Kamniški občan, 10. junij 1985
Ustavili smo se pred gozdarskim domom na Kopiščih. »Tone, med Kočno in Grintovcem se je zgodila nesreča. Nujno je, zato pohiti.«
Obvestilo je sprejel popolnoma mirno, saj je bil že vajen takšnih nočnih obiskov. V petindvajsetih letih reševanja je ob vsakem času odhajal v reševalne akcije in dobro je poznal vsa gorska zakotja v Kamniških. Bil je določen v jurišno skupino reševalcev, ki naj bi čimprej prišla do ponesrečenca. Nikdar, in tuđi danes ni spraševal, kdaj se vrnemo.
»Gremo fantje,« je kmalu zaklical med vrati doma in se nam pridružil. Bila je nedelja zvečer. V zraku je bilo še vedno čutiti soparo poletnega dne, čeprav se je po popoldanski nevihti ozračje precej ohladilo. Tema je bila kot v rogu in ranio je rosilo. Vsak čas se bo ulilo. Nismo imeli izbire in časa tudi ne za premislek. Morali smo čim prej priti do Kokrskega sedla, kjer bi o nesreči izvedeli kaj več.
Štirje možje: Mihol, Cene, Tone in Janez smo molče hodili po razmočenem kolovozu proti Žagani peči. Zaradi teme smo bolj slutili kot videli drug drugega. Voda je z vseh strani drla na kolovoz in v čevljih smo kmalu začutili vlago.
V Koncu so včasih poletne noči tako lepe in mirne, da je pravi užitek preživeti noč na prostem, danes pa je takšen trušč, da se komaj razumemo med seboj. Tone hodi prvi in nekaj nerazumljivo godrnja. Pelerina mu v vetru frfota okrog telesa in v svetlobi neprestanih bliskov je izgledal kot netopir. »Č’navš sam zletu, te bo pa vetr udnesu,« ga je hudomušno zbodel Mihol. Našeg Toneta smo imeli vsi radi, prav zaradi preprostega humorja. Nikomur ni ostal dolžan in tudi Mihol je kmalu slišal svoje. »Tebe bo pa od foušarije raznes’v, k’bom est preh na Sed’l.« Prav razpoloženo smo se smejali in za hip pozabili, da je nocoj pred nami še dolga pot. Ko bi vsaj nehalo deževati.
Grmenje je stresalo ozračje, strele pa so upodabljale čudovite splete grozečih, svetlečih se kač, med stenami Brane, Turske gore in Skute, ko smo že vsi premočeni ubirali stopinje po bukovju in melišču pod Kokrskim sedlom. Dežne kaplje so postajale ledeno mrzle in veter vse močnejši. Tuđi zadnji koščki oblcke so postali mokri.
»Prekleti dež! Zakaj v tem nemogočem vremenu hodimo po hribih in iščemo zadoščenje svojih čustev? Zakaj? Kdo je tisti, ki zahteva, da v takšnem vremenu blodimo po tem kamenju, premočeni do kože, premraženi? Nikogar ni, ki bi nas obrnil nazaj v dolino. Nikogar! Hodimo zato, ker smo sami tako hoteli? Človeška duša je neizmerljiv prostor, nikdar zadoščena. Ko si zadovoljen, hočeš še več. Naprej možje! Gorski reševalci smo. Poti nazaj ni. Nekje med Kočno in Grintovcem nas čaka ponesrečenec. Njemu je še težje. Sam je in poškodovan. Pohitimo.«
V steno Kalške gore je silovito treščilo in v trenutnem siju bliska smo mislili, da se nad nami vse podira. Ura je polnoč. V koči je bedelo le nekaj planincev, prijateljev ponesrečenke. Na tleh so v trenutku nastale štiri luže, odcedek naših premočenih oblek. Okrepčali smo se in preoblekli mokro perilo, bolj iz navade kot iz koristi. Izvedeli smo, da ponesrečenka leži nekje pod Dolško škrbino. Ponoči in ob tem vremenu bomo do tja hodili gotovo še tri ure. Naložili smo na ramena še dodatno opremo in ponovno odšli v noč, na dež, proti Kočni.
Tone si je kot ponavadi, brez besed, prvi utovoril del gorskih nosil. Nikdar ni hotel biti naslednji. Bil je garač med reševalci. Zanj ni bilo nikdar nič pretežko. Kadar je zaklel, smo vedeli, da ga nihče ne more ustaviti. Hodimo previdno in v slutnjah iščemo stopinje na stezi, ki smo jo že tolikokrat prehodili ob vsakem času. Baterije gorijo le še toliko, da vidimo drug drugega, koristijo pa nič.
Ura je dve. Spuščamo se po travnati strmini proti Dolcem. Tu je stezi že v lepem vremenu težko slediti, danes pa je noč, dež in veter, na hrbtih pa nam visijo kovinska ogrodja gorskih nosil, ki se zatikajo ob skale, kjer je najbolj nevarno. Ne govorimo veliko, vsak ima s seboj dovolj dela. Kadar kdo zakolne, ostali prisluhemo, da »svete« besede izpove do konca. Bliskanje in grmenje ne poneha, vmes pa sodra biča naše obraze.
»Možje, ura bo kmalu tri. Po pripovedovanju mora biti ponesrečenka tu nekje.«
Stojimo na melišču pod Kočno. Veter tuli, da se komaj razumemo. Kličemo in nihče se ne oglasi. Veter se je razdivjal v pravi vihar. Premočene obleke so kot ledeni oklepi viseli na naših telesih. Molče smo iskali vsak v svoji smeri in se znašli na snežišču pod Grintavcem.
»Tu je!« Tone jo je prvi zagledal. Imel je izredno bister vid, to nam je mnogokrat dokazal. Obstali smo. Nismo več čutili mraza. Ob pogledu na negibno telo smo postali pretreseni vojščaki, v boju s časom in vremenom, za življenje človeka, ki je pomoč še potreboval. Mlada Mojca je s hudimi poškodbami tu ležala že dvanajst ur. Le kako je preživela mrzlo noč pod milim nebom. Pomagati človeku v takšnih razmerah je izredno težka naloga.
»Danes je vse proti nam,« je zaskrbljeno razmišljal Tone. Hiteli smo, toda dež je vsak kos suhe obleke takoj razmočil. Mojca je bila v težkem stanju, podhlajena. Hotela nam je nekaj povedati, pa ni zmogla. V hudem neurju smo jo naložili na nosila in upali, da bodo drugi reševalci kmalu prišli. Pot v dolino bo dolga več ur, zato smo z nosili krenili proti bivaku pod Kočno. Medtem se je zdanilo. Garali smo že deset ur. Nase nismo več mislili. Mojca je mirno ležala na nosilih, nas pa je njeno stanje hudo skrbelo. Bili smo že v blizini bivaka. Počivamo. Sklanjamo se nad nosila in jo tiho kličemo. Odprla je oči in nam vzbudila upanje. Tone je njeno glavo dvignil v svoje naročje in poln upanja rekel: »Sam d’smo jo r’šil. To je za m’ne največje zaduščejne.«
Bil je srečen, pa mi tuđi. Toda v tem trenutku je Mojca počasi zaprla oči in Tonetu mirno obležala v naročju. Vsi smo obnemeli. Tone ni mogel skriti svoje velike prizadetosti. Gledali smo drug drugega, med znojem in kapljami dežja pa so se nam skrivale solze. Ljudje smo. Dež se je končno izlil in predno smo Mojco prinesli v dolino, so se tudi obleke na nas posušile.
CENE GRILJC
