Nikoli ni pozabil na planine
Večer 07. februar 2003
Profesor Tine Orel bi bil letos star 90 let
Med svojim delovanjem v Celju ni bil le priljubljen in uspešen ravnatelj gimnazije, temveč družbeni delavec v najširšem in najplodnejšem pomenu besede. Profesor Tine Orel je bil v našem prostoru in času nadvse opazna osebnost, zato je naša dolžnost, da se z nekaj besedami spomnimo, da je 9. februarja letos minilo 90 let od njegovega rojstva. Na svet je prišel v Trzinu, v skromni podeželski družini. Oče Janez je bil mizar, vendar je delal na železnici, mati Rozalija pa je bila dninarica. Bistri »dečko«, kot ga je največkrat imenoval njegov ded, je že s petimi leti začel obiskovati dveletno šolo v Trzinu. Šolanje je nadaljeval v meščanski šoli v Ljubljani.
Leta 1923 se je vpisal na klasično gimnazijo v Šentvidu. Vseskozi je bil odličen dijak s posebnim veseljem za klasične in sodobne jezike. Maturiral je leta 1931 in se vpisal na oddelek za slovanske jezike in primerjalno književnost Filozofske fakultete. Pet let pozneje je z odliko diplomiral. Ker je lahko bila pomoč z doma le skromna, si je med študijem izdatno pomagal z inštrukcijami. Njegova dijaška in študentska leta so zato najboljši dokaz, da mnenje, da je pot do izobrazbe predvsem privilegij malčkov petičnih staršev, pogosto ne drži; ta pot je odprta vsakomur, le da ima za to sposobnost in voljo.
Pogled, ki se mu je ponujal, kadar se je ob lepem vremenu od domače hiše ozrl proti severu, ga je tako prevzel, da je že dvanajstleten začel zahajati v Grintovce. Takrat je bila že sama pot do vznožja prava pustolovščina. Po večini je šel kar peš, včasih pa tudi s kolesom, ki si ga je pozneje kupil oče in mu ga kdaj pa kdaj posodil. Tako je spoznal in vzljubil gore od Ojstrice do Kočne, pa tudi druge vrhove. Leta 1932 je postal član SPD. Po vojaščini je bil nekaj časa brez dela, leta 1938 pa je dobil zaposlitev na gimnaziji v Celju. Pred okupatorjem je moral pobegniti v Ljubljano, vendar so ga tudi tam preganjali in nekaj časa je bil celo zaprt. Po osvoboditvi ga je ministrstvo kot delegata poslalo na celjsko gimnazijo. Leta 1946 je moral za šest mesecev na kočevsko gimnazijo, a se je še istega leta vrnil v Celje in prevzel ravnateljstvo gimnazije.
Pri vsej svoji obremenjenosti pa nikoli ni pozabil na planine. V Celju se je takoj vključil v planinsko društvo, postal odbornik in že leta 1946 tudi predsednik. Na tem mestu je ostal vse do svojega odhoda v Ljubljano. Bil je tudi član GRS.
V živem spominu sta mi ostali vsaj dve reševalni akciji iz tistega obdobja, v katerih sva oba sodelovala. Februarja 1955, ko je v Žvižgovcu nad Robanovim kotom zdrsnil in se smrtno ponesrečil Stane Kokošinek, in poznega novembra 1958, ko smo na območju globoko zasnežene Korošice iskali in našli tri nadobudne mladeniče, ki so z Moličke planine po Kocbekovi grapi skušali pobegniti v Avstrijo. Večina udeležencev obeh akcij nas je bila takrat še pravih mladeničev. Tine je bil za nas že kar starejši gospod, a se je med nami v vsem izkazal kot enak med enakimi: v garanju – o helikopterju takrat še sanjali nismo -, v tehničnem znanju, vzdržljivosti, tovarištvu, po uspešno končani akciji na Molički planini pa v koči na Korošici celo kot izvrsten kuhar.
Njegovo delo predsednika društva je bilo izjemno vsestransko in plodno. Ni bil le odličen organizator, temveč je pri obnovitvenih delovnih akcijah v planinskih postojankah znal tudi sam izdatno prijeti za kramp in lopato. Med svojim delovanjem v Celju ni bil le priljubljen in uspešen ravnatelj gimnazije, temveč družbeni delavec v najširšem in najplodnejšem pomenu besede. Pisal je kritike za celjsko gledališče, zunanjepolitične komentarje v lokalnem tedniku, bil je soustanovitelj in predsednik Celjske turistične zveze, urejal je Turistični vestnik, skrbel za obnovo in graditve v Gornji Savinjski dolini in še bi lahko naštevali. Leta 1963 se je poslovil od Celja in nadaljeval svoje zavzeto kulturno-prosvetno delo v Ljubljani. Postal je poklicni urednik Turističnega vestnika, pedagoški svetovalec za slovenski jezik na Zavodu za prosvetno pedagoško službo, kmalu pa tudi direktor tega zavoda, samostojni svetovalec na Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo, strokovni svetovalec na Visoki šoli za telesno kulturo – za predmet planinstvo – , inšpektor na Zavodu za šolstvo SRS, predavatelj na pedagoški akademiji, urednik Celjskega zbornika, član založniškega sveta Mohorjeve družbe – skratka, opravljal je še vrsto nepoklicnih dejavnosti.
Po dolgoletnem napornem in požrtvovalnem delu se je leta 1977 s prezgodaj načetim zdravjem upokojil. Še do leta 1979, torej trideset let, pa je ostal urednik Planinskega vestnika. Pet let po upokojitvi se je zadnjič vrnil v Celje, se v drugo poročil ter v krogu soproge Mile in prijateljev iz prejšnjih let preživljal jesen svojega ustvarjalnega življenja.
Jože Šetina
