Marjan Keršič-Belač: So trenutki v življenju vsakega gornika, katerih se spominja nerad ali z grenkim priokusom v ustih… Vsak od nas jih pomni nekaj, ta več, drugi manj; nekateri med njimi so za marsikoga od nas bili usodni mejniki drugačnih odnosov do gorskega sveta, do tovarišev v navezi ali celo do večjega kroga ljudi, med katerimi so se stvari dogodile. Jaz sam sem jih doživel precej. Da sem v tistih trenutkih iz večkrat nerešljive situacije odnesel celo glavo in se vrnil nazaj med ljudi živ, temu je, odkrito povem, večkrat botrovalo srečno naključje, brez katerega bi vsa bliskovita odločanja v usodnih sekundah ne mogla rešiti včasih do kraja brezupnih situacij.
Z leti človek dozori do mnogih spoznanj, ob katerih lahko samo zmajuje z glavo nad vsemi brezumnostmi, ki smo jih zagrešili kdaj v letih brezskrbne mladosti pri pohodih v gore. Razlika je žal le v tem, da smo nekateri alpinisti pri teh brezumnostih, majhnih in velikih napakah imeli srečo porojeno iz ugodnih naključij, spet drugi pa izrazito smolo, ob kateri so z malenkostno krivdo izgubili glavo. Ali more kdorkoli od tistih, ki je ob življenju v gorah, po neštetih stotinah vzponov poleti in pozimi, od nedolžnih pohodov na vrhove, pa do najzahtevnejših skrajno težavnih plezarij dočakal zrela moška leta trditi, da nikoli ni zagrešil nobene napake, da je bil zmerom samo preudaren, premišljen in kos nalogi, ki se je je lotil? Ce lahko odgovori pritrdilno, potem lahko rečem, da ni nikoli storil ničesar velikega ali pomembnega, za velike in pomembne stvari je treba vedno tudi nekaj tvegati; pri tveganju pa je vedno določen procent možnosti, da ob njem doživimo polom… Brez tveganja bi alpinizem ostal na začetnem nivoju razvoja — in mislim, da je prav tveganje botrovalo največjim gorniškim zmagam pa tudi porazom. Po tem se pa tudi loči od preprostega planinstva, uokvirjenega v pohode na vrhove po nadelanih, s klini in vrvmi ter vodniki zavarovanih potih, ob katerih je glavno tveganje zvezano le z lepim ali slabim vremenom ali pa še z boljšimi ali slabšimi snežnimi razmerami. S temi pa se preprosti planinci že neradi spoprijemajo in večina jih hodi v gore šele takrat, ko snežišča po gorah okopnijo visoko do vrha. Res je, da je meja med tveganjem in absolutno varnostjo med zimskimi smučarskimi pohodi večina od Črne prsti do Hribaric pa do tistih okrog Triglava za Cmirom, čez Kot ali Krmo, zelo majhna — vsekakor pa večja, če se nekdo loti spusta na smučeh z vrha Stenarja v Vrata ali z vrha Grintovca čez Kokrsko sedlo v Kamniško Bistrico.
Pri takih smučarskih visokogorskih pohodih se preprosto planinstvo že prerašča v izrazitejšo alpinistično dejavnost, ki jo brez dvoma doseže v popolnosti, če smučar na Kredarici zasadi smuči v sneg in z derezami opremljen spleza še na vrh Triglava, Rži ali Begunjskega vrha.
Pri vsakem alpinističnem vzponu je tveganje najmanjše, če se načrtno pripravljene naloge lotimo v dvoje; večje pa, če se število udeležencev poveča na tri ali celo več ljudi v eni navezi. Možnost, da pride do nesreče, je še zmerom manjša, če se vzpona loti človek dobro pripravljen sam, kot pa če v večji družbi ena sama oseba subjektivno ni kos nalogi. S številom ljudi v navezi se skoraj s kvadratom množijo prav tako kot možnosti za povečano varnost (govorimo o tehnično zadovoljivo opremljeni skupini) tudi možnosti, da pride do nesreče. To zakrivijo lahko objektivni pogoji nevarnosti kakor tudi subjektivni v ljudeh samih. Preprost primer: čim več navez pleza v isti smeri, več je možnosti, da bo nekdo sprožil kamen z neprevidnim prestopanjem ali z vrvjo; in ta kamen bo prej nekoga zadel, čim več ljudi se bo tisti trenutek gibalo v njegovi vpadnici. Za izkušene nisem povedal nič novega, neizkušenim bodo pa dogodki, o katerih mislim pisati, prav gotovo snov za razmišljanje. V štiriindvajsetih letih, odkar hodim v gore, sem triindvajset let plezal in intenzivno obiskoval vrhove v vseh mesecih v letu in ob vsakršnem vremenu. Vendar me je, lahko rečem, vsa ta leta spremljala relativno naklonjena sreča in sem v tem času doživel v svojih navezah le dvoje nesreč. V prvem primeru se je ta tragično končala — v drugem pa več kot srečno, in bi bilo krivično, ko bi jo imenoval samo nesrečo. Druga je bila zame najhujši mejnik v gorniškem življenju. Takrat sem1 že sklenil obračun nad vsem svojim življenjem v drobcih sekund, v katerih je bilo enako daleč do ponovnega povratka v življenje kot do smrti… Danes bom povedal vse, kako je bilo ob prvem, kdaj pozneje pa o drugem primeru …
*
Ko smo devetnajstega maja leta 1947 na Kamniškem sedlu začenjali prvi reševalni tečaj po vojni, so me še ne ravno izkušenega, pa vendar že sedemindvajsetletnega dodelili za vodnika. Ker sem plezal že pred vojno, sem imel do takrat za seboj »že« šestintrideset alpinističnih letnih in zimskih vzponov do četrte težavnostne stopnje. Tečaj so vodili resni in izkušeni alpinisti z Jesenic: Uroš Župančič, Maks Medja, Andrej More in Janez Krušic ter zdravnik dr. Franjo Novak iz Ljubljane.
Prvi dan je bil namenjen turi, na kateri bi naj vodniki pregledali tečajnike ter presodili njihovo vzdržljivost in tehnično usposobljenost za gorske reševalce. Bili so to večinoma zelo mladi fantje iz vse Slovenije, ki naj bi izpopolnili po novo ustanovljenih alpinističnih odsekih vrste mladih plezalcev tudi v reševalni tehniki in nudenju prve pomoči v primerih nesreč.
Leto dni prej sem bil julija meseca prvič pomožni vodnik na letnem plezalnem tečaju v Kamniškem sedlu in isto leto (1947) meseca marca ponovno na zimskem plezalnem tečaju na Kokrskem sedlu. Vedel sem, kako odgovorno je biti vodnik naveze na takem tečaju, saj smo bili udeleženci tečaja na Kokrskem sedlu še polni pretresljivih vtisov ob smrtni nesreči tečajnice Milene Hartmanove, ki se je takrat tragično ponesrečila pod Dolgimi stenami. Zaradi izkušenj ob tisti nesreči ni smel nobeden od tečajnikov reševalcev nikamor iz koče v Sedlu brez spremstva ali odobritve vodstva tečaja, čeprav so bili na tečaj povabljeni le taki, ki so že obvladali vsaj osnovne prvine plezanja in hoje v snegu. Kljub temu so posamezni odseki poslali različne ljudi in, kot se je šele pozneje izkazalo, tudi popolne začetnike. Po pohodu iz Kamniškega sedla po poti na Okrešelj in po Kotliški severni grapi v Kotliče ter čez Boštjanco na vrh Brane se je vodstvo tečaja odločilo, da bo vsaj dva dneva tečaja posvetilo vežbanju padcev v navezi, hoji z derezami in varovanju z vrvjo, ter šele na koncu tečaja vežbanju v spuščanju ponesrečenca z drogom in Grammingerjevim sedežem.
Zato smo se drugi dan tečaja razdelili v naveze po dva tečajnika na vodnika oziroma po enega tečajnika na vodnikovega pomočnika. Izvežbanih vodnikov je bilo za take tečaje žal še premalo, zato smo morda marsikomu od nas in tečajnikov zaupali preveč. Tako smo 20. maja zjutraj krenili iz koče v Kamniškem sedlu v treh skupinah proti dnu Wissiakove grape v zahodni steni Planjave in po njej okrog osmih dosegli vznožje stene pod Oknom — nasproti spominske plošče Sandija Wissiaka — kjer z jeklenimi vrvmi zavarovana steza v kopnem preide čez Wissiakovo grapo proti Sukalniku. V snegu, ki je bil še precej trd od noči, so bile sledi globokih stopinj, ki jih je utrla prejšnji dan skupina dveh fantov in dekleta, ki so se povzpeli na vrh Planjave; med njimi zadnja kar v krilu in preprostih visokih čevljih, vsi trije pa brez cepinov, le z urezanimi palicami v rokah.
Ena od naših skupin, ki jo je vodil Andrej More, je krenila po Wissiakovi grapi navzgor proti »Rovu«, ki drži iz Wissiakove grape do Okna. Meni sta bila dodeljena tečajnika Marjan Perko iz Tržiča in Dušan Koštomaj iz Celja, vodniku Bojanu Deržaju pa Jože Koštomaj iz Celja in Janez Baraga iz Jesenic. Z Moretom smo se poslovili in pozdravili, nato pa krenili po precej strmem snežišču desno navzgor pod vstop v smer skozi Okno in desno od Okna. Obe smeri imata isti vstop, zato sta obe navezi krenili proti skalam, ki so bile tisti čas že popolnoma kopne. Po gorah je bilo sicer še dosti snega po grapah in policah, strmi deli sten pa so se plezali že kot poleti. Ker Wissiakova grapa do pod Rdečega kupa ni tako strma in je bil sneg že toliko zmehčan, da je bila hoja varna že ob močnejšem udarcu s čevljem v strmino, smo se vzpenjali po grapi s Sedla navzgor brez derez. Te so takrat prva leta po vojni premogli le posamezniki, predvsem vodniki z Jesenic, ki so se preskrbovali z njimi iz zalog starega železa v železarni. Tam so šli v plavže menda celi zaboji nemških vojaških derez — čeprav jih v trgovinah nikjer ni bilo mogoče nabaviti.
Živo se še spominjam vsega, kar se je zgodilo tisti dan. Vreme je bilo prelepo, le redke megle so se obešale po oddaljenih grebenih Rink in Križa onstran Sedla. Redkobesedni smo tolkli s čevlji v strmino in si oddihovali, preprijemajoči capine in z orokavičenimi rokami naslonjeni v breg strmeli v globel, kamor so s hrestanjem izginjale grude izkopanega snega. Utiral sem gaz na čelu vseh šestih in tik pod steno začel izravnavati v snegu stojišče, da se bomo navezali na vrvi. Drug za drugim so mi tovariši sledili in čakali meter, dva, oddaljeni od mene malo nižje dobro vkopani v sneg, da pripravim vrv za svoja dva tečajnika. Deržaj, ki je jemal nahrbtnik s pleč in ga že odvezoval, da vzame iz njega vrv, je nenadoma zavpil za mojim hrbtom: »Kam za zlodja pa rineš tja gor?« Sunkovito sem se obrnil, ker nisem vedel, komu so besede namenjene. Dober seženj nad nami sem zagledal Koštomaja, ki naj bi se navezal na mojo vrv, kako koplje stopinje z udarci čevljev proti robu krajne poči ob steni in nam kaže hrbet…
Nekaj je včasih v kretnjah ljudi, ki hodijo v gorah, kar nas navdaja s strahom za njihovo življenje in se rajši obrnemo vstran, kot pa da bi jih gledali pri nerodnem obračanju in nesigurnem prestopanju. Tak občutek strahu me je nenadoma prešinil, ko sem gledal fanta, kako skuša popraviti nepotrebno svojeglavost in sestopiti tista dva sežnja po celem snegu nazaj. Na snežišču z okrog 45° naklonine je malomarno šaril s cepinom po strmini in skušal zabiti ratišče v sneg. preden bi prestopil korak nižje…
Vse se je zgodilo v nekaj hipih… Noga mu je nenadoma zdrsnila in komaj za ped v sneg zabiti cepin se je preveznil, ko ga je vrglo na trebuh. Z odsotnim, bolj začudenim kot zbranim pogledom je zakrožil po nas in že ga je obrnilo na hrbet, drsečega vedno hitreje po osrednjem strmini snežišča…
V zanke zvita vrv mi je padla iz rok, da sem instiktivno sprostil levico za prijem na ratišču cepina, ki mi je visel v varovalni zanki na zapestju desne roke. V en glas smo menda vsi hkrati zarjuli: »Ustavi se s cepinom, zabij oklo v sneg.«
Nič … Vse skupaj ga je menda tako prestrašilo, da je pozabil na vse nauke prejšnjega dne in ni vedel, kaj lahko stori s cepinom. Hitrost drsenja se je povečala in bliskovito ga je odneslo navzdol proti skalam, ki so obrobljale snežišče. Cepin mu je nenadoma izbilo iz rok, ki so mu nemočno krilile po zraku v praznino. Na hrbtu drse je telo po kakšnih štiridesetih metrih udarilo v skale in se odbilo vstran … Z glavo je s temenom udaril v skalni rob, ki je kot stopnica gledal iz snežišča. Odtrgalo mu je nahrbtnik in ga zakotalilo čez skale. Kot da bi dvoje ponesrečencev letelo v brezno … je bilo videti… V drobcu sekunde, ko sem kot na svoji glavi začutil, kako ga je udarilo — sem skočil v globino. V blaznem spustu sem drvel po okovanih podplatih čevljev in z rokami oklepal kratki, plezalni cepin, ves čas strmeč v kotaleče se črno telo, ki ga je metalo sem in tja v desno po zglajeni plaznici. Priletel sem na rob kopnine skalnega skoka, kjer me je čez skoraj seženj široko krajno poč vrglo v saltu čez skale v globino. Ne vem s kakšnimi refleksi in srečo sem priletel spet na noge in drsel naprej, globoko sklonjen nad strmino. Ob pogledu na ponesrečenca me je navdalo blazno, novo upanje: vrglo ga je v ozko strugo zglajene plaznice, zaradi česar se je telo zaustavljalo, ko je butalo ob grudaste stene.
Po približno stopetdesetih metrih drsenja sem ga tik nad drugim kopnim skalnim odstavkom prehitel, zavil v divji kristjaniji v desno predenj in bliskovito zabil cepin z ratiščem v razmehčano snežišče, ki ga je ojužilo sonce izza Sukalnika. Njegovo mlahavo in nemočno telo mi je priletelo na cepin in kolena, s katerimi sem se zabil v sneg.
Nobene moči nisem imel v rokah, ko sem ga skušal preobrniti z glavo visečo navzdol — na hrbet. Srce mi je razbijalo kot ponorelo in spehan sem bil na smrt, da sem se komaj obdržal na nogah. Nekaj strašnega, nekaj kar je bilo izven vseh čutov mojega zavestnega zaznavanja je šlo tiste sekunde mimo mene… Za občutek zadoščenja, da sem ga ujel in da njegovo telo ne drvi več v pogubno brezno, da si sam nisem razbil glave, da imam še cele ude in da še vidim sive skale vse okrog sebe, da nad menoj, živim, še vedno sije toplo sonce — za to ni bilo časa …
Gledal sem njegovo brezizrazno in spremenjeno prsteno obličje. Hropel je v neenakomernem, sunkovitem dihanju, ki je za dolge trenutke čisto prenehalo, pa spet zavalovalo v krčevitem davljenju. Vedel sem, da ima zdrobljeno lobanjsko dno, ker so se mu očesne dupline napolnile z oteklinami, v katerih so ugasnili še pred trenutki živi, prestrašeni pogledi preplašenega otroka … Naenkrat sem se počutil tako strahotno samega … Nekje visoko nad seboj, za robom skalnega raza sem šele čez čas zaslišal vpitje tovarišev, klice in vprašanja ter trušč rušečega se kamenja, ki se je valilo proti meni. Občutek nemoči v zavesti, da se pred kamenjem nimam kam skriti in nimam s čim zavarovati ponesrečencu že itak razbite glave, me je navdajal z obupom. Razmehčani sneg je na srečo zaviral rušeče se kamne, ki so leteli mimo ali pa obstali že višje v grudasti plazovini, obležali pod skalnimi skoki. Polagoma se je vpitje poleglo in izza vogla raza, ki podpira skalno glavo, na kateri je Wissiakova plošča — se je pojavila postava enega od sestopajočih tovarišev. Korak za korakom je zabijal stopinje in zdelo se mi je, da do večera ne bo prispel do mene. Bil je Marjan Perko, za njim pa je že hitel mladi Ciril Debeljak, ki je že takrat kazal nadpovprečni pogum in okretnost pri sestopanju po strmini. Drug za drugim so se pojavljali še ostali tovariši, katerim sem sporočil v naglici ugotovljene poškodbe in jih razposlal z nalogami: v kočo na Sedlo in do navez z vodjem Zupančičem, Medjo in Krušicem sporočiti, kaj se je zgodilo. More je že prevzel iniciativo za preostale ljudi, ki so ostali zgoraj in jim razdelil naloge. Nekaj tečajnikov je poslal v Sedlo, v kočo po nosila, spojke in smuči, odeje in sporočilo zdravniku dr. Novaku.
Neskončno dolgo je trajalo, da je nekaj tovarišev sestopilo do mene. V sneg smo izravnali polico in ponesrečenca položili na naše vetrovke, ki smo jih slekli. Takrat sem že imel navado v žepu vetrovke nositi vedno s seboj prvi zavoj. Skrbno sem mu povezal rano, ki mu je zijala in k sreči le malo krvavela na zatilju. Bil je ves čas v globoki omedlevici in krvavel je iz ust, ušes in nosa. Zakaj si fant ni skušal prav nič pomagati s cepinom, ko je začel drseti po snežišču? Kot da bi ga vrglo v napadu epilepsije na hrbet, tako je mrtvo krilil z rokami, z nogami naprej drseč po strmini… Glavo je imel vrženo nazaj, tako da je ves čas drsel z njo po tleh ne da bi se kakorkoli skušal zavarovati, spremeniti položaj ali se preobrniti na trebuh … Zato je tudi udaril s temenom v edini skalni rob, na katerega je naletel med drsenjem v globino, vso preostalo pot po plaznici je premeril po čistem snežišču, kjer se ni več poškodoval. Razen manjših odrgnin po obrazu, rokah in mečih pozneje ni več izkupil nobene poškodbe.
Za razmišljanje ni bilo časa. Naglo smo napravili načrt in ugotovili, da je pametneje, če ga potegnemo nazaj navzgor do Wissiakove plošče, kot pa tvegati precej težavnejše spuščanje po grapi navzdol, čez strme skalne skoke in ozko tesen pod Sedlom. Prispel je še dr. Novak, ponesrečenca prevezal in odredil čim hitrejši prenos v dolino.
Nezavestnega smo naložili na nosila iz dveh parov smuči zvezanih z jeklenimi spojkami in ga s pomočjo zgornjih tovarišev z vrvmi potegnili po strmini navzgor do poti. Med tem je prispelo na pomoč izpod Jugove poči še nekaj tečajnikov z vodnikom Vencljem Štrukljem, da jih je bilo za prenos do varnih snežišč na Sedlu več kot dovolj. Ker so mi sporočili, da navezi Krušic in Župančič, ki sta plezali v severozahodnem grebenu in nekje v Brinškovem kaminu proti vrhu Planjave, še nič ne vesta o nesreči — sem tekel čez Sukalnik na zahodni vrh in tam v možicu pod zgornji kamen založil listek s kratkim sporočilom o nesreči in željo, da takoj sestopijo v Sedlo. Na moje klice proti severozahodnem grebenu se namreč nihče ni odzval in nikjer nisem videl nikogar — iz česar sem sklepal, da so morda le že spodaj pod grebenom sprejeli sporočilo o tem, kaj se je zgodilo.
Naglo sem sestopil nazaj čez Sukalnik in še sem ujel reševalno skupino pod Planjavo, ko je še enkrat dr. Novak pregledal ponesrečenca in odredil, naj s prenosom pohitimo. Brez zadrževanja smo ga povili še v cel kup odej in odhiteli z njim proti Kamniški Bistrici. Že prej so tovariši poslali naprej sla s sporočilom za reševalni avto, ki nas je že čakal pred Domom, ko smo prispeli v dolino.
Nesreča se je zgodila malo pred pol deveto, ob trinajst trideset je bil ponesrečenec v reševalnem avtomobilu in ob štirinajst trideset na operacijski mizi kirurške klinike v Ljubljani … Pri tem reševanju so se res izkazali stari bistriški reševalci in nekaj mladih a požrtvovalnih tečajnikov, ki so prvič v življenju videli nesrečo in tudi ponesrečenca. Marsikdo od tistih mladih ljudi je bil tisti-krat po koncu tečaja zadnjikrat v gorah… Nikdar več nekaterih nisem srečal nikjer več po gorah, dva mlada Jeseničana Lepin in Baraga pa sta se že leto ali dve pozneje smrtno ponesrečila.
V meni je nesreča pustila sled nečesa, kar se je do kraja zacelilo in pozdravilo šele čez dolga leta. Marsikdo me je dolžil krivde, češ, zakaj niste navezali tečajnikov že v dnu Wissiakove grape? Ne samo jaz v moji navezi, temveč tudi oba ostala tovariša More in Deržaj… Vsi smo šli po snežišču Wissiakove grape nenavezani. Tečaj je bil namenjen že izurjenim za pridobitev kvalifikacije reševalca in nihče ni mislil, da lahko pride do nesreče na terenu, kjer v maju mesecu že hodijo na Planjavo preprosti planinci brez kakršnekoli opreme, kot so cepin ali dereze. In vendar: morali bi misliti tudi na to možnost … Tako jaz kot vodnik na tečaju, tako kot vsi ostali vodniki in tako kot vodstvo takega tečaja… Prav gotovo pa je, da bi morali biti tečajniki zdravniško pregledani in že prvi dan odstranjeni s tečaja vsi nezdravi, boječi, vrtoglavi ali taki, ki se bojijo gledati v globino. Šele pozneje so nam Koštomajevi tovariši več ali manj odkrito priznali, da fant ni bil popolnoma zdrav in da se je bal gledati v globino. Morda je bilo to dejstvo krivo vsega razvoja dogodkov in bi morali na vseh tečajih tečajnike navezovati že na pragu planinskih koč, najkasneje pa na prvem snežišču … Danes vem, da bi morali takrat ukrepati tako vsi, ne samo jaz; in vem, da bi se samo zato, ker tečajnikov nismo imeli navezanih že od Koče v Sedlu nesreča zgodila prav Koštomaju — ne glede na to, čigavi skupini bi bil dodeljen na tistem tečaju. Teh pač takrat vsi vodniki nismo navezali prej kot ob vstopu v steno Vse to sem razmišljal, ko smo se takoj po reševanju vračali nazaj v Kamniško Sedlo. Vse analize nesreče s strani vodstva tečaja niso mogle nikomur očitati odgovornosti za nesrečo. Ta je bila v Koštomaju samem in še danes se ne morem iznebiti občutka, kadar se spomnim na njegov pogled: Bil je pogled umirajočega, še preden je udaril z glavo ob skalo, čeprav mu tam v Wissiakovi grapi ni bilo potrebno umreti zaradi tega, ker mu je spodrsnilo. Prav tako kot jaz je imel tudi on v rokah cepin — brez vseh drugih varovalnih sredstev sva v globino drseč premerila po strmi zasneženi grapi okrog 150 metrov. Vsi objektivni pogoji so bili za naju oba enaki in oba sva svojo blazno pot zaključila v istem trenutku na istem mestu sredi strme grape… Samo subjektivni pogoji so bili vzrok za tako različen razvoj dogodkov in usodnosti ukrepanja. Prav zaradi teh subjektivnih pogojev pa sva se na tem tečaju znašla vsak na svoji strani: on je bil tečajnik, jaz pa vodnik, pa čeprav nisem imel še nobenega spričevala ali diplome o tej kvalifikaciji. Takrat so bile razlike med tistimi, ki so nastopali na prvih tečajih po vojni kot vodniki, in tistimi, ki so prišli na tečaje kot tečajniki, zelo različne in ne malokrat minimalne.
Kvalifikacijo inštruktorja alpinizma — pozneje spremenjeno v naziv gorskega vodnika sem prejel še isto leto jeseni na zveznem tečaju v Vratih. Toda s tistim dnem sem prevzel nase vse dolžnosti in odgovornosti gorskega vodnika z drugačno zavestjo, kot jo je kdajkoli kdo drug, ki ni preživel okrog sebe in v sebi tako usodnih trenutkov, kot sem jih jaz dva dni po svojem sedemindvajsetem rojstnem dnevu … Tisti usodni dan je bil mejnik za marsikatero poznejšo odločitev v mojem gorniškem življenju. Od takrat sem nezaupljiv posebno na spomladanskih snežiščih do snega in do ljudi, ki se gibljejo na njem. V mojem nahrbtniku je že dolga leta ob vsakem vzponu v snegu osemmilimetrska in šestintrideset metrov dolga, zelo lahka nylonska vrv, na katero navežem vedno na dvojni pregib vsakogar, ki me sreča ali me spremlja na istih potih do istega cilja … in je mojega spremstva in druščine željan … Na vprašanje mnogih: Ali bi še enkrat skočil v takih okoliščinah tam v Wissiakovi grapi v globino, pa sem vedno iskreno odgovoril: Bi, samo ne vem, če bi se to zame še kdaj tako srečno končalo, kot se je takrat…
