Planinski vestnik 2015/04
Saj gre, fantje
Carolynn Marii Lynn Hill je francoski plezalski zvezdnik Jean-Baptiste Jibé Tribout leta 1986 zagotovil, da nobena ženska ne bo nikoli sposobna preplezati na pogled smeri z oceno 7c (IX). Ne vemo, kaj si je mislila Lynn ob tem, vemo pa, kaj je naredila po tem. Tri leta pozneje sta se v Lyonu Luisa Iovane in Lynn Hill v superfinalu ženskega tekmovanja pomerili v moški finalni smeri, ki je bila ocenjena ravno s 7c. Lynn je padla tik pod vrhom, par metrov više nad oprimkom, s katerega je odpadel Jibé Tribout.
Na tekmi v Arcu (zmagala je petkrat) je izvedela, da bo zmagovalec nagrajen z novim avtomobilom. ”Kdaj bodo pa ženske dobile avto?” je vprašala organizatorja. ”Ko bodo plezale zgoraj brez,” ji je smeje zabrusil.
Na tekmovanjih v naravi Preživetje najmočnejših (Lynn je zmagala štirikrat) so ženske tekmovale v štirih disciplinah, moški v šestih. Že na prvi tekmi je izvedela, da so denarne nagrade za moške trikrat višje. Organizatorjem je predlagala, naj ženske, glede na število disciplin, dobijo samo tretjino manj, 10.000 dolarjev, moški pa 15.000. Ker se niso strinjali z njo, je punce nagovarjala k uporu. Da ne bi tekma propadla, prenašala jo je tudi neka TV-mreža, so ji obljubili, da bodo prihodnje leto uresničili njen predlog. Držali so besedo! Po vsem tem bo kdo pomislil, da je bil njen motiv pohlep po denarju. Niti ne, kajti že pred koncem srednje šole je začela opravljati razna dela, da je imela denar za sproti. Med študijem se je preživljala sama, si plačevala najemnino in šolnino. Z nagradami na tekmovanjih je zaslužila precej več kot natakarica ali trenerka gimnastike.
Začniva s citatom iz vaše knjige Climbing Free: My Life in the Vertical World, ki ste jo napisali skupaj z Gregom Childom: “Bistvo prostega plezanja je v prilagajanju osebnih sposobnosti in dimenzij značilnostim stene in ne obratno.” Je to moto, katerega smisel je pomemben tudi v vašem vsakdanjem življenju?
Da. Plezanje je prispodoba za življenje. S tem komentarjem sem mislila, da namesto da spremenite skalo …
… s klesanjem oprimkov?
Tudi … in si omogočite vzpon, raje poiščite način, s katerim približate svoj nivo izzivu in postanete izkušenejši in močnejši, da boste kos naravi stene. Mislim, da moramo v življenju početi enako. Če se za nekaj potrudite, tak pristop ponavadi deluje.
Kako vam je gimnastika koristila pri plezanju?
Gimnastika je zelo dobra za fizično in psihično pripravo, za gibljivost, mišično moč trupa, spoznavanje svojega telesa. Včasih si morate enostavno zaupati, da boste nekaj lahko naredili. Če delate premet, se vse dogaja zelo hitro. V glavi morate imeti zasnovo, vizualno sliko ali občutek, še preden izvedete figuro, in nobenega dvoma. Ko vzamete zalet, ko ste v zraku, ne smete pomisliti: “Oh, ne, najbrž ne bom zmogla.” Enako je pri plezanju. Ko se odločite za določeno smer in ugotovite, da je težja, kot ste mislili, in vas je morda strah, se ne morete kar obrniti in se vrniti, morate nadaljevati in se pravilno odločati. Morate si zaupati, da se bo izšlo, če se boste zbrali in potrudili.
Mislite, da manj sposoben plezalec v lažjih smereh izkusi enako raven užitka, strahu in adrenalina kot vrhunski plezalec v mnogo težjih, višje ocenjenih smereh?
Mislim, da začetnik in izkušen plezalec lahko občutita enako. Morda je med njima sprva nekaj razlike, začetnik morda drugače ocenjuje tveganje kot izkušenejši plezalec. Mogoče se nečesa prej prestraši kot starejši po stažu. Bolj izkušen plezalec bo v nevarnih situacijah prej prepoznal nevarnost in se spoprijel z njo, začetnik pa bo morda za nekaj časa otrpnil, preden se bo zbral in ugotovil, kako naj reši težavo.
Je bila sprememba v načinu plezanja – visenje na vrvi in ogledovanje oprimkov ali študij kombinacije gibov oziroma vrtanje svedrovcev od zgoraj navzdol – evolucija ali revolucija?
V vsakem športu ali dejavnosti so spremembe. Lahko je evolucija, če želite, čeprav nekateri mislijo, da ni v pozitivni smeri. Mislim, da je šlo za naravno iskanje novih možnosti v težkih smereh, ki zahtevajo svedrovce, kajti brez njih varovanje v gladki steni brez poči ni možno. S tem so se povečale možnosti za plezanje, kajti ljudje se niso več strinjali z idejo, da je táko početje goljufanje. Nekateri plezalci za varovanje ne uporabljajo niti pripomočkov z vzmetjo, ker mislijo, da olajšajo in razvrednotijo plezanje. Zavračajo vsako tehnologijo, ostali svet pa je ne, saj izbira novih možnosti omogoča napredek.
Navajam del besedila Martine Čufar, ki ga je napisala po Petzlovem plezalnem izletu leta 2004: ”Zame je bila velika čast plezati z njo. […] Zmagala bi tudi v plezanju na pogled, toda v smeri z oceno 7a je bil tisti resnično dolgi gib, skok, ki ga ni mogla narediti. Jaz sem skoraj petnajst centimetrov višja od nje in sem ga lahko.” Če bi bili nekaj centimetrov višji (od 157 cm), bi bilo dosti laže za vas, da bi plezali še bolje?
Hm, nisem prepričana. Rada bi bila malo večja, vsaj pri določenem tipu plezanja, posebno na balvanih, kjer so oprimki lahko daleč narazen. Videla sem manjše ljudi, ki so skakali na oprimke, a v skokih nisem preveč dobra, to ni moj stil. Ko sem začela plezati, sem bila bolj statična, nisem dosti skakala, naučila sem se uporabljati dinamično tehniko. Višina bi mi verjetno pomagala v določenih smereh. Mislim, da ne bi bilo slabo, če bi bila malo večja, a ne preveč.
Že dolgo ste zagovornica enakopravnosti spolov. Se je do danes nagrajevanje kaj spremenilo?
Govorila sem z nekaterimi mlajšimi plezalkami. Pravijo, da je bolje, da je ženski nagradni sklad zdaj višji. Če pogledate s poslovnega stališča, so moški za isto delo še vedno bolje plačani. Težko je natančno primerjati, če govorimo o profesionalnih plezalcih, saj niso vsi enaki. Ne morete jih tržiti, kakor lahko tržite ljudi v drugih poklicih, kjer opravljajo enako fizično delo. Statistika v Ameriki kaže, da ženske dobijo le 77 centov od dolarja, 23 centov manj kot moški. To je povprečje. Celo na podelitvi oskarjev so nagrajenke zahtevale enake zneske kot moški. O tej temi še vedno potekajo razprave v medijih in res ni pošteno. Danes ženske ne delajo samo v službi, ampak so več zaposlene tudi doma, čeprav ni nobenega razloga, da tudi moški ne bi mogel poskrbeti za otroka, če izvzamemo dojenje. Ženske delajo več za manj denarja.
Zdi se mi, da je bila vaša prosta ponovitev smeri Nos v El Capitanu – poleg tega, da je bila, po mojem mnenju, vaš življenjski dosežek – brca v rit moškemu šovinizmu. Se strinjate?
Mm, moram reči, da je dejstvo, da je bila ženska tista, ki je prva prosto preplezala Nos, pritegnilo pozornost ljudi, kajti skoraj vsi so predvidevali, da bo to naredil moški. Večina vrhunskih dosežkov v tem športu pripada moškim. Zame je bila čast, da mi je uspelo, hotela sem pokazati, da so ženske ravno tako sposobne veliko doseči in da jih ne omejuje tisto, kar drugi mislijo o njih. Da so lahko zveste same sebi in uresničijo tisto, o čemer sanjajo. Če hočeš biti v nečem prvi, moraš verjeti vase in storiti, kar je potrebno, da to dosežeš. To nima nič opraviti s stereotipnimi pričakovanji drugih, to je veliko pristnejše od takih omejitev.
Kako ste se počutili kot prvi človek, ki je prosto preplezal Nos (leta 1993) in naslednje leto kot prva oseba, ki ga je prosto ponovila v manj kot 24 urah? Je bilo kakor odkritje popolnoma nove dimenzije?
Ko sem opravila prvi prosti vzpon, sem bila zelo zadovoljna, to je bil preboj: yes, dá se tudi prosto! Občutek je bil zelo dober. Moj prijatelj in soplezalec Brooke Sandhal je prosto preplezal vso smer razen dveh odsekov. Mislim, da je bilo zelo lepo od njega, ker ni vztrajal, naj počakam, da bo še on splezal na frej. Ni ravnal tako kakor soplezalec Tommyja Caldwella v Dawn Wallu (Smer v steni Dawn Wall v El Capitanu. Prva sta jo v 28 dneh s pomočjo tehnike preplezala Waren Harding in Dean Caldwell leta 1970. Prosto sta jo letos v 20 dneh ponovila Tommy Caldwell in Kevin Jorgeson.), ki je potreboval skoraj cel teden, da mu je uspelo prosto preplezati 15. raztežaj, Tommy pa ga je potrpežljivo čakal. Razumem, da je bilo zanj zelo pomembno, da bi uspel, zato svojega soplezalca še toliko bolj spoštujem, ker iz proste ponovitve ni delal problema. Bil je razumen in je sprejel, da v tistem trenutku pač ni dovolj sposoben in je samo rekel: ”Srečen sem, da ti je uspelo in da sem del tega zgodovinskega vzpona.” To je bilo res pristno plezalno partnerstvo. Dejstvo, da sem opravila prvi prosti vzpon, je pomembno za zgodbo o Yosemitih.
Čeprav vas sneg in led nista nikoli privlačila, ste odšli na odpravo z ekipo North Facea v Kirgizistan. Tam ste opravili tri prve proste vzpone, eden je bil prvenstven, na tri različne, več kot štiri tisoč metrov visoke vrhove. Zakaj ste odšli tja?
Bila sem dovolj radovedna, da sem poskusila plezati v skali v alpskem okolju. Zdela se mi je dobra priložnost, da grem v družbi izkušenih Alexa Lowea, Grega Childa, Conrada Ankerja. Tam je bila tudi Kitty Calhoun, ki je bila štiri mesece noseča. To je bilo zelo drzno od nje; če bi imela težave, bi bilo problematično, saj nismo imeli nobene povezave z zunanjim svetom. Pravijo sicer, da je nosečnica po prvem trimesečju že precej stabilna, vendar jaz tega ne bi storila, bi se preveč bala. Postavljati na kocko svoje življenje je eno, ko sta dva, je odgovornost večja. Mislim, da ni plezala v vodstvu, kot drugi v navezi pa ji je šlo dobro.
Biti v veliki steni je vedno avantura. Zame je bil to test, ali lahko uživam v takšni vrsti plezanja. Ko sem bila mlajša, je svak umrl pod vrhom Aconcague, zato sem bila do alpinizma vedno rezervirana. Ni mi všeč, če me zebe, moje roke hitro postanejo mrzle. Sicer nimam Raynaudove bolezni, imam pa nizek pritisk, počasen pulz in nimam veliko telesne maščobe.
Jon Krakauer je zapisal: ”Lynn Hill ni le ena najboljših plezalk na svetu, temveč spada med najboljše plezalce v skali vseh časov.” Stephen Venables vas v svoji knjigi The First Ascents imenuje ”briljantna Lynn Hill”. Kaj lahko poveste o teh ocenah?
Niso mi všeč nazivi, kot je najboljša, ker nikoli zares ne držijo. V določenem trenutku bo eden nekaj naredil bolje kot drugi, zatem bo to uspelo nekomu tretjemu – vedno je tako. Trditev, da je nekdo najboljši, bo v naslednji sekundi že napačna. Lahko je najboljši v določenem trenutku, a že v naslednjem ni več. Naslovi naj bi dali ljudem predstavo o viziji, ki jo ima določen plezalec, ko prepleza nove smeri, ki odstopajo od običajnih, in prinesejo nov pogled na dejavnost.
V svoji knjigi ste zapisali, da je plezanje ena od redkih aktivnosti, v kateri se počutite dobro, tudi kadar ste potrti. Ali plezanje v ZDA uporabljajo kot vrsto terapije?
Veliko ljudi gleda nanj na ta način, da. A enako lahko velja tudi za meditacijo, jogo, tek ali kaj drugega. Plezanje vam omogoča, da se popolnoma skoncentrirate, se mu posvetite in ne razmišljate o drugih stvareh. Vsaj začasno vas pomiri in dopusti, da se dobro počutite. Pri plezanju se angažirajo telo, misli in čustva. Zame je plezanje najboljše, ker je tako kompleksno in se morate naučiti, kako sprostiti in skrčiti mišice. Zaupati morate ritmu, ki zajema tudi pravilno dihanje, sposobnost predvideti, kaj boste naredili v naslednjem trenutku, in načrtovanje gibov. O tem vam ni treba dosti premišljevati, ker ste se vživeli v trenutek.
Zdi se mi, da ste se vedno izogibali ekstremnemu tveganju. Postavili ste si skrajno mejo in pazili, da je niste prekoračili niti med plezanjem niti med kaskaderskimi akrobacijami, npr. rekordnim spuščanjem po vrvi iz helikopterja ali plezanjem čez kupolo toplozračnega balona na višini dva tisoč metrov brez varovanja.
Ko sem začela plezati, še nisem prepoznala tveganja tako kakor ga zdaj, zato sem nevede več tvegala. Ko zdaj pogledam varovalo pod seboj ali steno nad seboj, vem, ali bo srhljivo oziroma težko. Ko si mlajši, več tvegaš in ne razmišljaš dosti o tem. To je v naravi mladosti, zlasti mladih moških, pri katerih včasih razsoja testosteron. Zdaj je pri meni tveganje bolj preračunano, zajema stvari, ki jih lahko nadziram. Ko si v krajih z objektivnimi nevarnostmi, kot so zapadno kamenje ali plazovi, se zavedaš, da kockaš. Skušam biti razumna, ker se zavedam, da imam otroka, rada bi bila z njim, vsaj dokler ne odraste. Storila bom vse, da bi izločila nepotrebno tveganje.
Pravijo, da je med drznostjo in neumnostjo tanka črta. Kdaj plezalec običajno prestopi to linijo?
Ta tanka črta se pojavi v filmu Vstaja v dolini. Jim Bridwell je to izjavil. Ko sem slišala, sem se smejala. Veliko ljudi pravi, da je to kliše, ki nakazuje, da obstaja področje, kjer se boste namenoma podali v tveganje. To ni povsem razumno, saj veste, da obstajajo dejavniki, nad katerimi nimate nadzora. Vstopate v neznano, kjer sprejemate, karkoli se bo zgodilo. Morda ste izkušeni, morda niste. Tu ste lahko neumni, ker se podajate v situacijo, v kateri ne veste niti tega, kako boste odreagirali. Morda so možnosti 50 : 50. Se je vredno igrati z življenjem? Morda je včasih na določeni točki vašega življenja res pomembno, da igrate. Vržete kocko in upate, da boste dobili. Mislim, da je odločitev, ali je neumno ali ni, osebna. Jaz se te ”tanke črte” izogibam.
Kdaj ste bili gostja v Beli hiši?
Uh, v začetku devetdesetih. Povabljena sem bila na srečanje z Barbaro Bush ob obletnici sprejetja 9. amandmaja, ki predpisuje enako financiranje za dekleta in fante v športu in izobraževanju. Sprejeli so ga leta 1972 v okviru enakih možnosti. Pomagal je tudi meni, ko sem v srednji šoli trenirala gimnastiko. Zdaj je štipendija zaradi krčenja proračuna nižja.
In kaj je bil razlog za povabilo?
Ne vem natančno. Tedaj sem bila precej v medijih kot športnica in zagovornica enakopravnosti spolov. Najbrž je to pripomoglo k povabilu.
Koliko je rojstvo sina spremenilo vaše življenje?
Precej. Zdaj bolj pazim, koliko tvegam. Ko imate sina, niste več toliko osredotočeni na lasten program in na to, kaj bi radi naredili. Ko nekaj delate za drugega, se hkrati učite biti manj sebični. Zame je zdaj izziv biti srečna tudi brez potovanj po svetu. Še vedno rada spoznavam različne ljudi, različne kulture, različna okolja, zato sem zdaj tu, v Ljubljani, kot predavateljica na festivalu gorniških filmov. Brez tega je treba najti srečo na enostavnejše načine. Pomaga mi, da se razvijam in se učim komuniciranja skozi odnose. On je fant, razumeti ga moram kot ženska; morda bo to pomagalo, da bom končno razumela moške. (smeh) Moj deček je zelo fantovski, vendar ne v klasičnem smislu, ne igra se veliko s tovornjaki. Zelo je trmast. Včasih rad malo popleza, vendar ga ne silim. Sam se mora odločiti za plezanje. Če bi ga priganjala, bi počenjal ravno nasprotno.
Vaš mož je chéf. Ali to pomeni, da jeste slastno, zdravo domačo hrano in vam ni treba skrbeti za vsakodnevno kuhanje?
Mož ne živi več z mano, toda cenim dobro hrano. Dejstvo, da sem mama in da nisem kuhala, pomeni, da se moram kuhanja učiti. Sicer znam pripraviti kosilo, vendar so drobne malenkosti, zaradi katerih dober šef naredi okusno jed. Rada dobro jem, vendar nisem tako talentirana kot on.
Kakšni so vaši načrti?
Prezgodaj je, da bi govorila o tem.
Mire Steinbuch
