Slovenski izseljenski duhovnik, ki se je pred letom dni smrtno ponesrečil na Aconcagui, najvišjem vrhu And v Južni Ameriki
Slovenec, 31. julij 1941
Lani v marcu je v gorskih višinah Andah pod vrhom najvišje gore, 7180 m visoke Aconcague, izgubil življenje slovenski izseljenski duhovnik v Južni Ameriki Jože Kastelic.
(1898 – 1940)
Jože Kastelic je lani 7. marca prišel do višine 6800 m. Tam je bilo zadnje taborišče ekspedicije, ki se je lotila Aconcague in katero je vodil g. Link. Tedaj so videli Kastelica zadnjič. Družba, ki se je vračala z vrha gore, ga je srečala v višini 6950 m. Bil je nekoliko izčrpan, ker je hotel na vsak način priti do vrha. Družba ga ni mogla pregovoriti, da bi se vrnil. Nadaljeval je pot sani, ker je bil prepričan, da bodo prišli za njim še drugi in da jih bo lahko dočakal. Na nesrečo pa so 8. in 9. marca nad Aconcaguo divjali silni snežni viharji in v teh snežnih viharjih je izgubil življenje na doslej še nepojasnjen način. Kljub temu, da je zapadlo mnogo novega snega, so se trije junaški planinci odpravili nazaj na goro. 14. marca so našli šotor in nekatere Kasteličeve reči razmetane po tleh. Njega samega niso našli nikjer, pa tudi ne križa, ki ga je hotel postaviti na vrhu najvišjega vršaca And. Dolgo časa so še iskali truplo ponesrečenca, končno pa so obupali vsi. Obležal je za vedno pod vrhovi Aconcague v večnem snegu in ledu.
Čudno naključje je hotelo, da so truplo ponesrečenega Kastelica, ki je tako zelo ljubil gore, zlasti pa naše slovenske planine — saj je imel v svoji sobi, ki si jo je kot izseljenski duhovnik uredil v Južni Ameriki, na steni obešeno sliko Blejskega otoka in sliko koče na Kredarici — našli skoraj ob obletnici njegove nesreče. Čudno snovanje mogočnih planin, zlasti pa ledu in plazov, ga je izpod vrha v enem letu zaneslo nekaj tisoč metrov v globino. O tem, kako so ga našli in kako so mu priredili zadnje domovanje, poroča v aprilski številki letošnjega leta »Duhovno življenje«, ki je sedaj prispelo iz Buenos Airesa v Argentini v Južni Ameriki.
Pod naslovom »Cvetje na svežem grobu« poroča: Ravno leto je minilo, ko smo dobili žalostno vest, da nam je Aconcagua vzela gospoda Kastelica. Lani 17. marca smo dobili potrjeno novico, da ga ne bo več nazaj. Letos prav isti čas pa so planinci odkrili njegovo truplo. Prva poročila o njegovem najdenju smo dobili 20. marca. Negotove časopisne vesti so nam bile verodostojno potrjene, ko smo dobili tudi brzojavko od rojaka Ludovika Mahniča, ki živi v Puente del Inca. On je javil, da so našli in prinesli Kasteličevo truplo v Puente del Inca. Enako brzojavko je dobil tudi Link, ki je bil vodja ekspedicije, s katero se je g. Kastelic zgubil. Njemu je javil novico Semper, eden najbolj veščih hribolazcev, ki je bil lani 7. marca poslednji, ki je z g. Kastelicem govoril v šotoru, postavljenem na 6850 m višine. Tam je poslednjič prenočil in naslednji dan domnevno poskusil sam pot na vrh Aconcague.
Semper je bil tudi letos med izletniki na Aconcagui in je mogel najbolj zanesljivo spoznati najdeno truplo, ker je vedel, kakšno obleko je imel g. Kastelic na sebi. Neskladnost časopisnih poročil torej ni več mogla omajati zanesljivega dejstva, ki ga je dne 22. marca tudi potrdila ogledna komisija, ki je prišla v Puente del Inca, kjer je bilo truplo na mrtvaškem odru v kapelici.
Truplo so našli takole: Mendoški alpinski klub je organiziral ekspedicijo, ki jo je vodil na Aconcaguo podporočnik Huerta. Njihov napor je bil brezuspešen. Medtem pa je poganjač Caceres imel na skrbi mule in z njimi je zašel na mesto, kjer je odkril človeško truplo. Hitro je obvestil o tem ekspedicijo. Pohiteli so na mesto, ki ni posebno daleč vstran od Plaza de Mulas. Leži nekako na sredi med vrhom Aconcague in Plaza de Mulas v višini 5700 m. Tamkaj so našli truplo v vojaški obleki in ležeče na trebuhu z razprostrtimi rokami. Truplo je bilo v ledu. Bilo je močno očrnelo. Obleka je bila prav dobro ohranjena. Truplo ni kazalo zelo velikih poškodb. Na levem licu in pod ušesom je bila vidna rana. Iz višine je prinesel truplo najbrž plaz. Truplo so nato naložili na mulo in ga zanesli v Puente del Inca. Vsi, ki so poznali rajnega g. Kastelica, so takoj spoznali, da je truplo njegovo.
21. marca zjutraj je prišla tudi brzojavka od dr. Serdoča, salezijanskega ravnatelja v Mendozi, ki je naš rojak in je bil prijatelj rajnega g. Jožeta. Vprašal je g. Serdoč, kaj nameravamo napraviti s truplom in da naj takoj odločimo. Po daljšem preudarku in posvetovanju z nekaterimi sem spoznal, da je najprimerneje pokopati truplo v Puente del Inca, na pokopališču, kjer počiva že cela vrsta tistih, ki so našli smrt na Aconcagui. Amerikanci, Angleži, Nemci, Švicarji, Čilenci. Med njimi bo imel svoje poslednje počivališče tudi naš planinec gospod Jože, ki je tako zelo hrepenel po gorah in ki naj počiva tudi v njihovem gorskem pokoju. Telefonično sem pooblastil dr. Serdoča, da naj on poskrbi vse potrebno za primeren pogreb. Gotovo bi bila naša želja, da bi počival med tistimi, ki jih je toliko pokopal na Čakariti … Toda, kako premagati resne težave, kajti s prevozom so združeni ogromni stroški, ki jih mi ne zmoremo tako lahko v sedanjem kritičnem trenutku. Nadalje je velika neprilika tudi v tem, ker je s takim prevozom tudi toliko raznih formalnosti, da kar zlepa niso vse izvršene in bi se tako lahko zgodilo, da bi nam truplo pripeljali ne da bi bilo mogoče obvestili pravočasno našo javnost, in bi ga nazadnje zakopali le tako, da bi malokdo vedel kdaj in kje. In še to je tudi stvar, ki je potrebna preudarka: vsakih pet let grobove prekopljejo in tako bi bilo treba vedno imeti to skrb in kdo ve, če se ne bi v brezkončni kamniti groblji na Čakariti njegov grob zgubil, tako da bi niti ne vedeli zanj. Zato smo presodili, da je gotovo primerneje, naj počiva tamkaj v mirnem gorskem zatišju, nekaj sto metrov odmaknjen od drveče ceste, ki veže Argentino in Čile. Marsikateri prijatelj planin bo poslal nad njegovim grobom in zmolil zanj očenaš. Pač pa bomo poskrbeli, da mu postavimo primeren spomenik, ki bo lahko 500 let pričal o idealnem slovenskem duhovniku, velikem ljubitelju planin, katerega zemeljski ostanki tamkaj počivajo. Tamkaj ne bo nihče prekopaval njegovega groba, temveč bo mirno čakal dneva svojega poslednjega vstajenja.
22. marca so ga položili k zadnjemu počitku. Na grob pa so mu položili venec nageljčkov v imenu Slovencev. Za dostojen pogreb je poskrbel rojak dr. Serdoč. Naj v miru počiva!
