Triglav z rezervacijo – komu pripadajo slovenske gore?

Prejeli smo: Komentar na članek STA – Ob vse večjem obisku TNP tudi razmislek o omejitvi vzponov za Triglav, ki so ga povsem nekritično povzeli mediji

Ko se v Triglavskem narodnem parku (TNP) vrstijo ukrepi za omejevanje dostopa, ko se razpravlja o rezervacijah za vzpon na Triglav in ko se število obiskovalcev bliža 70.000 letno se ne moremo izogniti vprašanju: Ali slovenske gore še pripadajo domačim gornikom, planincem, alpinistom – ali pa postajajo tržno blago za tuje potrošnike?

Uradne institucije, ki upravljajo z gorskim prostorom, se sklicujejo na varovanje narave, prometno umirjanje in izboljšanje izkušnje obiskovalcev. A za kulisami teh ukrepov se odvija proces, ki je vse prej kot nevtralen. TNP ni le varuh narave, je tudi upravljavec lovstva, posrednik v turističnih aranžmajih, partner planinskih društev in zveze ter posredno tudi promotor višjih cen za tuje goste. Vse to je (v demokraciji najbrž) legitimno, a le do točke, ko začne izrivati tiste, ki so ta prostor soustvarjali.
Domači gorniki, ki so v gorah iskali svojo identiteto, pripadnost in notranjo rast ter raziskovali svoje sposobnosti, se danes znajdejo v vrstah pod zapornicami pred rezervacijskimi sistemi. Gore, ki so bile nekoč skupni prostor, postajajo selektivne. Ne po znanju ne po spoštovanju, temveč po dostopnosti. In ta dostopnost je vse bolj pogojena z denarjem, s tržno logiko, s turistično strategijo.
Triglav, simbol narodne identitete, je bil nekoč prostor, kjer je Jakob Aljaž postavil stolp kot dejanje kulturne in duhovne pripadnosti. Danes pa se zdi, da se vzpon nanj spreminja v produkt, v izkušnjo, ki jo je treba rezervirati, plačati, (muzejsko) upravljati. In čeprav se govori o varnosti in nosilni zmogljivosti, se premalo govori o tem, kaj množični turizem pomeni za domačine.
Namesto priložnosti prinaša izrinjanje. Namesto skupnosti ustvarja ločnice. Namesto kulture gora spodbuja potrošnjo gora. Domači prebivalci se soočajo z gnečo, z omejitvami, z izgubo dostopa do prostora, ki je bil nekoč tudi njihov. Planinska društva, ki so bila nekoč nosilci skupnosti, se vse bolj vključujejo v tržne modele, kjer je tuji gost bolj zaželen kot domači član.
Zato se moramo vprašati: Kdo ima pravico do gora? So to tisti, ki plačajo več? Tisti, ki pridejo z vnaprej rezervirano izkušnjo? Ali tisti, ki v gorah iščejo nekaj, kar ni mogoče kupiti – pripadnost, tišino, spoštovanje?
Če želimo, da slovenske planine in gore ostanejo tudi prostor domače skupnosti, ne smemo dopustiti, da jih upravljajo zgolj tržne logike. Potrebujemo novo kulturo gora, ne le ekološko, temveč tudi družbeno. Takšno, ki ne izključuje, temveč povezuje. Takšno, ki ne meri vrednosti v evrih, temveč v odnosu.

Triglav ni le vrh. Je ogledalo naše družbe. In če se nanj ne bomo več mogli povzpeti brez rezervacije, se moramo vprašati: Ali smo pozabili, zakaj smo sploh hoteli gor? Ali so prebivalci pod planinami in gorami dolžni piti od prekomernega obiska in tujih turistov izločkov onesnaženo vodo? So policisti, lovski in gozdarski inšpektorji, ki pišejo (povsem neupravičene) kazni za parkiranje v “naravnem okolju gozdne in občinske ceste” tudi v službi preganjanja domačinov? 

Produciranje in širjenje takšnih člankov državne agencije je zagotovo del naročenih scenarijev …

Naslov in podatke avtorja komentarja hranimo v uredništvu, …