Delo, 22. maj 1989
Dvakrat dnevno – riž
Približno leto dni bo minilo, ko sem se dolgo časa odločal za dejanje, ki je zdaj že za mano. Skoraj celih štirinajst dni sem sam pri sebi tehtal misel na Jannu. Za takšno stvar se človek ne odloči kar tako. Konec koncev je severna stena Jannuja ena izmed najtežjih tovrstnih zadev na svetu. Danes mi seveda ni žal, da sem si takrat rekel – grem. Tudi to mi ni žal, da sem vztrajal pri svoji odločitvi, da bom steno splezal kar sam.
Nikdar več New Delhi
Pretekla zimska sezona je bila kot nalašč za temeljite priprave za tako zahtevno plezanje v Himalaji. Nekoliko manj po fizični strani, zato pa toliko bolj po psihični. Slednji namreč vedno namenjam veliko pozornost. In zelo zahtevni zimski vzponi, zlasti Pilier Rouge v Mont Blancu in Marmolada, pa tudi naš Travnik, so mi potrdili, da sem psihično dovolj močan tudi za samotno pot po himalajskih orjakih. Praktično sem vse do odhoda poskušal razmišljati o drugih stvareh, samo o Jannuju ne. In to mi je tudi v veliki meri uspevalo. Začelo pa se je s pripravljanjem opreme dva dni pred odhodom. Od takrat naprej sem bil hočeš ali nočeš v podzavesti vedno z mislimi pri plezanju na Jannu. Že doma sem si naredil podroben načrt: odhod, Katmandu, dostop, baza. Ne vem zakaj, toda hotel sem izkoristiti prav vsak dan in ne izgubljati časa. Toda že začelo se je slabo in tudi misel, da za slabim začetkom pride dober konec, mi ni kaj dosti pomagala. V New Delhiju so mi izgubili prav vso opremo in samo z ročno prtljago sem se počutil, kot bi me slekli do golega. Pomislite, da bi se prav lahko zgodilo, da bi svoje sanje končal že po nekaj dneh. Kako lahko bi se to zgodilo, sem spoznal dva dni kasneje v Katmanduju. Opremo so izgubili tudi Stipetu Božiču, ki se je skupaj z Grošljem odpravljal na Lotse in Everest. Toda tega dne so sporočili, da so našli le en kos prtljage. Oba sva odhitela na letališče, oba v upanju, da tam čaka njegov sod. V prvi pisarni so na moje veselje povedali, da je oprema moja. Ko pa sva s papirji odšla v skladišče izgubljene opreme, sva na kupu našla tudi Stipetov sod. Če bi bil skrit med drugimi kosi, bi ga Stipe lahko čakal se nekaj let, a prav ista usoda bi lahko doletela mene. Zdaj sem sklenil, da nikoli več preko New Delhija. Preveč denarja je potrebno zbrati, da ti na koncu neprizadeto rečejo: »Oprostite, vaše prtljage pa ni.«
V Nepalu je novo leto 13. aprila
V Nepal sva z dr. Jankom Kokaljem prišla o ravno najbolj nepravem času. Dežela doživlja gospodarsko blokado Indije, ki traja še sedaj, tako, da so posli na črni borzi cveteli. Predvsem so bili veliki problemi z bencinom in s tem v zvezi je bil okrnjen tudi promet. Midva pa sva morala dobrih 500 km proti vzhodu dežele in to kar najhitreje. Tako dolga razdalja na njihovih cestah utrudi do zadnjega vlakna prav vsakega. Tudi v Basantapur, do koder se je mogoče pripeljati, sva prišla o nepravem času.
Bil je ravno 13. april, nepalsko novo leto. Vsi so hiteli na festival in zares težko smo našli tistih nekaj nosačev. Potem je končno steklo, čeprav sem zaradi navidezno banalnih stvari izgubil nekaj živcev. Dostop zame ni bil nič novega, prav isto pot smo ubirali že leta 1985. Takrat sva z Borutom Bergantom splezala na vrh Jalung Kanga (8505 m), žal se je takrat vse skupaj nesrečno končalo. Jalung Kang in vse dogajanje okoli te veličastne gore, ki je peta najvišja na svetu, mi je prinesel izkušnje in spoznanja, ki sem jih kasneje in tudi tokrat v steni Jannuja zelo potreboval. Bivak na 8300 metrih in najtežji trenutki, ki sem jih moral preživeti, so mi pokazali kaj vse lahko prenese človeški organizem in kje je tista meja, ko človek že ne ve več ali stoji na tej ali na oni strani življenja. Na srečo se je za mene dobro končalo in zdaj točno vem koliko zdrži moje telo. Tako fizično kot psihično. In prav to poznavanje lastnih sposobnosti igra zelo pomembno vlogo pri takšnih odločitvah kot je na primer ta, da sam poskusiš v alpskem stilu splezati eno najtežjih sten na svetu.
Bili smo uigrana četverica
Pomalem sem bil ves čas okupiran z mislijo na dogodke, ki so čakali name. Tako sem bil vesel prav vsake stvari, ki me je zaposlila v tolikšni meri, da sem na steno čisto pozabil. Z Janijem, s katerim sva odšla skupaj prav po naključju, sva se odlično razumela. Pravzaprav smo bili skupaj z zveznim oficirjem in kuharjem (ki je bil obenem tudi sirdar) odlična ekipa. Še pred odhodom me je najbolj skrbel zvezni oficir. Bal sem se, da bova dobila kakšnega novinca, ki bo vrhu vsega ves čas želel z nama razpravljati o nepomembnih zadevah. Dobila pa sva ravno nasprotno. Izkušenega moža, razgledanega in obenem preprostega človeka. Zvezni oficir, ki v bazi pomiva posodo, kuha kosilo in nosi vodo, prav gotovo ne more biti slab.
Bazni tabor smo postavili 22. aprila, približno 4600 metrov visoko in ob robu ledenika Kumbakarna. Ko sva se dan pred tem z Janijem bližala zadnji vasi na našem dostopu, je bil Jannu ovit v oblake. Le za trenutek, ki sva ga seveda ujela, se je pokazal. Samo zgornji del. Priznam, da sem dobil rahlo mehke noge. Od tam, kjer sva se takrat ustavila, je slika, ki se nama je pokazala, izgledala naravnost grozna. A ta občutek sem dobro poznal.
Od 40 dni, kolikor je trajala letošnja odprava na Jannu, sem vsaj 35 dni jedel riž z raznimi dodatki in to vsaj dvakrat na dan. In da ne bo pomote, skoraj vedno sem jedel z apetitom. Prvi dan v bazi je bil Jani za kuharja in slastno kosilo, pripravljeno po našem okusu, je bil dober začetek tistega, kar me je čakalo v naslednjih dneh. Postavitev baze pomeni konec nekega obdobja v trajanju celotne odprave. Toda doma sem si že kot rečeno postavil za cilj – ne izgubiti niti dneva. Hotel sem biti neprestano v gibanju, v elementu bi lahko rekli. A vendar vznemirjenja nisem mogel prikriti. Tudi ta občutek zelo dobro poznam. Vse je potekalo tako kot vedno pred ekstremno zahtevnimi vzponi. Tudi tu pod 2800 metrov visoko, osupljivo strmo, zaledenelo steno, ni bilo nič drugače. Kvečjemu slab znak bi lahko bil, če bi bil pretirano miren.
(Nadaljevanje prihodnjič)
