Med zgodovinskimi pravicami, varstvom narave in manjkajočo gozdno politiko – Smo v obdobju, ko se je gozd moral umakniti žafranu
Za uradnike, ki jih poslušamo pri nas (treba je veliko več sekati) in so zaposleni v Zavodu za gozdove, glede na njihov govor in način postopanja (treba je povsod preriti gozdove z gozdnimi prometnicami), nismo povsem prepričani kdo jim (dodatno) plačuje. Nedaleč stran v Kanalski dolini, na skrajnem severovzhodu Italije, pa se je v zadnjih tednih razplamtel spor, ki presega lokalne okvire. Gre za konflikt med prebivalci Trbiža, Naborjeta – Ovčje vasi in Tablje ter Reparto Carabinieri Biodiversità di Tarvisio, ki upravlja skoraj 24.000 hektarjev državnega gozda.
V središču spora je legnatico – stoletna pravica lokalnih skupnosti do pridobivanja drv in lesa za lastno rabo. Prebivalci opozarjajo, da je pravica v zadnjih letih »praktično izginila«, karabinjerji pa vztrajajo pri strogo konservativni gozdni politiki, ki naj bi preprečevala zlorabe in varovala biodiverziteto (beri: v Sloveniji lahko hlodovino in rezan les kupijo tako poceni, da jim ni treba sekati).
»Les smo nekoč dobili za hišo, zdaj ga moramo kupovati od zunaj«
Kot poročajo Il Piccolo, Messaggero Veneto, …, prebivalci poudarjajo, da je legnatico temeljni del lokalne identitete, gospodarske zgodovine in socialne varnosti.
Eden od protestnikov je za medije povedal: »Les za ogrevanje smo vedno dobili v gozdu za hišo. Danes ga moramo kupovati od drugod.«
Poleg omejevanja legnatica prebivalci opozarjajo še na:
– slabo vzdrževanje gozdnih cest,
– pomanjkanje dialoga z upravljavcem,
– občutek, da se stoletna tradicija »izbriše« v imenu birokracije.
Karabinjeri: »Varujemo gozd pred izkoriščanjem«
Na drugi strani Carabinieri Biodiversità poudarjajo, da je njihova naloga varovanje državnega gozda, ki je del zgodovinskega premoženja Fondo Edifici di Culto (FEC), organa Ministrstva za notranje zadeve.
V članku Pressenza je zapisano, da želi upravljavec:
– preprečiti, da bi se legnatico sprevrgel v komercialno prodajo lesa,
– ohraniti visoko stopnjo naravne regeneracije,
– zmanjšati vpliv človeka v občutljivih območjih.
Po njihovem mnenju je del lokalnih zahtev »presežek zgodovinske pravice«, ki ni več združljiv s sodobnimi cilji varstva narave.
Zgodovinski kontekst: gozd kot dediščina cesarjev, škofov in držav
Trbiški gozd ima izjemno zgodovinsko ozadje:
– leta 1007 ga je cesar Henrik II. podaril škofu iz Bamberga,
– leta 1759 ga je kupila Marija Terezija,
– po letu 1919 je prešel pod italijansko državo,
– od 1985 je del FEC,
– od 1923 ga upravljajo najprej gozdarji, danes Carabinieri Forestali.
Pravice servitù (paša, les, seno) so se oblikovale že v 19. stoletju in so bile ključne za preživetje lokalnih skupnosti.
Legnatico: zgodovinska pravica do lesa — in ali imamo kaj podobnega v Sloveniji
Legnatico je ena najstarejših oblik gozdnih služnostnih pravic v Alpah. Gre za tradicionalno pravico lokalnih prebivalcev, da iz določenega javnega ali fevdalnega gozda pridobijo drva za ogrevanje ali (po večini nekakovosten) les za osnovne potrebe, (npr. popravilo hiše, hleva, ograje). V Kanalski dolini je ta pravica stara več stoletij in je bila ključna za preživetje v gorskem okolju, kjer je bil les edini vir energije. Pravica je bila strogo vezana na domačijo, ne na posameznika, in ni smela postati predmet trgovine — kar je tudi jedro današnjega spora.
Ali imamo v Sloveniji kaj podobnega?
Da — čeprav ne v isti obliki. V Sloveniji imamo k sreči zelo razdrobljeno lastništvo gozdnih parcel in površin. Skozi čas so obstajale različne oblike vaških skupnosti, srenje in agrarne skupnosti, ki so imele podobne pravice: srenjski gozdovi (npr. na Gorenjskem, v Bohinju, na Jezerskem), agrarne skupnosti (uradno ponovno vzpostavljene po letu 1994), pravice do paše, stelje, drvarjenja in nabiranja lesa za domačo rabo, gmajne, ki so bile skupni viri za prebivalce vasi.
Tako kot v Italiji so bile te pravice vezane na zgodovinsko rabo in članstvo v skupnosti, ne pa na prosti trg. V številnih slovenskih krajih (npr. Bohinj, Rateče, Zgornja Savinjska dolina) so bile pravice do lesa iz skupnih gozdov ključne za preživetje in so še danes del lokalne identitete, če (seveda povsem) odmislimo večinoma močno izsekane državne (zdaj se z zavoda že pojavljajo novi pozivi k ponovni nacionalizaciji) in cerkvene gozdove.
V Sloveniji so te pravice danes večinoma formalizirane v okviru agrarnih skupnosti (katerih lastniki so ponekod tudi problematični meščani), ki same upravljajo svoje gozdove.
V Trbižu pa je legnatico del državnega gozda, ki ga upravlja centralizirana institucija (Carabinieri Forestali), kar ustvarja napetost med lokalno tradicijo in državno politiko varstva narave.
Manjkajoči člen: gozdnogospodarski načrti
Največja težava, ki jo izpostavljajo strokovnjaki (AltraMontagna, gozdarski inštituti FJK), je pomanjkanje posodobljene gozdne politike.
Čeprav ima Trbiški gozd dolgo tradicijo načrtovanja (že iz časa Avstro-Ogrske), je danes:
– od dvanajstih gozdnogospodarskih enot le tri pokrite z veljavnim načrtom,
– večina gozda brez aktualne analize, ki bi določala, kje je prostor za varstvo, kje za lesno rabo, kje za rekreacijo.
To je v ostrem kontrastu z Avstrijo in Slovenijo, kjer je celovito načrtovanje standard, ter z dejstvom, da je Furlanija – Julijska krajina sicer ena najbolj naprednih regij v Italiji na področju certificiranega gospodarjenja (FSC, PEFC).
Zakaj je načrtovanje ključno?
Ker bi lahko:
– določilo cone strogega varstva,
– opredelilo proizvodne gozdove, kjer se legnatico lahko izvaja,
– uredilo gozdne ceste,
– omogočilo transparentno upravljanje,
– zmanjšalo konflikt med prebivalci in državo.
Kot piše AltraMontagna: »Rešitev je v podatkih, številkah in načrtih – ne v konfliktu.«
Gozd kot prostor srečanja, ne spora
Trbiški gozd je hkrati:
– naravni rezervat,
– kulturna dediščina,
– vir lesa in energije,
– turistični prostor,
– del identitete Kanalske doline.
Zato strokovnjaki predlagajo participativno gozdno načrtovanje, v katerem bi sodelovali:
– lokalne skupnosti,
– Carabinieri Forestali,
– občine,
– gozdarski strokovnjaki,
– turistični sektor.
Tak model je v Avstriji in delno v Sloveniji že uveden in zmanjšuje konflikte. Če pa vidimo, da v Gozdarskem inštitutu Slovenije šele sedaj odpirajo mesto za mladega raziskovalca/ko na področju:
GOZDNE PROMETNICE V LUČI OKOLJSKIH IN TEHNOLOŠKIH SPREMEMB, zlahka vidimo, da so v luči tega, da je vsaka vlaka, vsak poseg v gozd ustvarjanje novega hudournika, ki v tem (pre)sušnem obdobju odvaja prepotrebno vodo, nekaj desetletij za časom in povsem izven realnosti.
Sklep
Primer Trbiža ni le lokalni spor, temveč zrcalo širšega evropskega izziva: kako uskladiti varstvo narave, lokalne pravice, tradicijo in sodobno rabo gozdov.
Trbiški gozd bi lahko postal model dobre prakse, če bi se upravljanje vrnilo k temeljem:
– spoštovanju lokalnega prebbivalstva
– strokovnosti,
– preglednosti,
– dialogu,
– in spoštovanju zgodovinskih vezi med ljudmi in gozdom.
PN
