Je karavanški prvak, ki mu v vsej okolici ni para po mogočnosti in priljubljenosti, predvsem pa je nepogrešljiva in neprekosljiva »kulisa« v ozadju neštetokrat fotografiranega in posnetega blejskega otočka sredi jezera. Tako je pravzaprav neločljivi del tistega končka gorenjskega sveta, o katerem je bil pesnik iz Vrbe tam spodaj prepriričan, da »dežela kranjska nima lepš´ga kraja,/ kot je z okol´šč´no ta, podoba raja«. Lepa in postavna je naša gora tudi s severa, s koroških krajev, ki nam kljub žilavosti in narodni zavednosti naših rojakov onstran Karavank, postajo vse bolj tuji, zato bi bilo še kako prav večkrat stopiti tja v goste in spregovoriti slovensko besedo, ki je v vaseh okrog Bistrice v Rožu še vedno živa, čeprav z odhajanjem starejših rodov tudi tam pod asimilacijskimi pritiski počasi umira.
Stol je gora za vse letne čase in k sebi vabi tako zahtevne iskalce samotnih prepadov kot skromne popotnike brez velikih gorniških ambicij, z veseljem in radodarno pa nagovarja tudi turne smučarje. Letošnjo zimo še posebej, čeprav so razmere prav zaradi obilice snega vse prej kot varne in zato terjajo res izkušenega in preudarnega mojstra. Zato velja ob morebitnem zimskem obisku karavanškega prvaka opozoriti na strokovno vodniško spremstvo.
Vsaj dvoje turnih smukov s Stola je vrednih obiska. Velikopoteznejše, a smučarsko manj zahtevno je prečenje celotnega dolgega zahodnega grebena čez Potoški Stol (2014 m) in Vajnež (2104 m) do sedla Seča (1698 m) in navzdol v Medji dol ter naprej na Javorniški rovt k Domu Pristava (979 m). Večji smučarski mojstri pa jo bodo ubrali na vzhod, presmučali zelo strmo in plazovom izpostavljeno pobočje Mel, odvijugali v krnico V Kožnah in se prek sedla Šija (1693 m) pod Srednjim vrhom (1796 m) spustili do Koče pri izviru Završnice, od koder ni več daleč na smučišča na Zelenici ali po gozdni cesti skozi Žingarico v Završnico.
Veliko več obiskovalcev pride Stolu v goste takrat, ko je na Malem Stolu, tik pod vrhom »velikega« odprta gostoljubna Prešernova koča (2172 m). Od vseh strani je k njej speljano pravo omrežje poti za prav vse okuse. Največ jih seveda drži tja gor po južnih in vzhodnih pobočjih in je zanje najprimernejše dolinsko izhodišče v Žirovnici. Nadvse lepa in zahtevnejšim gornikom navdihov polna pa je plezalna pot po Severnem rebru, odlično zavarovana in prijetno izpostavljena. Najprimernejše izhodišče zanjo je v Celovški koči (Klagenfurter Hütte) na Mačenski planini (1663 m), kamor pridemo iz Bistrice v Rožu. Toliko in še veliko več ponuja Stol. Predvsem prekrasen razgled, kakršnega od najvišjega v gorovju tudi pričakujemo. In res je brezmejen, o čemer so z velikim zanosom govorili že znameniti »piparji«, ki so se prav na Stolu odločili ustanovi Slovensko planinsko društvo. Zato naj tisti manj vešči v zemljepisnih vprašanjih ne gredo na pot vsaj brez zemljevida Karavanke – osrednji del in Grintavci 1:50.000, da se bodo znašli vsaj med množico bližnjih vrhov, pa tudi vprašati kakšnega vedeža ni greh. Za več gotovosti pa poglejte v knjigi Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) in 55 krat Karavanke (PZS, 2005) ter knjigo Igorja Jenčiča Turnosmučarski vodnik (Sidarta, 1998).
Mitja Košir