Uspeh kamniških planincev
Kamniški občan, 21. november 1969
Koča na Kamniškem sedlu bila zgrajena leta 1906. Kapaciteta koče je zelo skromna, saj ima samo 20 ležišč v sobah in 26 skupnih ležišč, kar danes ne zadošča vedno večjemu številu obiskovalcev, ker pa je koča z ozirom na njeno starost tudi dotrajana, je Planinsko društvo Kamnik pobudo Planinske zveze Slovenije že v letu 1966 ločil za adaptacijo, oz. za graditev novega planinskega doma.
Že v začetku leta 1967 je društvo dalo napraviti tri idejne osnutke, od katerih je bil sprejet osnutek tov. ing. arh. Jožeta Bregarja, »Slovenija Projekt«. Na osnovi sprejetega osnutka je PD Kamnik oddalo v izdelavo pomožni elaborat z načrti in izračuni »Slovenija Projektu« v Ljubljani. Po teh načrtih bo zgrajen prizidek v izmeri 17.80×10 m, v katerem bo v pritličju jedilnica s kuhinjo za 100 oseb, v I. in II. nadstropju 31 ležišč, v podstrešju pa 10 skupnih ležišč. Staro kočo se bo do končne dotrajanosti preuredilo v prenočišče. Tako bo koča z novim prizidkom zmogla 100 gostov v jedilnici, 80 ležišč v sobah in 36 skupnih ležišč. S to preureditvijo bo tudi mogoče organizirati večje alpinistične zimske tečaje gorske reševalne službe, hkrati pa bodo zaradi dolge zimske sezone tudi boljši pogoji za vrhunske smučarje.
Po odločitvi za adaptiranje doma na Kamniškem sedlu, so v letu 1967 začeli s pripravami za zgraditev tovorne žičnice. Po lokacijski odobritvi so pričeli trasirati progo. Trasiran je je bilo težavno zaradi težkega gorskega terena. Iz estetskih zahtev mora biti zgornja postaja žičnice na levi strani koče, zato so morali betonske temelje spodnje postaje žičnice postaviti v linijo pod cesto, kar je celotne stroške znatno povečalo. Spodnja pogonska postaja žičnice stoji na »Jermanci« nad Kamniško Bistrico. Trasa žičnice je dolga 3300 m, višinske razlike 1061 m med postajama. Nosilnost žičnice je 600 kg. Vožnja od spodnje do zgornje postaje traja 26 minut. Ako računamo, da je dosedaj stal prenos za 1 kg materiala din 1.20, bi stal prenos za 600 kg materiala din 720. Ta račun nam pokaže, da bo žičnica s prevozom cca 500 ton materiala zelo rentabilna, veliko prednost pa ima pred nosači, ki jih danes za prenos večjih količin materiala ni mogoče dobili. Da bi bila izdelava tovorne žičnice čim cenejša, so se odločili za izdelavo pogona v lastni režiji. Nabavili je bilo treba dissel motor 31 KS, reduktor, menjalnik, vodilna kolesa, cca 3300 m žice nosilke m 6600 m žice vlečnice. Za kompletni pogon žičnice je izdelal načrt ing. Štefula Dušan, iz Stola, ki je tudi nadzoroval izvedbo del. Betonski temelj na spodnji postaji žičnice je zgradilo podjetje »Projekt« Kranj. Na ta temelj je montirana prek 8 ton težka pogonska ureditev. Veliko telesno ogrodje, povezano s skladiščem, je lično izdelano in daje prijeten izgled celi postaji.
Celotno montažo žičnice, to je 7 stolpov z gornjo postajo in montažo žice, so opravili v režiji PDK monterji iz Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin in monterji gozdnega gospodarstva Ljubljana, obrat Kamnik. Montažo je vodil priznani strokovnjak žičničar Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin tov. Jože Podgornik. Delo monterjev ni bilo lahko. V višino 1864 m so morali spraviti 1200 kg težek bencinski motor za vlečenje žice in lesa za stolpe. Samo žica vlačilka in nosilka tehtata prek 12 ton in vso to težo so spretni monterji morali izvleči po zelo težavnem terenu na Kamniško sedlo in jo montirati v stolpe. Tudi postavljanje 18 m visokih stolpov na Kaptanu pod Brano, kjer je bilo prostora komaj za stolp, ni delalo preglavic izkušenim žičničarjem. Veliko skrbi pa je kamniškim planincem povzročilo železobetonsko sidro za pritrditev žice nosilke na zgornji postaji tovorne žičnice. Za to sidro je bilo treba zvoziti s konji 12 m3 peska izpod Planjave in 3500 kg cementa in železa iz Kamniške Bistrice.
Prvotni proračun Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin za graditev tovorne žičnice na Kamniško sedlo je znašal 35 milijonov starih dinarjev. V tem proračunu pa niso bili zajeli stroški betonskega temelja za spodnjo postajo, ki je znašal prek 4,000.000 starih dinarjev m stroški zgornjega sidra, ki so znašali prek 1,2 milijona starih dinarjev. Tako bi po prvotnem proračunu iz leta 1967 znašali skupni stroški prek 40 milijonov starih dinarjev, dosedanji stroški žičnice, ki že obratuje, pa znašajo cca. 30 milijonov starih din. Kljub temu, da so vsa dela pri žičnici izdelana v solidni in boljši izvedbi kot je bilo zamišljeno prvotno, so stroški znatno manjši, kar je zasluga dobrega vodstva planinskega društva. Vse delo so skrbno spremljali kamniški planinci, saj je bilo pri tom opravljeno prek 900 ur prostovoljnega dela. Mnogo nalog pa je brezplačno opravilo podjetje Stol Kamnik kakor tudi ostala kamniška podjetja.
J. R.
