiot Peak je bila nepremagljiva. V višini 7840 m so se borili Merkl, Welzenbach in Wielandt, in komaj 300 m jim je manjkalo še do vrha. Tedaj je nenadoma izbruhnil silovit snežni metež, ki je prisilil vse tri naskakovalce, da so se povrnili. Toda poti v dolino niso več našli. Nenasitljivi moloh Nanga Parbata je zahteval zopet svoje nove žrtve. Leta 1937 je nemška ekspedicija na Nanga Parbat začela svoj napad na himalajskega velikana pod izredno ugodnimi pogoji in s sijajnimi predpripravami. Toda doletela jih je strašna usoda. Mnogi se sprašujejo v dvomu: ali žene neznani fantom te drzne napadalce? Čemu hočejo doseči nekaj, kar presega človeške moči. Šestnajst ekspedicij je do sedaj moralo kloniti pred to nepremagljivo goro. Koliko žrtev je že človeštvo dalo na račun te nemogoče gore. Toda vendar človek ne bo odnehal toliko časa, da si bo podjarmil tudi to snežno božansko goro, pa če ga tudi velja kar hoče.
