Slovenec, 26. maj 1926

Turistika se je o binkoštnih praznikih začela letos z izredno veliko udeležbo. Poleg stalnih domačih planincev so došli v velikem številu tudi drugi, zlasti Hrvati. Jutranji vlaki v nedeljo so bili močno zasedeni od turistov, tako da je bilo v Kamniku n. pr. videti celo procesijo nahrbtnikov in cepinov, ki so se razpršili po raznih krajih Kamniških planin. Otvorjene koče so bile nabito polne, tako da so morali nekateri spati po mizah in stolih. Žal, da je v veselo čašo gorskega veselja kanila izredno grenka solza, kakršne ne pomni še zgodovina slovenske turistike. V enem dnevu, v razdobju šestih ur so se na istem kraju smrtno ponesrečili trije Ljubljančani turisti in njihova trupla so našla skupna ležišča — par metrov narazen. Rado Stopčič, Meri Mancini in Sterle Ivo so našli smrt v Kamniških planinah.
Rado Stopčič in Meri Mancini
Kakor da sta mlada zaročenca slutila pretresljivo smrt pod sneženim Grintavcem! Mancini se je komaj pretekli petek vpisala v SPD, v petek in soboto do odhoda vlaka je veselo prepevala doma, ob odhodu se pa nikakor nista mogla dovolj posloviti od domačih. Zopet in zopet sta se vračala v hišo nazaj po slovo, kot da jim je notranjost govorila, da to slovo ni vsakdanje!
Bila je štiričlanska družba, ki je krenila na pot že v soboto in prenočila v koči pod Krvavcem. Krasen solnčni dan jih je zbudil in šli so proti cilju — Kokrsko sedlo. Med potjo so se večkrat fotografirali. Na poti se je družba pomnožila še za enega člana. Mancinijevi je že med potjo spodrsnelo in padla je kakih 20 metrov globoko, a ostala je brez poškodb, toda ne brez posledic. Strah ji je vzel sigurnost, ki mora biti baš v takih turah absolutna. Dospeli so na usodno mesto … Prvo snežišče je premagalo odbojno moč. Mancinijevi je spodrsnelo, izgubila je sigurnost ter je v tej zmedenosti zagrabila in tudi spodbila zaročenca Stopčiča, ki jo je lovil, in Kokrška dolina je ob treh popoldne sprejela prvi žrtvi… Skupina, ki je prišla za njimi, je zasledovala korake do vrha popolnoma razločno. Prvi član te skupine, ki je iskal markacijo, je na grebenu jasno opazil dvojne korake: na levo in na desno, dočim so pri snežišču popolnoma izginili, kar si je seveda druga družba znala tolmačiti šele potem, ko je zvedela za dogodek. Tudi pri drugi skupini se je Ivo Sterle, ko je začel drčati navzdol, oprijel prvega turista, ki ga je prvič ustavil, a je bilo drugič nemogoče … Ostali trije so po nesrečnem padcu Stopčiča in Mencinijeve začeli klicati na pomoč, videli in slišali so jih pri koči in se nemudoma podali na mesto, kjer so jih potom vrvi spravili na varno. Bili so popolnoma izčrpani od prestanega strahu … Druga skupina pa se je napotila iskat trupli ponesrečencev, kateri so našli okrog 300 do 400 metrov globoko pod mestom, kjer sta zdrknila. Žal, da se je Stopčiču med padcem odtrgal nahrbtnik in vsled silnega pritiska pustil gospodarja samega, ne da bi tudi on obvisel na skali. Bluzo in nahrbtnik so pozneje našli. Tovariša pokojnih dveh, s katerima so šli skupaj od doma, sta se naslednji dan priključila skupini, ki je odšla na Kokro in Kranj. Žalosten je bil njun prihod domov v Rožno dolino, kamor sta prispela okrog petih popoldne v ponedeljek. Dobila sta starše pokojne Meri ravno na vrtu in na vprašanje: »Kje pa je naša Meri?« sta se obrnila vstran in si pokrila obraz … Dovolj je bilo povedano …
Ivo Sterle
Glede slučaja Iva Ster1eta poročamo avtentično: V nedeljo zjutraj se je napotila družba turistov, sestoječa iz petih moških in štirih dam, v Kamnik v namenu, da napravi turo Kamnik—Krvavec—Kalški greben—Kokrško sedlo—Kamniška Bistrica. Ob štirih zjutraj je bila vsa družba pri sveti maši v stolnici, nakar se je ob petih odpeljala z vlakom v Kamnik. V izredno veselem razpoloženju je družba krenila ob sedmih proti Krvavcu, kamor je dospela ob 12. Po malem razgledu in odpočitku v koči je družba krenila ob 14 na pot proti cilju — Kokrško sedlo. En član se je vrnil s Krvavca, ker je moral še isti dan domov. Ob lepem razgledu po Kamniških planinah, ki so se videle v silno jasnih konturah, po Gorenjskem, Karavankah in Julijskih Alpah, je družbo zadel pod Kalškim Grebenom precej močan dež, kar je družba uporabila za kratek odpočitek v zavetju. Dež ni trajal dolgo in družba je krenila na pot po Kalškem vrhu. Jasno je, da se je že pod tem vrhom malo zakasnila, ker ni nikdo mogel slutiti, da bo pot tako zasnežena. Močno zasneženi Kalški vrh je povzročil zopet nekaj zakasnitve, zato je šel eden izmed njih naprej, da pregleda markacije in da v koči preskrbi vse potrebno. Ob vstopu na Greben nad Cojzovo kočo so bile markacije še dobro vidne in poznali so se tudi dobro koraki turistov, ki so morali iti spredaj. Ko je ta član prišel na vrh grebena, je zapazil, da gredo koraki na dve strani, proti vzhodu na greben tik nad Cojzovo kočo in proti zapadu. Bil je najprvo nad Cojzovo kočo ter začel klicati: Kje je markacija? Dobil je od koče odgovor, da je treba nazaj in da je na tej strani izhod nemogoč. Proti zapadu so se stopinje naenkrat tudi izgubile in zato je šel nasproti družbi, da ji to pove.
Družba je prišla po preteku ene ure skupno na vrh, kjer sta si dva člana razdelila vloge iskati markacijo proti jugu in proti zapadu. Član, ki je šel naprej navzdol, je ostalim zaklical, da je markacija najdena, da pa je pot silno težavna in da naj počakajo, da bo mogel pregledati pot do konca, ker je mogoče, da bo dalje še težja. Družba si je zato hotela pod vrhom dobiti pripravno mesto, kjer bi počakala. Kar čuje tovariš, ki je bil pri družbi prvi, da nekaj zašumi, oziroma nek glas. Zasadil je hitro cepin v stran v sneg, prodrl globoko v sneg z nogami in na ta način močno oprt srečno ujel Iva Sterleta, ki je prvikrat zdrsnil. Sterle je šel nato vstran k skalam, ki so se iz snega vrstile par metrov vstran ob poti, koder je hotela iti druga družba, češ, da gre na vsak način po skalah, ker da je to varnejša pot. Za njim je šla ena dama.
Komaj je minulo par minut, ko začuje tovariš, ki je bil najbolj spodaj, da nekaj zašumi nad njim, obenem pa že tudi vidi, kako je nad njegovo glavo zdrknil preko skal in padel na snežišče in po njem navzdol Sterle. Začuje klice ostale družbe: Ivo! Ivo.
Vsa družba ga je videla drčati pred seboj do kamina, od koder je bilo slišati zaporedoma trikratni trušč in — nobenega glasu več. Na klic Sterletove sestre: Ivo, oglasi se! se je spodnji tovariš, preko katerega je Sterle padel, zavedel položaja in zaklical: Ivo je pri meni! Spremim ga v Cojzovo kočo. Počakajte tam gori, da pridejo drugi na pomoč iz koče! Tovariš, ki je iskal prehod do koče, je takoj, ko je pomiril družbo, češ, da se ni ničesar hudega zgodilo, nadaljeval pot do Cojzove koče, kjer je povedal, kaj se je zgodilo. V koči se je s tem poročilom razburjenje še povečalo, ker so bili že vsi itak zelo zbegani radi nesreče, ki se jo zgodila popoldne. Mnogi so iz koče sami videli popoldanski grozni prizor, ko sta Stopčič in njegova nevesta drčala po snežišču v globino. Treba je bilo res velikega poguma, da se je upal kdo iti na pomoč na kraj, ki je zahteval že tri žrtve.
In dobili so se trije ljudje s to lastnostjo! Srčni in izredno požrtvovalni Skalaši, ki so prišli s Skute, so se takoj pripravili, da odidejo reševat. G. Pardubsky, tajnik TK Skale, z dvema tovarišema in članom družbe, ki je prišel na sedlo po pomoč, so se opremili z vsemi za tako delo potrebnimi pripravami in odšli proti mestu, kjer je čakala ostala družba. Bile so težke te tri ure … Razburjenost, negotovost, voda v čevljih — tudi v gojzercah — mraz, nepremično čepenje, neprestani halo-klici proti koči, katerim so se pridružili tudi oni od druge skupine, obstoječe iz štirih članov, ki je prišla za prvo družbo in stala na vrhu, tolaženje, da je pomoč gotova, vse to se je stopnjevalo do obupnosti, ko so se končno začele od Cojzove koče premikati lučke in je družba videla, da pomoč prihaja …
Skalaši so nudili damam takoj prva okrepčila, jim masirali premrle noge, utirali globoke stopinje nazaj na vrh, kamor so vso družbo spravili približno ob eni po polnoči, kjer se je družba stisnila okrog skal, si kuhala čaj ter se ogrnila kakor se je pač dalo. Sreča je bila, da noč ni bila premrzla. Ko se je začel svitati dan, se je odpravila družba proti Kamniški Bistrici, kamor jih je spremil tudi en Skalaš, ostala dva Skalaša pa sta se podala nazaj v Cojzovo kočo, da vrneta turistom opremo, katero so posodili, in poročata, da je vsa družba srečno rešena iz nevarnosti. Ta dva Skalaša sta vršila hvalevredno službo še ves dan, ker sta pazila na turiste, ki so še vedno prihajali s Krvavca po Grebenu proti Kokrskemu sedlu, in jih zavračala s klici, da naj ne hodijo naprej, ker je pot zahtevala že tri žrtve.
Družba, katere član je ponesrečil, je srečno prispela v Kamniško Bistrico, toda zadobila je hud udarec, za katerega pa člani družbe niso zvedeli, dokler niso prispeli do koče, kjer jim je član družbe, ki je šel po pomoč, z vso obzirnostjo razodel težko nesrečo… Sestra pokojnega Strleta je pa to grozno novico zvedela šele pri Korlnu v Stahovici. Novica je na vse globoko delovala.
Pokojni Ivo Sterle je bil izredno simpatična, blaga, marljiva, altruistična duša. Rojen je bil dne 8. februarja 1896 v Ljubljani. Bil je vojak ter bil 13. septembra 1915 ranjen pri Zaleških v Galiciji. Nato je bil v ruskem ujetništvu do 1917, katerega leta je bil zamenjan. Obiskoval je potem obrtno šolo torpedični zavod in napravil ta čas tudi maturo in bančni izpit. Kot bančni uradnik je bil uslužben pri Ljubljanski kreditni banki. Bil je izredno agilen odbornik invalidske organizacije, zveze vojakov iz svetovne vojne, pri vseh tovariših iz vojne je bil izredno priljubljen, pri svojih bančnih tovariših spoštovan, bil je marljiv, prijazen napram strankam in nad vse ljubljen član domače družine. Obe zvezi, invalidov in vojakov svetovne vojske, sta imeli snoči žalne seje.
* * *
Pretresljiv je bil pogled na ponesrečence, ki lo ležali komaj četrt ure oddaljeni od Cojzove koče na Kokrskem sedlu na produ par sto metrov nad staro Frischaufovo kočo. Gdčna Mancinijeva in njen zaročenec Stopčič sta ležala drug preko drugega; najbrže sta se še med padcem krčevito držala. Imela sta precejšnje poškodbe na obrazu in glavi, tudi obleka je bila precej raztrgana. V isti smeri, le tri korake pod njima je ležal Ivo Sterle, ki je verjetno padal po isti poti kot onadva. Ležal je na trebuhu, glavo je imel naslonjeno na skali. Imel je obraz močno okrvavljen ter levo koleno zelo razbito. Iz lege trupla jo bilo razvidno, da je bil na mestu mrtev, kar je spričo poškodb, ki jih je dobil pri prvih padcih in višine, s katere jo padel, popolnoma umevno.
Ponesrečence so spravili nosači po vrveh v Kokro in sicer Stopčiča v ponedeljek dopoldne, Mancinijevo popoldne, Sterleta pa šele včeraj, ker je bil prenos silno težaven; saj so ležali v višini nekako 1750 metrov. Trupla ponesrečencev je na licu mesta fotografiral član gozdovniške družbe, kateri nam je sliko obljubil in jo bomo prinesli.
Najrazličnejše kombinacije
Strašna vest se je bliskovito razširila skoro po vsej Sloveniji. Turisti, ki so se shajali iz hribov, so povpraševali samo, kaj je na stvari. Ponedeljkovi kamniški vlaki so bili polni samo teh razgovorov. V Ljubljano je vest dospela zelo zgodaj, vendar netočna. Govorilo se je o tej osebi, da je mrtva, govorilo se je, da je cela skupina mrtva razen enega, oziroma tudi ta, govorilo se je, da je tudi Sterleta spravila iz ravnotežja neka dama kakor Stopčiča in ustvarjale so se najrazličnejše kombinacije. Tudi telefoni so bili v nervoznosti. Včeraj so na Kokri razširili vest, da so trije mrtvi, spravljeni že v Kokro, pogrešajo pa nadaljnjih sedem turistov. Ta kombinacija jo nastala najbrž radi tega, ker je bilo v družbi Sterleta osem oseb, za usodo ostalih sedmerih pa niso znali. Okrajno glavarstvo v Kranju je pogrebnemu zavodu v Ljubljani brzojavilo, da je za pogreb vseh treh že vse preskrbljeno, Kokra pa je včeraj ob petih popoldne telefonirala, da Sterleta še nimajo v Kokri, da leži na nepristopnem kraju, oziroma se sploh ne ve, kje je. Sinoči ob osmih smo dobili iz merodajne strani vest, da bo tudi Sterle tekom večera prepeljan v Ljubljano in da bo danes ob štirih popoldne pogreb. Razširjale so se tudi druge različno sestavljene vesti o pomanjkljivi preskrbi, o damah v šimi-čevljih, o skrajno nevarni turi in o različnih stvareh, ki bi jih bilo treba predvidevati. Gotovo pa je, da oprema, vsaj v slučaju Sterleta, ni bila vzrok nesreče, ampak je Sterle postal žrtev usodnega slučaja, čigar vzroki in povodi se ne dajo zbrati v en odgovor na vprašanje: zakaj?
Grozeče nesreče po drugih planinah
Skrajno neugodne prilike so prirejale tudi drugod turistom težave, oziroma jim grozile z nevarnostjo. Na Golici je treskalo in grmelo ter je puh strele prestrašil nekega dijaka, da se je pri padcu močno poškodoval. Skalašem je delala precej težav Skuta, da so rabili 12 ur in morali uporabiti vse tehnično znanje. Na Kamniškem sedlu bi bil plaz skoro zasul šest hrvatskih turistov in le sreča je bila, da je nevarnost opazila skupina slovenskih turistov in so se v zadnjem momentu izognili plazu. V neki družbi, ki je šla iz Velike Planine čez Konja v Kamniško Bistrico, je grozila članici smrt, ko ji je na klinih omahnil nahrbtnik in jo nagnil nad prepad. Iz mučne situacije so ji k sreči mogli pomagati člani, ki so skupno prišli potem na varno pred nevihto, ki se je kmalu nato ulila. Grintavec je bil zasnežen, kakor še ne pomnijo turisti ob tem času. Ene vesti so se širile, da sta ga dosegla dva turista, drugi pa trdijo, da je bil sploh nedostopen in so se turisti morali vračati. Dalje je nekaterim članicam raznih skupin povzročila novica o smrtnih slučajih pod Grebenom pri sestopu s Kokrskega sedla veliko tremo in so s precej veliko težavo prišle na varno. Bili so res izredni dnevi v zgodovini slovenske turistike.