kratka zgodovina vzponov na Čo Oju (Cho Oyu) s tibetanske in alpinistično bolj zanimive nepalske strani
Pred nekaj dnevi sta češka alpinista Marek Holeček in Radoslav Groh prispela pod Čo Oju z namenom, da splezata novo alpsko smer po jugovzhodni steni. Če jima uspe, bo to nov mejnik v zgodovini vzponov na »turkizno boginjo« z njene najtežje strani …
Čo Oju, šesta najvišja gora na svetu (8188 m), stoji 20 kilometrov zahodno od Everesta, na meji med Tibetom in Nepalom. Medtem ko večina komercialnih odprav uporablja lažjo severozahodno pot iz Tibeta, nepalska stran ostaja tehnično zahtevna, nevarna in redko obiskana. Strme stene, pogosti plazovi in nepredvidljivo vreme so razlogi, da se le redki odločijo za vzpon s te strani – a prav ti vzponi so med najpomembnejšimi v zgodovini sodobnega himalajskega alpinizma.
Čo Oju s tibetanske strani: zgodovina prvih vzponov
Tibetanska stran – danes znana kot »običajna smer« – je bila tista, ki je omogočila prve uspešne vzpone. Čeprav se danes pristop na goro šteje za eno tehnično najlažjih osemtisočakov, je bila pot do vrha v zgodnjih letih vse prej kot preprosta.
Prvi poskus vzpona je leta 1952 izvedla britanska odprava pod vodstvom Erica Shiptona. Ekipa je želela preizkusiti višinske zmogljivosti pred načrtovanim vzponom na Everest. Med člani odprave sta bila tudi Edmund Hillary in George Lowe. Zaradi logističnih težav in bližine kitajske meje se je odprava ustavila na višini okoli 6700 m. Shipton je ocenil, da je nadaljevanje preveč tvegano, saj bi zahtevalo prečkanje meje v času politične napetosti.
Prvi uspešen vzpon na Čo Oju je bil opravljen 19. oktobra 1954, ko sta avstrijska alpinista Joseph Jöchler in Herbert Tichy skupaj s Šerpo Pasangom Dawo Lamujem dosegla vrh po severozahodni strani. Odpravo je vodil Tichy, ki je kasneje vzpon opisal v znameniti knjigi Cho Oyu: By Favour of the Gods.
Vzpon je bil izveden v izjemnem slogu za tisti čas – brez dodatnega kisika, z minimalno podporo in le nekaj tabori. Pot je potekala prek širokega ledenika in nato po dolgem, položnem grebenu, ki vodi proti vrhu. Ta smer je danes znana kot »običajna tibetanska smer« in je postala standardna za komercialne odprave. Vzpon leta 1954 je bil izveden v času, ko je bil Tibet še razmeroma dostopen tujim alpinistom. Le leto kasneje je kitajska oblast zaprla mejo, kar je za več desetletij onemogočilo dostop s tibetanske strani. Šele v osemdesetih letih so se odprave ponovno začele vračati na to pot.
Leta 1985 je bila organizirana prva komercialna odprava, ki je uporabila Tichyjevo smer. Zaradi relativne tehnične enostavnosti in dostopnosti je Čo Oju postal priljubljen med alpinisti, ki so želeli prvi osemtisočak. V devetdesetih letih je tibetanska stran postala sinonim za »vstopno točko« v svet najvišjih gora.
Slovenski alpinisti na Čo Oju: nove smeri in pionirski vzponi (pristope najdete v arhivih)
2006 – Pavle Kozjek in jugozahodna stena
Nova smer po jugozahodni steni (solo vzpon)
Datum: 2. oktober 2006
Slog: Solo, alpski slog, brez dodatnega kisika
Dosežek: Kozjek je iz naprednega baznega tabora (6200 m) do vrha potreboval le štirinajst ur. To je bil prvi vzpon po novi smeri na osemtisočak v enem samem zamahu iz naprednega baznega tabora Alpinist.
2006 – Slovenska odprava: Uroš Samec, Aljaž Tratnik, Marjan Kovač, Emil Tratnik
Smer: Delno nova linija, ki se je začela po smeri Kurtyka–Loretan–Troillet, nato pa prečila v Kozjekovo novo smer.
Slog: Alpski slog, brez dodatnega kisika
Podrobnosti: Kovač in Emil Tratnik sta začela vzpon po isti smeri kot Kozjek, medtem ko sta Samec in Aljaž Tratnik zaradi slabih razmer prečila v novo linijo. Vsi so se vzpenjali v alpskem slogu, bivakirali v lastnih šotorih ali v aklimatizacijskih taborih na normalni smeri.
Nepalska stran – jugovzhodna stena
1978: Avstrijsko-nemški poskus
Oktobra 1978 se je majhna ekipa pod vodstvom Eduarda Koblmuellerja podala na nepooblaščen vzpon po mogočni jugovzhodni steni. Reinhold Messner je smer označil za nepreplezljivo. Ekipa, ki je delovala na podlagi pohodniškega dovoljenja za Gokyo, je v bazni tabor na 5000 m prenesla 250 kg opreme. Brez dodatnega kisika in brez podpore šerp so se spopadli z 3000 m dolgo steno, prepojeno z ledom, plazovi in strmimi koriti.
27. oktobra sta Koblmueller in Alois Furtner dosegla vrh ob 18. uri, medtem ko so se ostali člani zaradi ozeblin in sneženja umaknili. Vzpon je sprožil polemike: nekateri so dvomili, ali je bila smer res jugovzhodna ali zgolj Tichyjeva iz leta 1954. Messner in Jan Boon sta na podlagi fotografij podprla trditev o vrhu, a nepalsko ministrstvo je ekipi za pet let prepovedalo plezanje v Nepalu.
1985: Prvi zimski vzpon po jugovzhodnem stebru
Februarja 1985 je poljsko-kanadska odprava pod vodstvom Andrzeja Zawade opravila prvi zimski vzpon po zahtevnem jugovzhodnem stebru. Jerzy Kukuczka, Zygmunt Heinrich, Maciej Berbeka in Maciej Pawlikowski so brez dodatnega kisika postavili pet taborov do 7600 m. Berbeka in Pawlikowski sta 12. februarja dosegla vrh, Kukuczka in Heinrich pa 15. februarja. Sestop je bil težaven: Kukuczka je padel, bivakiral na 7920 m, Heinrich pa je odstopil zaradi poškodbe. Kukuczka je tako postal prvi, ki se je v enem mesecu povzpel na dva osemtisočaka v Nepalu.
1990–1994: Novi pristopi in alpski slog
Jeseni 1990 so Voytek Kurtyka, Erhard Loretan in Jean Troillet preplezali jugozahodno steno in se spustili po zahodnem grebenu — brez dodatnega kisika. Najtežji del je bil globok sneg nad kuloarjem. Jeseni 1994 je japonski plezalec Yasushi Yamanoi splezal novo različico smeri iz leta 1990 in 23. septembra dosegel vrh brez kisika.
1991: Ruska odprava po vzhodnem grebenu
Jeseni 1991 je ruska odprava pod vodstvom Sergeja Jefimova uspešno preplezala novo smer po kompleksnem vzhodnem grebenu. Ekipo je sestavljalo 14 Rusov, en Ukrajinec in en Baškir. Postavili so šest taborov in napeli več kot 1700 m vrvi. Najtežji del je bil 200-metrski prečni prehod po 80-stopinjskih skalnih stenah, ki je vodil nazaj na mejni greben.
20. oktobra je pet članov doseglo vrh brez dodatnega kisika. Kirurg Jurij Grebeniuk se je obrnil na 8000 m zaradi ozeblin. Naslednji dan je med spustom nanj padla skala, takoj je umrl. Zaradi terena trupla niso mogli prenesti, zato so ga pustili v spalni vreči. Peršin je utrpel ozebline, Timofejev poškodbo glave, Pogorelov pa nevrološke težave.
2009: Reinkarnacija jugovzhodne stene
Spomladi 2009 sta Denis Urubko in Boris Dedeško iz Kazahstana opravila drzen vzpon v alpskem slogu po novi smeri jugovzhodne stene. Urubko jo je opisal kot »zastrašujočo in lepo«. Po aklimatizaciji na Chhukung in Ngozumba sta 6. maja zapustila bazni tabor. Vzpenjala sta se po strmi skali (50° – 90°), bivakirala na 6000 m, nato na 7100 m pod seraki. 11. maja sta ob 20.10 dosegla vrh po globokem snegu in plazovih.
Sestop je bil izjemno nevaren. Plazovi so jima zakopali šotor, Urubka pa je v glavo zadel kamen. Do 14. maja sta dosegla napredni bazni tabor, kamor sta se 15. maja vrnila izčrpana in ozebla. Razen vrvi, ki sta jo ves čas uporabljala, nista v smeri in steni pustila nobene opreme. Urubko je ta vzpon označil za svoj najnevarnejši. mer, ki nameri 2600 m in z ocenami 6b A2/3 M6 s strmim snegom in ledom sta poimenovala Reinkarnacija. Poročilo je bilo objavljeno v American Alpine Journal.
2022–2024: Dolga tišina in novi poskusi
Po vzponu Urubko–Dedeška ni bilo uspešnih vzponov z nepalske strani vse do leta 2024. Leta 2022 se je ekipa Geljeja Sherpe povzpela iz Gokya, a se je zaradi plazov ustavila na 7400 m. Leta 2023 so iz Thameja dosegli 7600 m, a jih je ustavilo vreme. Ruska ekipa pod vodstvom Andreya Vasilieva je jeseni 2023 in spomladi 2024 poskusila z vzponom po južno-jugozahodnem grebenu, a vsakič dosegla le 7200 m.
Leta 2024 je ekipa Seven Summit Treks (Alasdair McKenzie, Tenjing Gyalzen, Lakpa Temba, Lakpa Tenji, Ngima Ongda, Chhangba in Gelje Sherpa) splezla po jugozahodnem grebenu – z uporabo dodatnega kisika …
Copilot
