Oskrbnik koče Albani o novi gorski realnosti – Podoben primer lahko pri nas pričakujemo v petek, če bo bog vendarle dal kaj dežja
V nedeljo je nad prelazom udarilo neurje, kakršnih je letos ponekod v Alpah vse več: veter, strele, dež, ki pada kot curek iz hidranta. V nekaj minutah se je koča Albani znašla pod pritiskom več kot 250–300 ljudi, ki so v paniki bežali pred nevihto.
Vstopili so in se razvrstili povsod: v jedilnico, na hodnike, v sobe, celo v shrambo. Oskrbnik Chicco Zani je s svojo ekipo poskušal obdržati red, streči hrano, pomiriti ljudi in hkrati pomagati tistim, ki so bili premočeni do kože.
Prosili so za fen, za suha oblačila, za jakne, škornje, odeje. Koča je dala vse, kar je imela. Zani ob tem pripomni: »Pa se vprašam – a ni vsaj ena rezervna majica in vetrovka nekaj, kar bi moral imeti vsak, ki gre v gore?«
A prava »češnja na torti« je prišla šele po koncu kaosa.
Ko se je vreme umirilo, je Zani prejel sporočilo: ena od odej, ki jo je posodil, leži ob poti, odložena na skalo. Nekdo jo je odnesel iz koče, se z njo ogrel, nato pa jo – ko je postala odveč – preprosto pustil v naravi.
Zani je izgubil potrpljenje: »Če sem ti jo posodil, in si jo vzel. Pa jo vsaj prinesi v dolino. Ali pa bi jo pusti pred kočo, ko je bilo vsega konec. Zakaj jo pustiš na pol poti, na skali? Zakaj toliko ignorance?«
Dogodek ni osamljen. V Alpah se koče vse pogosteje soočajo z množicami obiskovalcev, ki: ne spremljajo vremenskih napovedi, nimajo osnovne opreme, ne poznajo pravil obnašanja v gorah, pričakujejo hotelsko storitev v gorskem zavetišču, ob tem pa hitro kritizirajo oskrbnike, če ti vztrajajo pri redu, čakalni vrsti ali osnovni varnosti.
Zani pravi: »Potem pa prav ti ljudje sodijo oskrbnika, če se razjezi, ko nekdo hoče preskočiti vrsto. Ali ko se lotijo ‘samopostrežbe’. Dajte no. Naj tudi mi napišemo kakšno recenzijo o tem, kdo hodi v gore.«
Zani s svojim zapisom opozarja na nekaj, kar se dogaja povsod v Alpah: koče so postale linija pomoči za množice turistov, ki se v gore podajajo brez znanja, brez opreme in brez spoštovanja do prostora, ki ga obiskujejo.
Zani ni želel pisati tega zapisa. A kot pravi: »Ne morem več požirati ne krastač ne paglavcev.« Njegovo hudovanje ni napad, temveč klic k spoštovanju – do koč, do ljudi, ki tam delajo, in do gora, ki nas sprejemajo, a od nas zahtevajo vsaj osnovno odgovornost.
Najbrž so drugi (o)skrbniki planinskih koč vajeni vsega (prihajajo iz okolij, kjer je to in ono že bolj normalno) … in je takšnih kritičnih zapisov vse manj …
