V nedeljo so na planinski poti s Krvavca na Kokrško sedlo trije smrtno ponesrečili. — Nezadostna previdnost in oprema zahtevajo v naših gorah vedno nove žrtve.
Jutro, 26. maj 1926
Na binkoštno nedeljo zgodili sta se na sestopu s Kalškega grebena, pod koto 1930, dve planinski nesreči. Okrog 3. popoldne sta od peteroglave izletniške partije padla dva udeleženca 150 — 200 m globoko in mrtva obležala na podih nad »Pasjo glavo», na kokrški strani Kalškega grebena. Ponesrečenca sta g. Sopčič Rado, trgovski sotrudnik tvrdke Pekatete v Ljubljani, in gospodična Mary Mancini, hčerka g. Mancinija, tipografa Merkurjeve tiskarne, oba iz Rožne doline. Štiri ure kasneje je po isti poti prispela zaostala osmeroglava partija, od katere se je na istem mestu smrtno ponesrečil g. Ivo Sterle uradnik Ljubljanske kreditne banke, ki je prav tako padel v isto globino in obležal.
Kaj pravi Badiura?
Badiurov vodnik navaja med lepimi izleti iz Cojzove koče na Kokrškem sedlu tudi turo na Krvavec, štiri ure, a jo označa s črnim trikotnikom, kar znači, da je to «ozbilnija, teža tura za iskusnije turiste,« in da je na tej turi društveni diplomirani gorski vodnik «vrlo dobro došao». Dodatek pa še pravi, da je pot deloma naporna, in priporočljiva le v tem pravcu, t. j. s Cojzove koče na Krvavec, ne pa obratno.
Pot sama pa je tako opisana: Iz Cojzove koče južno navzgor ob robu Kokrskega sedla na mel pod stenami Kalške gore, ali pa na fantastično Pasjo glavo in odtod po zelenicah naravnost navzgor, in potem od tod po meleh in produ, v skalo, strmo gori na greben, po malo izgrajeni neosigurani stezi. Z grebena desno doli po strmi zelenici vzdolž poraščenega roba, skozi kratek žlebič na planjo, navzdol na mel, kjer je razpotje. Zgornja markacija vodi po istočnem pobočju Kalške gore in Grebena pol ure do vstopa v žlebove, potem strmo navzgor v severnosistočni smeri po pobočju Grebena na vrh in od tod zložno navzdol po pobočju na Dolge Njive, mimo Jermanovega turna, nad Roblekovim kolom na Koren, čez Ježo, na Zvoh in po Krvavčevem grebenu na njegov vrh, odtod navzdol v novo kočo. Tura velja med ljubljanskimi turisti za lahko. To mnenje je obče, vendar ni upravičeno. Slično a obratno je bila pred leti stena Komarče razvpita kot sila težavna in opasna, pa se je pozneje to zmotno splošno mnenje porazgubilo. Škode radi tega ni bilo. Sedaj bi binkoštna dvojna nesreča utegnila opozoriti turiste, da so okolnosti in prilike, v katerih sta oba grebena, Kalški in Krvavčev, zelo opasni in naporni turi, primerni samo za izvežbane alpiniste, ne pa tudi za nedeljske turistovske izletnike.
Podati hočemo predvsem opis usodne ture, kakor nam ga je podal udeleženec prve nesrečne partije: V soboto odpeljali smo se iz Ljubljane s kamničanom ob 2.10, dva gospoda in dve gospodični. Skupno smo v prejšnjih letih in letos absolvirali že več tur, tudi težjih, ter smo vsi bili že precej trenirani, vendar smo samo poletni turisti, naporov in zlasti tehnike prave zimske alpinistike nismo poznali, niti posebnih opasnosti in onih okolnosti, katere utegnejo prav enostavno polet no pot izpremeniti v pravo zimsko past. Ni hudega sluteč smo odšli iz nove Krvavčeve koče na binkoštno nedeljo kmalu po četrti uri, in sicer se nam je pridružil še gospod, s katerim smo se seznanili šele v tej koči. Opremljeni smo bili lahno poletno, to je, obuti smo bili pravilno v okovanke, toda le oba gg. sva imela vsak svoj cepin, obe dami pa in tretji gospod, ki se nam je pridružil šele na Krvavcu, so pa imeli le vsak svojo kratko palico z jekleno konico. Derez nismo imeli, vrvi še manj. Tudi še nikdo izmed nas preje ni bil na nobenem obeh grebenov, niti nam ni bilo znano, da so planine v tej višini letos še precej na debelo pokrite s snegom. Ko smo dospeli na Krvavec, tej okolnosti tudi nismo pripisovali večje važnosti. Dan je bil prav lep, solnčen, sneg južen, moker, mehak in težak, vetra nismo imeli skoraj nič, razgled je bil jasen, spešili smo, tura sama po sebi se nam je ves čas tudi zdela lahka in zabavna, užitkov polna, ena najlepših tur, kar jih sploh doživiš. Razgled je bil uprav očarljiv. Ali smo bili v «Ježi», niti ne vem, ker je ves greben bil zelo na debelo zasnežen in zalit. Po opisu vem sedaj, da smo pasirali Zvoh, Krvavčev greben, Korensko križišče in Sedlo na prehodu na Kalško planoto, tu smo nadaljevali grebensko pot v smeri zapad«sever«zapad po pobočju na Kalški greben čez kote 2223, 2001 in na točko pod koto 1930, na kateri točki se spojita zgornja grebenska pot, po kateri smo prišli, z dolnjo, ki vodi v isti smeri toda pod grebenom po Kalški planoti. Dasi smo bili ves čas na grebenski poti, vendar ne vem, kje se nahaja glasovita Škrbina, za katero sem izvedel še le po povratku v Ljubljano. Morda se nahaja na nekem mestu, na katero se spominjam, in kjer se nam je zdelo, da utegne biti greben prekinjen, vrzel pa zagvozdena s snegom? Med potjo se ni zgodilo nič druzega napačnega, kot da je na nekem mestu, kjer ni navidezno bilo nobene osobite opasnosti, gdčna Mancinijeva naenkrat zdrsnila, in že je bila ta hip kakih 20 m nižje in znak, tu pa na pripravnem mestu obležala. Takoj se je dvignila in vrnila nepoškodovana, vendar se je nekoliko prestrašila. Ni pa bilo videti, da bi bil ta padec imel morda hujše posledice za njen pogum, — tudi v tem pogledu sem šele pozneje izvedel za staro izkušnjo, da naj bi prvi resnejši padec pomenil, da je najbolje, če za ta dan turo prekineš ter jo ponoviš drugič.
Usodni trenutek
Od združitve obeh stez pod koto 1930 nižje smo pričeli z veselim vriskanjem pozdravljati Cojzovo kočo, od katere smo bili oddaljeni še pičlo uro in katero smo videli zdolaj pred nami, kakor na dlani. Tudi smo smatrali, da je tura takoreko končana. Od Cojzove koče so nam odgovarjali z vriski. Ura je bila približno tretja popoldanska. Nam doslej neznani teren je tu sicer strm vendar se nam ni zdel prestrm. Naklonino tega terena cenim na 45 stopinj, mogočo pa je strmina tudi večja. Pobočje pada v tem kotu na nekakšne pode nad skalovjem, kateremu se pravi, kakor sem pozneje izvedel, «Pasja glava», pod temi podi pa je globel «Taška». Vsa ta strmina je popolnoma zasnežena, od nas navzdol sem pozneje taksiral kakšnih 400 m globine, sneg je bil star kakšen teden, morda tudi več, udiralo se nam je tu za čevelj, le redkokdaj globlje, nismo pa čutili, da bi bil kdo stopil na led. Tu in tam štrli skala iz snega. Stopal sem prvi, nato gospodična, potem tovariš Sopčič, za njim gdčna Mancinijeva, nazadnje tretji gospod. Kako se je moglo zgoditi, da sta ponesrečenca padla, nikdo natančno ne ve. Samo domnevati se sme, da je gdčna Mancinijeva prva zdrsnila, se v padcu hotela ujeti za Sopčica in da je potem potegnila še njega s seboj, ni pa izključeno, da sta istočasno zdrsnila z iste s snegom krite, toda gladke in strme plošče oba naenkrat. Kriknil ni nikdo, niti zaklical ali jeknil. Slišal sem le nek nenavaden šum, se ozrl in videl, da padata oba ponesrečenca vznak leže v naglem padcu po strmem snegu, drug blizu druzega, vendar ne da bi se držala. Gospodična je med padcem izgubila svojo palico, prav tako je tovariš izpustil cepin iz rok, cepin se je nekje sredi snega zapičil in tako obstal, kakor križ.
Gospodična je padala prva in nagleje po hujši strmini, tovariš Sopči pa se je med padcem z nahrbtnikom slučajno vjel za tam zabit železen klin. Toda motvoz nahrbtnika ni zdržal sunka ter se je utrgal, nahrbtnik je z jermenom obvisel na klinu, Sopčič je pa brez nahrbtnika padal nižje. Tik pred nekakšnim pragom je pa Sopčič v padcu dosegel Mancinijevo, oba ponesrečenca sta se tu že kotalila, se med padanjem zadevala in celo prekopicavala drug čez drugega ter se tako prevalila v naglem blaznem padcu čez prag, padla v prostem padcu pod pod pragom in od tukaj odletela v velikem loku čez nižji prag na nižji pod, oba na isto mesto, kjer sta obležala. Padec s prvega poda čez drugi prag sem še videl. Kam sta priletela, pa s tega mesta ni bilo mogoče videti. Mi trije smo obstali kakor ukopani, pomagati nismo mogli, svojih občutkov pa niti ne bi mogel opisati. To vem, da si takšnih občutkov več ne želim.
Iz Cojzove koče so nam klicali, naj počakamo, in res smo precej časa čakali na mestu, ne vedoč, ali smemo upati, da se le ni zgodilo najstrašnejše, marveč da je sneg omilil padec. Po dolgem čakanju pa, in ker iz koče ni bilo nikogar k nam, smo se odločili, da nadaljujemo pot, zlasti ker je naenkrat udarila po nas močna toča. Sedaj pa je pri hitel k nam 17-letni dečko, samo z navadno dolgo palico, pobral je nahrbtnik Sopčičev in njegov cepin ter potem hitel nazaj v kočo, mi pa za njim. Pri koči so nam prisotni povedali: «Oba ponesrečenca ležita mrtva.«
Vzrok nesreče
Iz tega udeleženčevega pripovedovanja dobi vsak količkaj športno izvežban alpinist jasno sliko o vzroku nesreče. Tura čez Kalški greben je po leti «lahka» samo za izvežbanega turista, in je lahka le zato in le tako dolgo, ker in dokler se turist poslužuje vsake previdnosti, ki je potrebna. Biti mora primerno opremljen, hladnokrven, tehnično šolan, če ne tudi teoretično pa vsaj gotovo praktično. Vsak sokolski telovadec ve, da med izvajanjem telovadne vaje dela z glavo vsaj toliko in vsaj tako naporno, kakor z mišičevjem. Mutatis mutandis zahteva turistika od športnika prav isti napor. Alpinist hodi z glavo vsaj toliko, če ne več, kakor z nogami. Kdor je premalo izvežban za izvrševanje športa z glavo, kdor torej med padcem izgubi prisotnost duha, je navadno izgubljen, ker se med padcem ne zna vloviti, ker ni izvežban. Drugačen je padec drznega plezalca. Če on pade je padec tako jak, nepričakovan ali prehud, da tudi izvežbanost več ne more pomagati. Ta nesreča pa se ni zgodila v steni, marveč ker družba ni bila kos težki zimski turi niti po izvežbanosti, niti po opremi.
Na težje ture se sme odpraviti le, kdor je bodisi sam izvežban, ali pa kdor se nahaja v spremstvu izvežbanih alpinistov. Čim se oddaljiš od tega pravila, pa greš vseeno v težji teren, še posebno v sneg, in že celo spomladi, ko je tura na snegu najbolj opasna, si se izpostavil možnosti nepričakovane nesreče.
Letošnje žalostne Binkošti so glasen opomin tisočem izletnikov, ki niso alpinisti, marveč samo turisti, pa se brez opreme podajajo na alpske ture. — Poleg previdnosti je pa še potrebno, da se ojačijo organizacije športnega alpinizma, ker le potem bo na razpolago dovolj izvežbanega moštva, tako da se bo opasnost lahkomiselnosti znižala na minimum.
Pokojni g. Sopčič je iz Rožne doline, brez staršev, za njim žaluje vendar večje število sorodnikov. Ponesrečena gospodična je hčerka tipografa tiskarne Merkur. Usoda obeh je vzbudila obče sočutje, prav tako tudi usoda tretjega ponesrečenca, g. Sterleta. Mučno senzacijo je nesrečni dogodek vzbudil med zelo številnimi turisti in alpinisti. Globokemu obžalovanju in iskrenemu sočutju se pridružuje tudi zavest, da bo treba pred prazniki vsakokrat posebej opozarjati občinstvo, naj vsakdo dobro premisli, kakšno turo si izbere in v kakšni družbi, kajti slične nesreče, izvirajoče iz naštetih nedostatkov, neupravičeno odvračujejo od turizma in alpinizma. Z rastočim obiskom naših planin rastejo tudi naloge planincev in njihovih organizacij.
Od očividca, ki se je udeležil reševalne akcije, dobili smo sledeči opis druge nesreče.
Druga nesreča nad Cojzovo kočo
»V nedeljo smo se vrnili v Cojzovo kočo. Absolvirali smo alpinsko športno turo na Skuto. Pri vstopu v kočo smo izvedeli za nesrečo, ki se je pripetila okrog 3. ure popoldne, in za imena obeh žrtev. Tudi je že neko dekle odšlo iz koče v Kokro po vrvi in ljudi za transport trupel v dolino. Mi smo v koči počivali ter zbirali vesti o nesreči. Kar zaslišimo razburjenje zunaj koče. Turisti so namreč zaslišali obupne klice na pomoč, prihajajoče od zadnje kote, približno od tam, od koder sta štiri ure preje zdrsnila ponesrečenca Mancinijeva in Sopčič. Turisti so izpred koče klicali proti grebenu, naj bi se neznanci raje vrnili, kajti v mraku je pot po strmini proti koči opasna. Sam sem bil moker, brez prave družbe, ki je potrebna za rešilno akcijo, zato ekspedicije nisem mogel podvzeti. Sam pa se seveda pod tako neugodnimi okolnostmi tako težavne akcije nikdo niti ne sme lotiti. Edina nada je ostala, da se vzdrži razmeroma milo vreme, ki omogoči, da bodo na grebenu bivakirali čez noč.
Zmračilo se je že, od juga pa so se že valili grdi temni oblaki. Prižgal sem luč in jo obesil na dimnik iz zimske sobe, da bodo ponesrečenci v noči imeli vsaj ta znak. Pričelo je mučno čakanje, polno negotovosti. Naenkrat pa plane okrog 10. zvečer v kočo mlad turist. Bil je g. J. Jeršič iz Ljubljane. Od njega smo izvedeli, da je član večje izletniške družbe zdrsnil v globino in se najbrže ubil, ter da je na strmi kopi nad Pasjo glavo v snegu ostala številna izletniška družba, namreč še štiri gospodične in trije gospodje. Videli so padec svojega tovariša! Ponesrečenec je g. Ivo Sterle, bančni uradnik iz Ljubljane. Ostala družba ne more ne naprej ne nazaj, marveč prezebava na mestu in obupno čaka na pomoč.
Rešilna akcija in bivak
Na mestu so se iz Cojzove koče odpravili gg. Pardubsky, Šumar in Verovšek z došlim g. Jeršičem, odšli čez strma snežišča in v zledeneli žleb, koder vodi markirana pot, ter so dosegli številno družbo, ki ni mogla z mesta. Nekateri so čepeli na skalnih otokih sredi snega, obupno se oklepajo skalnih robov, da bi tudi oni ne zdrčali v prepad. Bili so vsi utrujeni, onemogli, premraženi in premočeni. Nekatere gospodične so morali masirati, ker so jim odreveneli udje. Vseh sedem so spravili drugega za drugim nazaj gori na vrh in dalje po grebenu na prostor, kjer je čakala še tretja družba, šestorica. Ta prostor je ves zaraščen z ruševjem, na obe strani pa so strme stene. Na takšnem mestu ni bilo niti prav možno zavarovanje s cepini, ker so se zapičili pregloboko skozi debelo ledeno skorjo, na kateri je še ležala ped uro krega novejšega snega. Tudi sekanje stopinj je bilo riskantno.
V noči sta prispela dva nosača od posestnika Suhadolnika, ki ima nižje doli svoj starodavni dom. Nosača sta prinesla kratke kmečke vrvi, neprimerne za planinsko rabo. Vendar so bile dobre za silo. S temi vrvmi smo vsakega posameznega morali potegnili na greben. Tu gori so bili še le kolikor toliko na varnem. Akcija je bila končana ob 2. v noči. Cela družba je prenočila na zračnem grebenu v višini 2100 m. Na srečo je bila temperatura dovolj mila, šele jutranja mrzla sapa, ki prihaja iz dolin pred solncem, je premrazila ude do kosti. Vendar je že tudi preje pošteno zeblo, ker smo bili vsi premočeni.
Sestop
Bivak je pa trajal le dobri dve uri. Okrog četrte zjutraj se je vsa družba z gg. Verovškom in Jeršičem spustila v veliki jarek pod Kalško goro in sestopila odtod čez Kalško planoto po lovski stezi v bistriško dolino, gg. Pardubsky in Šumar pa sta se vrnila po strmini v Cojzovo kočo. Pod stenami koncem drugega večjega snežišča sta opazila trupla ponesrečencev, vendar nista mogla doznati, ali leže trije ali le dva.
Odprema trupel v dolino
Po kratkem odmoru odpravili so se: Oskrbnik Cojzove koče g. Štros, preje imenovana oba alpinista, dva nosača, in še nekateri turisti na kraj nesreče, da prenesejo trupla ponesrečencev v dolino. Našli so jih vse tri ob zgornji poti, ki drži iz koče v Kokro, blizu Pasje glave. Pokojni Sterle je ležal z licem navzdol, kakšne tri metre oddaljen od prvih dveh ponesrečencev, ki sta ležala drug čez drugega. Streljaj nad njimi se je našel nahrbtnik pokojne gdč. Mancinijeve. Na nosila so spravili najpreje truplo g. Sopčiča, je pokrili z rjuho in je sami odnesli, — oni turisti, ki so preje bili pripravljeni pomagati, so sedaj vsi pobegnili. Reševalci so truplo prenesli nad staro Frischaufovo kočo in nato po strmi kamniti drči do stene Taške. Tu so se ločili. Gg. Pardubsky in Šumar sta odtod odšla k Suhadolniku, ter se popreje domenila z oskrbnikom in nosači, da prenesejo tekom pondeljka še truplo Mancinijeve, v torek dopoldne pa Sterletovo.
Vzrok druge nesreče in osebni podatki
Od udeleženca druge partije smo izvedeli: Pokojni Ivan Sterle je med vojno preživel jetniška leta v Sibiriji, izmenjan invalid se je vrnil v domovino, absolviral studije, 1918 je vstopil v Ljubljansko kreditno banko, kjer je bil zelo priljubljen, vesten in sposoben uradnik. Turist ni bil, doslej je bila njegova največja tura na Golico poleti. Pred kamniškimi planinami je izrazil nek respekt, češ, da nanje ne gre, ker se je zgodilo mnogo nesreč. Za usodne Binkošti ga je vkljub odporu njegova družba zvabila s seboj. Opremljen ni bil primerno. Sicer je imel okovanke, cepina pa ne, ter ga sploh ni mogel rabiti, ker je imel desnico ranjeno še kot vojni spomin. Družba je obstojala iz štirih gospodov in štirih dam, imeli so skupaj pet cepinov, nič derez niti vrvi, niso bili izvežbani v težjem terenu, brez obsežnejšega tehničnega znanja in brez poznanja terena v snegu. Navadne čevlje za v mesto je pa imela samo ena izmed gospodičen. Vzrok nesreče je torej v bistvu ravno isti, kakor pri prvi nesreči, le da so nekatere okolnosti tu še bolj izrazite. Par minut pred usodnim padcem je pokojnik zdrsnil prvič, toda poleg njega stoječi tovariš ga je pravočasno ujel. Vkljub temu zgovornemu opominu je ponesrečeni stopil še pet ali deset korakov dalje, zdrsnil drugi in padel približno z istega mesta, v isti smeri in v isto globino, kakor prva ponesrečenca štiri ure popreje. Ta detajl je za vsakega športnega planinca izredno podučen. Ponesrečencev oče in dva brata so padli v vojni, rodbina obstoji še iz matere, zadnjega sinu in dveh sestra. Mati je za nesrečo izvedela v Jaršah, brat pa na ljubljanski postaji.
Vest o obeh nesrečah je vzbudila ogromno pozornost po vsej Sloveniji in se je raznesla tekom pondeljka po celem Gorenjskem.
Tretja ekspedicija
V Kokri se nahaja ljubljanski mestni pogrebni avto. Nanj sta naloženi trupli prvih dveh ponesrečencev. Po truplo pok. Sterleta je odšla v torek tretja ekspedicija. Do 10. ure zvečer čaka avto nanjo. Ako bi do te ure truplo ne bilo prineseno v Kokro, odpelje avto dve trupli, po tretje pa se vrne v sredo. O uspehu te eskpedicije in o uri pogreba bo poročal «Slov. Narod«.
