Človek, ki je hotel preseči Eiger
V šestedesetih letih je alpinizem iskal nove usmeritve, nove smeri. Alpinisti so poskušali preplezati čim bolj direktne linije in s tem pokazati prvoplezalcem, da napredujejo. Med evropskimi alpinisti se je znašel tudi Harlin in …
»Toda zakaj, za vraga, bi zdravi ljudje iskali smrt v steni, ko je očitno še umreti prijetneje v dolini?
Vrv navdušenja je preveč trdna, da bi jo kdo znal zavozlati …« Ante Mahkota
John Elvis Harlin II (30. junij 1935 – 22. marec 1966) je bil eden tistih alpinistov, ki so v šestdesetih letih prelomili z dotedanjimi smermi in filozofijo plezanja. Verjel je v moč, v opremo, v pripravo — in v to, da je stena premagljiva, če se ji postaviš dovolj odločno. Bil je Američan, pilot reakcijskih lovcev, modni risar pri Diorju in Balmainu, športni učitelj v Švici, vodja Šole modernega alpinizma v Leysinu. A predvsem je bil plezalec, ki je hotel v steni pustiti sled.
Leta 1962 je kot prvi Američan preplezal Heckmairjevo smer v severni steni Eigerja. Dve leti pozneje sta z Royalom Robbinsom splezala ameriško direttissimo v zahodni steni Druja. A Harlin je hotel več. Hotel je najtežjo možno smer — direktno čez severno steno Eigerja, pozimi. »Direttissima« v najčistejšem pomenu besede. Vzpon, ki ga ne zmore posameznik, temveč le ekspedicija.
Februarja 1966 se je zbral mednarodni tim trinajstih alpinistov — Nemci, Škoti, Američani. S seboj so imeli 600 klinov in 1500 metrov vrvi. Steno so spremenili v žičnico. Napredovali so počasi, a sistematično. Prvih tisoč metrov so premagovali štirinajst dni. Potem je prišel vihar. Harlin se je začasno umaknil v dolino, a se kmalu vrnil. V torek, 22. marca, se je sam vzpenjal po pritrjenih vrveh sredi stene, na odseku, ki mu pravijo »Likalnik«. Bil je močan, spočit, odločen. A vrv, ki so jo pritrdili komaj pred tremi dnevi, se je pretrgala. Harlin je padel 1400 metrov globoko.
Njegovi tovariši v steni niso vedeli, da je umrl. Radijska zveza tistega dne ni delovala. Šele naslednji dan so se odločili, da bodo nadaljevali — »gotovo bi tudi Harlin tako želel«. Pet alpinistov je po enaintridesetih dneh plezanja doseglo vrh Eigerja. Vzpon so poimenovali »Harlinova smer«.
John Harlin je umrl mlad – star komaj trideset let. Za seboj je pustil ženo, dva otroka in smer, ki je postala simbol odločnosti, vztrajnosti in tragične cene, ki jo včasih zahteva alpinizem. Njegov sin, John Harlin III, je pozneje sam preplezal Eiger po Heckmairjevi smeri in o tem napisal knjigo The Eiger Obsession. Njegova zgodba je bila upodobljena tudi v IMAX filmu The Alps.
Harlin ni bil le plezalec. Bil je vizionar, ki je hotel redefinirati, kaj pomeni sodobni alpinizem. Njegova šola v Leysinu je postala zibelka nove generacije plezalcev. Njegova smer v Eigerju pa ostaja večna — kot opomnik, da je v gorah pogum včasih večji od življenja.
