(1925 – 1998)
Portret: Copilot
Tone Svetina, ki bi danes praznoval 100 let, je bil pisatelj, kipar, zgodovinar, partizan in alpinist, ki je v slovensko kulturo vnesel globoko refleksijo o naravi, svobodi in človekovi notranji moči. Njegovo delo je preplet umetnosti, boja in samote, ki jo je našel v gorah.
Rodil se je 15. novembra 1925 na Bledu, kjer je tudi umrl 14. aprila 1998. Njegov oče Anton je bil lovski čuvaj, mati Marjeta pa doma iz Zasipa. Osnovno šolo je obiskoval na Bledu, gimnazijo v Kranju in na Jesenicah. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, a je decembra istega leta pobegnil iz Münchna in se priključil narodnoosvobodilni vojski. Bil je borec Prešernove brigade, dvakrat ranjen, dosegel je čin kapetana I. stopnje.
Po vojni je deloval v gozdarstvu, bil urednik, kipar in plodovit pisatelj, znan po romanih Ukana, Volčiči, Lovčeva hči in Stena. Kar nekaj njegovih zapisov je tudi v Planinskem vestniku. Leta 1970 je za Ukano prejel nagrado Prešernovega sklada. Njegove skulpture iz varjenega železa nosijo protivojno sporočilo, njegova literatura pa je prežeta z etiko, naravo in notranjo refleksijo.
O Steni, gornikih in človeku v naravi
Tone Svetina, alpinist po duši, ki je gore razumel in spoznal kot prostor preizkušnje, samote in duhovne rasti, je v romanu Stena osvetlil izjemne ljudi, ki so na nek način prezirali, na drug pa ob gorskih reševanjih globoko spoštovali smrt in nevarnost ter združili svoje sile v naveze, da bi v tekmovanju z nemškimi plezalci splezali nove in najtežje smeri v severni steni Triglava. Glavni junak romana je jeseniški železničar, gorski vodnik in neukročeni alpinist Joža Čop, ki si je zadal, da bo preplezal osrednji steber triglavske stene. Zgodba sledi njegovim doživetjem v stenah skozi dvajset let – od trenutka, ko si je zavedel svojega poslanstva, do prvega leta po vojni, ko je, star več kot petdeset let, v družbi Pavle Jesihove steber tudi preplezal.
Svetina je v romanu obravnaval še dva druga člana »Zlate naveze Skalašev«, dr. Miha Potočnika in dr. Tominška, ki so v tekmi z nemškimi navezami preplezali najtežje smeri v Triglavu in Slovencem ohranili prvenstvo. Spominja se nadutosti nemških plezalcev, ki so zapisali: »Res stoji Triglav na slovenskih tleh, toda nemški duh ga je osvojil.«
Posebno mesto je namenil dr. Klementu Jugu, primorskemu filozofu in alpinistu, ki je bil prvi, ki je mladini v stenah dal cilj: »vzgajati voljo, se pripravljati na spopad z življenjem in potrjevati slovensko nacionalno bit.«
V Steni je Svetina s psihološke, filozofske in akcijske plati osvetlil različne tipe alpinistov. Plezanje je zanj podobno umetniškemu ustvarjanju – težavno opravilo, posvečeno porajanju nečesa novega. Je tveganje celotne osebnosti, preizkus volje do moči in potrditev samega sebe. Junaki Stene so ta nagon po napredovanju razvili do skrajne meje.
Svetina je razločil tri poglavitne tipe gornikov:
– Prvi so z družbo usklajeni ljudje, ki v gorah preizkušajo svoje življenjske moči in razvijajo radost do življenja in narave (npr. Joža Čop).
– Drugi so vase poglobljeni posamezniki, ki v naravi iščejo volje za revolucijo svoje osebnosti in družbe (npr. Klement Jug).
– Tretji pa so tisti, ki bežijo v gore pred samim seboj in pred družbo (npr. plezalec Sloki).
Po Svetinovem prepričanju gora človeku da le toliko, kolikor ta prinese s seboj. Kdor prihaja v gore prazen, tudi prazen odhaja.
Tine Orel: Ena od slasti, ki jih daje alpinizem, je tudi po Samuelu občutek, da si premagal strah pred smrtjo. Ta osebna veljava, to preizkušanje in tveganje, se utemeljuje z eksistencialistično filozofijo, s katero po zadnji vojni sistematično, z znanstvenim empiričnim prijemom grebe v alpinizem dunajski filozof Greitbauer.
Svetini je razmišljanje o tej idejni podstati alpinizma blizu, zato tudi z njim oblikuje dejanja in značaje v romanu. Glede tega je svoj nazor izpovedal, ko je napovedoval roman o Čopu: »Alpinizem si kot nobenega človekovega dejanja ne moremo razlagati, če si ne razložimo motiva, ki ga povzroči. Pri tem moramo vedeti, da so resnični motivi največkrat prikriti, globoko v podzavesti, tako da se jih človek niti ne zaveda. Problem smisla eksistence, ki leži tudi v alpinizmu, je star prav toliko kot človeštvo. Ta ne bo rešen nikoli, ker se odkriva vedno iz novih vidikov, kajti človek je zavest, ki se tvori in prihaja k sebi. Osnovni motiv, ki prevladuje v alpinizmu, je vsekakor želja po uveljavljanju, bodisi pred samim seboj ali pred drugimi. Sedaj pravimo temu, da se človek samouresničuje. Zelo pomembno vlogo igra čas, v katerem se to samouresničevanje odigrava, najsi bo v družbenem ali v osebnem pogledu. Morda ni naključje, da je ravno po obeh vojnah nastopil največji in najbolj masovni vzpon in razvoj alpinizma. Zame je pravi alpinizem kultiviranje duha. V svoji globini je bolj umetnost kot šport, čeprav nosi elemente obeh dejavnosti, ki lahko izključujeta tudi druga drugo. Vsekakor pa je alpinizem edinstvena šola volje in sredstvo za odkrivanje lastne moči. Vsak človek mora v morju različnih eksistenc najti svoj smisel obstoja, v nasprotju in v boju z nesmiselnimi kombinacijami. Nihče ne živi v času in razmerah, ki bi si jih sam izbral. Iskati smisel pomeni nenehno vzpostavljati ravnotežje med hotenji in možnostmi, med smislom in nesmislom. To pa je v steni trajno navzoče. Psihoanaliza nas uči, iz kakšnih plasti je sestavljena duša, kako se odziva svetu tako in ne drugače.
V alpinizmu se često izpostavljamo stanju na robu obstoja. To nam omogoča edinstven pogled v samega sebe. Vsak človek je labilen in vesolje zase. Industrijska civilizacija goni človeka na rob katastrofe k samouničevanju, alpinizem pa pomeni vrniti človeka v izhodišče. Kozmična plast psihe je tisto, kar mora najti ravnovesje s socialnim, potem osebnost raste. Soočenje s smrtjo, z možnostjo izničenja, pomeni zatreti ničevost in veličino človeka v eni sami točki istočasno. Življenje je potovanje v smrt in premagati jo, se soočiti z njeno zastrašujočo silo, pomeni častiti življenje.
Alpinizem torej pomaga človeku živeti močneje in globlje. Če človekovo aktivnost sestavljajo nižji in višji duševni principi, je alpinizem višji princip, ne le zato, ker se vzpenjamo, temveč, ker zremo v prepade, v globine zavesti, k plastem neznanega. V alpinizmu je nekaj skupnega. Želja za vzponom, tveganjem, nevarnostjo in tako naprej. Motivov pa je toliko, kolikor je alpinistov. Gora ne moremo nikoli dokončno spoznati, lahko pa spoznavamo sebe in druge.« (PV 1972, 257).
Narava kot pribežališče in prostor spoznanja
Tone Svetina je verjel, da je človek po svojem bistvu kozmično in socialno bitje. Na eni strani je pogojen z odnosi in družbenimi strukturami, na drugi pa se v naravi srečuje s smislom svojega obstoja. »Živimo dvojno življenje: eno za druge, drugo zase.« Sodobni svet je po njegovem mnenju zašel v absurden razkol, ki grozi s kolektivnim samomorom ali katastrofo.
Da bi lažje prenašal breme življenja, se je Svetina pogosto zatekal v gozd in visokogorje – tja, kjer se na belih vrhovih v bližini oblakov in zvezd ustavlja čas in začenja neskončnost. Tam je dom začudenja, meja, kjer spoznanje obstane, tako kot življenje bilk in lišajev oledeni. Tam je spoznal, da sta smrt in življenje zapisana z enako velikimi črkami.
Smrt je bila zanj zadnja skrivnost, ki se ji vedno približujemo, a je nikdar ne spoznamo. Zato se ji z vso življenjsko voljo upiramo in malikujemo življenje. Življenje je dano prazno – od vsakega posameznika pa je odvisno, s čim ga bo napolnil. Potovanje v gore, gozdove in k rekam pomeni iskanje samega sebe pri praizvorih. Narava je neskončna lepota, skrivnost, ki jo je treba doumeti in vedno znova odkrivati. Je tudi izvor ljubezni – gon, ki premaguje smrt.
Samota, boj in umetnost
Svetina je verjel, da človek svoj značaj oblikuje v sožitju z ljudmi, a jedro svoje duše najde v samoti. S tem najde tudi smisel svoje svobode in odgovornosti. Želja po samoti je bila osnovni motiv za njegova gorska potovanja. V naravo se je zatekal v vseh letnih časih, podnevi in ponoči. Na meji smrti se je naučil ceniti vrednost življenja.
Zaznamovala ga je tako samotnost, ko je na nočnih zimskih turah kot samohodec doživel vse oblike strahu, tesnobe in groze – kot padca v steni. Nesreča, v kateri je leta 1950 umrl pisatelj Ivan Bučar, s katerim sta v steni prebila celih štirideset ur, ga je naučila, da v dolini lahko delaš napake, v steni pa jo narediš samo enkrat.
Gore so mu približevale prabistvo stvari. Na meji, kjer se spoznanje ustavi, je doživljal smisel človeške ničevosti, veličine in nujnost boja – ne le z ljudmi, temveč tudi s samim seboj. Po tem boju prihaja človek iz nižjih v višje življenjske principe. »Stena se upira le tistemu, ki jo hoče preplezati. Sicer so gore nepremagljive. Pot kaže od vrha k vrhu. Zato je treba osmisliti boj.«
Plezanje je bilo zanj sredstvo za potrditev lastnih moči, poguma in volje do tveganja. »Močan je le tisti, ki ga potrdi preizkušnja. Ne živimo le od dejanj – potrebujemo tudi sanje. Gore in gozdovi so vrelci neizčrpnih sanj in fantazije, zarodek umetnosti, tiste lastnosti duha, ki razstavlja svet na njegove sestavne dele in sestavlja novega z vsem svojstvom lepote.«
Tone Svetina je zapisal: »Najlepše stvari so zastonj. Tragika ljudi pa je v tem, da jih ne vidijo.«
Ob stoletnici njegovega rojstva se zdi, da je ta misel še vedno aktualna – kot povabilo k tišini, k naravi in k resnici, ki jo najdemo le tam, kjer se človek sreča s samim seboj. Zdi, da njegove besede še vedno odmevajo – kot glas, ki nas vabi k tišini, k samoti in k resnici, ki jo najdemo le tam, kjer se človek sreča s samim seboj. Zato bi se spodobilo, da se nekoč do konca osvetli (tudi) njegov osebni odnos z Jožo(m) Čopom.
