Planinski vestnik 2015/04
Urbanu v spomin
Nekega oktobrskega dne, ko se je monsun že končal, a je bil zrak še vedno neprijetno vlažen, sva sedela v jedilnici lodža v Namče Bazarju. Opazovala sva alpiniste in trekerje, občasno pogledovala skozi okno, sicer pa večinoma molčala. Malo pred tem se je vrnil iz lokala z dostopom do interneta in ni mu bilo do običajnega pomenkovanja. Nisem silil vanj, vedel sem, da bo, ko bo čas za to, spregovoril sam. Sicer pa sva se tiste dni na dolgo in široko pogovarjala o marsičem. V glavnem o stvareh, ki sva jih premlela že ničkolikokrat, kot pač to ljudje pogosto počnemo, in o najrazličnejših načrtih za prihodnost. Po tihem sva oba vedela, da vseh ne bo mogoče uresničiti; taka je pač usoda ljudi, ki imajo veliko načrtov. Urban jih je namreč vselej imel veliko. A jih je veliko tudi uresničil. Uresničil jih je toliko, da bi lahko bilo nanje, če bi si jih lahko delili, upravičeno ponosnih pol ducata ljudi.
Če obstaja kje kdo, ki nam odmerja čas, mu ga ni odmeril toliko, kot bi bilo prav, da bi mu ga. A tistega, ki mu je bil dan, je izkoristil v popolnosti. Ko je pri osmih letih zbolel, je medicina čezenj napravila križ. Nista pa ga napravila Sinja in Janez, njegova starša. Ko je čez nekaj let, zahvaljujoč njuni neupogljivi volji, ozdravel, je vzel življenje v svoje roke. Bil je vsestranski plezalec, udeleženec mnogih odprav v Himalajo, Ande in še druge konce sveta. Glasbenik, ki je za bobni odmerjal takt Vladu Kreslinu in v številnih džezovskih zasedbah. Fotograf, čigar posnetki so profesionalni obrtniški izdelki, ki pričajo o nekem času in dogajanju, ko je bilo to potrebno, in veliko več od tega, ko se je odločil fotografiji vdahniti umetniški presežek. Pisec, ki je nevsiljivo izpričeval svojo razgledanost, še zlasti na področju alpinizma in gorništva nasploh, in zapisanemu odmerjeno dodajal duhovito osebno noto. Počel pa je še marsikaj drugega; ne nazadnje diplomiral in magistriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaradi tega sem ga, tako kot še mnogi, spoštoval. A posebej sem ga cenil zaradi načina, na katerega je počel omenjene stvari. V njem ni bilo nobene hlastnosti, nobene želje po dokazovanju za vsako ceno, nobenega bahaštva. Bila je le želja po dejavnem uživanju življenja – odraz njegove osebnosti.
Ko je lani spomladi ponovno zbolel, sta mu Sinja in Janez spet stala ob strani z enako neupogljivo voljo. Ni si nataknil rožnatih očal, stvari je videl takšne, kot so bile, a je vztrajal. Tisti, ki smo ga obiskovali, smo začeli verjeti, da mu bo še enkrat uspelo dokazati, da se bolezen ni spravila na pravega človeka. Od njega smo odhajali s slabo vestjo. S slabo vestjo, da smo od njega dobili več, kot smo mu lahko sami dali. Odhajali smo, zmajujoč z glavo, kako je mogoče kljub najmračnejšim napovedim in trpljenju, ki ga je prestajal, imeti toliko volje, toliko poguma, toliko optimizma. Ko je 26. februarja zaspal, se nismo sami pri sebi spraševali, zakaj se je toliko trpljenja zgrnilo na enega samega človeka; za kaj takega smiselna razlaga ne obstaja, ker preprosto ne more obstajati.
Urban je za sabo pustil bogato dediščino – številne preplezane smeri v domačih in tujih gorah, albume, kjer je nastopil kot glasbenik in kot soavtor, knjige, za katere je prispeval bodisi fotografije bodisi besedila ali kar oboje. In še najpomembnejše med vsem – dva fanta. Ko sva tistega oktobrskega dne pred več kot desetimi leti ob čaju molče posedala v šerpovski vasi sredi Himalaje, je izvedel, da bo dobil sina, svojega prvega. S Tanjo se jima je naslednjo pomlad rodil Juš, čez čas pa se mu je pridružil še Gal. Nam, ki smo imeli priložnost del življenja preživeti v njegovi bližini, pa je zapustil še eno stvar, pravzaprav obvezo. Da dobro premislimo, kaj je zares pomembno in kaj ne, da dobro premislimo, kako bomo ravnali z leti življenj, ki so nam preostala.
Ajde, Urban, hvala in srečno!
Marjan Žiberna
