Glas, 28. november 1970
Konec letošnjega novembra se je razkrilo izginotje Jožeta Sušnika iz Nomnja, ki se pred petintridesetimi leti ni vrnil z divje jage. Njegova smrt — kajti okoliščine so bile take, da ljudje na kaj drugega niso niti pomislili — je vsa dolga leta vznemirjala prebivalce Nomnja in okolice. Dolga leta je ljudsko mnenje prisodilo dejanju enemu od treh lovcev, ki so se 29. septembra 1935. leta odpravili na gamsa. Ljudsko mnenje Antonu P. vsa ta dolga leta ni dalo miru. Pošiljali so mu grozilna pisma s črnimi križi, celo na pragu svoje hiše je ob jutru nekajkrat ležalo posebej narejeno znamenje črnega križa. Pri vsem tem pa je sedaj 59-letni Anton P. iz Nomnja o vsej zadevi še najmanj vedel in je tako prestajal očitke javnega mnenja.
Zadeva je pravzaprav prišla na dan, ko so kriminalisti kranjske UJV poizvedovali o okostju, ki ga je na Pokljuki letos avgusta našel neki gobar. Ob tem so znova vzniknile govorice o smrti Jožeta Sušnika in nekateri so trdili, da so posmrtni ostanki njegovi. Vendar pa so se stvari zasukale drugače. Za sedaj je okostje s Pokljuke še vedno neznanka in najbrž bo tako še nekaj časa, ali pa se za ime neznanca ne bo nikoli zvedelo.
LOV NA KVATERNO NEDELJO
Zgodba o divji jagi, pa je tale. Pred vojno — kot je znano — je bil lov prihranjen samo za lastnike lovišč, drugi pa, ki so čutili nagnenje do tega športa, pa so bili divji lovci. Drugega jim kajpada ni preostalo. Konec septembra 1935 so šli na divji lov štirje lovci iz Nomnja Anton P., star 24 let, Franc M., star 31 let, Janez Z., star 34 let in Jože Sušnik, star 36 let. Že prej so nastavili zanke za gamse. Lovili so na območju od Babnega zoba proti Soteski in do nekdanje žage. Tisti dan je bila nedelja, lovci pa so se odpravili že okoli tretje ure zjutraj. Razdelili so se tako, da sta dva čakala na stojiščih, druga dva pa sta poganjala divjad.
Že zgodaj popoldne istega dne pa se je najprej vrnil Janez Z. Dvakrat se je sprehodil po vasi gor in dol, tako da so vaščani to opazili. Z nočjo pa sta se vrnila tudi Anton P. in Franc M. Četrtega — Sušnika — ni bilo. Poprašala sta na njegovem domu, če se je že vrnil. Doma, tako je povedala Sušnikova žena, ki je s tremi majhnimi otroki čakala moža, Jožeta ni.
Izginotje Jožeta Sušnika pa ni moglo ostati prikrito. Lovcem je bilo jasno, da bodo morali povedati na žandarmeriji, da so bili na divjem lovu in da je Sušnik izginil. Zato sta Anton P. in Franc M. odšla na žandarmerijo, tam vse lepo povedala, vendar pa sta zamolčala, da je bil z njimi na lovu tudi Janez. Z. Ta je bil pred kratkim dobil precej težko službo pri železnici. Če bi se razvedelo, da je divji lovec, bi službo seveda izgubil, bil pa je tudi tik pred poroko. Žandarji in oba lovca so pregledali področje, kjer so lovili, vendar Sušnika niso našli. Našli pa so puške in gamsa ujetega v zanko na mestu, kjer so se bili ločili. Sodnik v Radovljici je oba lovca nagovarjal, naj priznata, da je eden od njiju Sušnika po nesreči ustrelil. Vendar lovca nista priznala, pa tudi komisija, ki je pregledala puške, je ugotovila, da z njimi tisti dan niso streljali. Lovca sta bila obsojena na 15 oziroma na 18 dni zapora zaradi divjega lova in zaradi nedovoljenega nošenja orožja, za uplenjenega gamsa pa bi morala plačati 900 din (toliko je bila takrat vredna krava).
Sušnika so intenzivno iskali še kakšen mesec, pri tem sta pomagala tudi oba lovca, ki so ju prav zato izpustili iz zapora, vendar je bilo vse iskanje brez uspeha. Na dogodek so ljudje počasi pozabili, kot se pozabi na vse običajne in tudi nenadne smrti in izginotja kot je bilo Sušnikovo. Janez Z. in Franc M., ki sta edina vedela, kaj se je v resnici zgodilo, pa sta molčala. Javno mnenje pa je vso krivdo za Sušnikovo smrt prevalilo na Antona P. Nekaj let kasneje je našel v gmajni čevlje z ostanki človeškega okostja neki delavec z žage. Svojo najdbo je postavil na tram in nanjo sčasoma pozabil. Mod vojno je žaga pogorela in z njo tudi omenjeni čevlji, ki so bili verjetno Sušnikovi.
SKRIVNOST SE ODKRIJE
Lani pa je bilo Antonu P. zadosti dolgoletnih groženj ter podtikanja krivde, zato je komandirju milice v Bohinjski Bistrici omenil, da bi zadevo s Sušnikom mogel bolje pojasniti njegov svak Janez Z., ki je bil tudi takrat z njimi na lovu. Malo pred tem pa je že upokojenega železničarja Janeza Z. zadela možganska kap, zato so zadevo pustili pri miru vse do letos, ko so ob najdbi okostja na Pokljuki znova začele krožiti govorice o skrivnostni Sušnikovi smrti. Zadeve se je lotil Boris Žagar pri Upravi javne varnosti v Kranju. Janez Z., ki se je po bolezni že opomogel, je po 35 letih povedal, kaj se je zgodilo tisto kvaterno nedeiio.
VEZALA JU JE PRISEGA
Potem ko so lovci pomalicali, so se odločili, da bosta Sušnik in Janez Z. stala na preži, Anton P. in Franc M. pa naj bi poganjala divjačino. Prva dva sta se postavila na mesto, kjer bi morali priti gamsi. Bilo je že popoldne, ko je nenadoma počil strel. Janez Z. je zaslišal izza skale stok. Kmalu nato je prišel Franc M. Janez ga je vprašal, če je streljal, Franc je potrdil in dejal, da je meril na gamsa. Janez mu je omenil, da je slišal po strelu čuden stok. Franc M. se je prestrašil in dejal: »Pa ja nisem Jožeta ustrelil!« Skupaj sta splezala na skalo in pogledala, kje naj bi bil Sušnik. Našla sta ga že mrtvega, s strelom v srcu. Lovca sta bila vsa iz sebe, posebno še Franc M., s katerim sta bila on in pokojni Sušnik dobra prijatelja. Ob mrtvem tovarišu sta se divja lovca razjokala, iz obupa sta se mislila tudi ustreliti. Nato sta si prisegla, da o tragičnem dogodku ne bosta govorila nikoli. S tem sta izpolnila tudi dogovor, ki so ga imeli divji lovci, da je treba molčati, če se komu kaj pripeti. Res sta molčala celih 35 let.
Janez Z. se je kmalu nato vrnil v Nomenj, Franc M. pa je počakal Antona P. Ni mu povedal, kaj se je zgodilo, zato sta Sušnika še čakala in klicala. Antonu P. se je čudno zdelo, da Sušnika ni na dogovorjeno mesto. Pod noč sta se vrnila v Nomenj in iskala Sušnika tudi na njegovem domu. Za vso resnico je Anton P. zvedel šele sedaj.
ZADEVA JE PRAVNO ZASTARANA
O vsej tej tragični zadevi, ki je nepojasnjena celih 35 let vznemirjala Bohinjce, je spregovoril tudi Franc M. Povedal je, da je na grebenu stal gams. Streljal je nanj, krogla pa je po vsej verjetnosti nadaljevala pot in zadela Sušnika. Drugače si nesrečnega dogodka ne more razlagati, s Sušnikom pa sta bila tudi najboljša prijatelja. Tako se je razkrila 35 let stara skrivnost. Za nesrečo, kajti bila je nesreča, ne bo nihče kazensko preganjan, ker kaznivo dejanje po toliko letih zastara. Krivec, če ga lahko tako imenujemo, ne bo zaprt, marsikdo pa bo po vsem tem, kar se je pred kratkim razkrilo, lažje spal.
L. M.
