Nekaj zanimivih spominov na čas, ko so gradili eno naših najvažnejših prometnih žil
Jutro, 3. junij 1939 – dLib.si
V času, ko skozi našo deželo še ni bila stekla železnica, so bile ceste in plovne reke edino občilo, ki je našo zemljo vezalo s svetom. Železni konj, ki je sredi prejšnjega stoletja prvikrat pridrvel skozi slovenska mesta in vasi, je do dobra spremenil lice pokrajine, a cesta in reka sta bili od tistihmal deležni precej različne usode. Medtem ko je Sava na priliko ostala samo še prometna žila splavarjev, dobivajo ceste v konkurenci z železnico zmerom večjo, zmagovitejšo veljavo, odkar je prvo mesto med vozili zavzel avtomobil.
Med najpomembnejšimi cestami, ki vežejo Slovenijo in Jugoslavijo s širokim svetom, je brez dvoma cesta, ki od Kranja preko Tržiča, Ljubelja in Velikovca spaja našo zemljo z rajhom. Najbrž ne bo odveč, če na to cesto, ki bo letos tudi pozorišče motociklističnih tekem za evropsko prvenstvo, opozorimo z nekaj zanimivih poglavij iz zgodovine njene gradnje. Ta vele važna cesta, ki je bila stari avstrijskoogrski monarhiji pa živa notranja potreba, saj je bila pred stoletji edina neposredna zveza med slovenskimi pokrajinami tostran Karavank in osrčjem države, je bila na koroški strani dograjena l. 1573, na kranjski pa dve leti pozneje, gradbeni stroški zanjo so veljali 20.000 goldinarjev. Po prvem načrtu je niso izpeljali čez vrh, temveč so pod vrhom napravili daljši predor. Snežni plazovi in povodnji pa so cesti kmalu prizadejali precej občutno škodo, da so morali že leta 1579. na novo graditi vse serpentine. Takrat so temeljito popravili tudi predor, a stroški popravila so znesli 1040 goldinarjev. Vsak svojo tretjino so k računu prispevali kranjski in koroški deželni stanovi, ki pa so si s tem pridobili pravico, da postavijo po eno mitnico vsak na svoji strani. Korošci so mitnico postavili pod Ljubeljem in so od tovornega konja ali voza pobirali po dva krajcarja mitnine, Kranjci pa so si uredili mitnico v Tržiču. Promet je bil precej živahen, saj je tržiška mitnica od l. 1581. do 1583. kasirala 1127 goldinarjev 17 krajcarjev in 2 pfeniga mitnice. Ta podrobnost, ki jo je zabeležil zgodovinar dr. Valter Šmid v »Laibacher Zeitung« 1907., nazorno priča, kako potrebna je bila zgraditev ceste čez Ljubelj.
Težave na novo odprti prometni liniji pa še dolgo niso pojenjale. Pozimi so zameti in plazovi silno ovirali promet. Valvasor, ki je bil mož velikih načrtov, je stavil podroben predlog, kako naj bi se skozi goro napravil predor, ki bi se na kranjski strani začel pri Sv. Ani, na koroški pa končal pri Sv. Lenartu. Do izvedbe te zamisli pa ni prišlo, ker so bile vsake vrste zdražbe v deželi. Sredi naslednjega stoletja pa je začel promet na lepem pojemati. Italijanske družbe so lahko železo mnogo ceneje prevažale čez Trbiž in Pontebo in posledica je bila, da tudi za transport drugega blaga niso uporabljali poti čez Ljubelj. Zveza s Hrvatsko pa je bila zaradi zmerom ponavljajočih se turških navalov povsem pretrgana. Za Tržič je bila ta sprememba težak udarec. Promet čez Ljubelj pa se je spet dvignil za Karla VI., ko je bil l. 1725. Trst proglašen za prosto luko in sta iznova zacveteli industrija in obrt. Treba je bilo samo še dobrih cest in tako je tudi ljubeljska prišla na vrsto, da so jo temeljito popravili. Komisija se je zavzela za stari Valvasorjev načrt. Izračunali so, da bi bil predor 350 sežnjev dolg, stroški zanj pa bi znašali 17.500 goldinarjev, stroški za popravo ceste so bili preračunani na 30 tisoč goldinarjev. Drzni načrt pa se je izjalovil deloma zaradi velikih stroškov, deloma zaradi najavljenega cesarjevega obiska. Stari predor vrh Ljubelja so podrli in na istem kraju speljali vozno cesto. Obe piramidi na meji obeh dežel sta bili postavljeni v znak hvaležnosti ljudstva do cesarja, ki je tako povzdignil promet čez Ljubelj.
Kakšno podobo je nudil Tržič v časih Radetzkega — slavni maršal je bil tržiški graščak — nazorno razberemo iz potopisa, ki sta ga v naših deželah objavila l. 1816. profesorja dr. David Heinrich Hoppe in dr. Friedrich Hornschuh iz Fichtelberga (»Tagebuch einer Reise nach den Küsten der adriatische Küste und den Gebirgen von Kran«). — Tako sva dosegla vrh gore pišeta med drugim, kjer se loči Koroška od Kranjske, in sva srečno prispela do Sv. Ane. Končno sva le — čeprav ne brez pekočih skrbi — stopila na Kranjsko. O prebivalcih te daljne dežele do takrat še nisva slišala bogve kaj slavnega; neznana nama je bila njihova gostoljubnost, tuja nama je bila njihova govorica. Polna pomislekov sva korakala dalje. Toda glej! Povsod so ljudje klobuke snemali z glave, povsod nama je v slovanskem jeziku zvenel naproti njihov krščanski pozdrav: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Med veselimi nadami sva dosegla Tržič. Ves kraj je bil poln vozov. Zelo sva bila presenečena, da sva tu »Pri grozdu«, ki so nam ga že prej hvalili kot najboljšo gostilno kraja, našla prav udobno prostorno, svetlo sobo in naju je krčmarica v nemškem jeziku pozdravila kot dobrodošla gosta. V tem kraju živijo ljudje, ki imajo zaradi bližnjih rudnikov opravka s težkim delom. Njim se pridružujejo vozniki, ki morajo z mnogo napora spravljati blago na vrh Ljubelja. Zato je v Tržiču poskrbljeno za dobro vino, ki je močno, ki daje moč in ki ga krčmarji nalaš kupujejo za ta kraj. Tudi midva sva ga okusila in ko se je zvečer razlegala godba in so kranjske lepotice same nudile roko za ples, se midva, fichtelberška botanika, nisva mogla upirati, čeprav sva imela precej težko hojo osmih ur čez Ljubelj za seboj.«
Grof Radetzki je bil takrat lastnik tržiškega gradu (»Neuhaus«) in največjega plavža, ki je stal na prostoru, kjer sta danes predilnica in tkalnica. Tudi grad je dandanes last tovarnarja Andreja Gassnerja.
Pa če že navajamo nemška potopisa, moramo dati besedo še domačemu zgodovinarju A. Koblarju, ki piše o ljubeljski cesti med drugim: čez ljubeljski prelaz je držala cesta že za Rimljanov. Vezala je mesti Virunum in Emono. Da so tod prehajali Rimljani, nam priča rimski napis na cerkvi sv. Lenarta na Ljubelju. Po tej poti so hodili trgovci tudi v srednjem veku — kakor je zgodovinsko dokazano že pred letom 1239. Tega leta je namreč oglejski patriarh Bertold podaril cerkev sv. Lenarta in več drugih posestev vetrinjskemu samostanu s pogojem, da vzdržuje duhovna in nekoliko hlapcev, ki bodo varovali roparjev potnike čez Ljubelj. Na Malem Ljubelju mu je koroški nadvojvoda Bernard leta 1253. podaril gozd in cerkvico sv. Marije Magdalene. Ko je leta 1350. nadvojvoda Henrik ustanovo pomnožil, je na Malem Ljubelju stalno bival duhovnik, ki je v hospicu dajal prenočišče popotnikom in skrbel, da so varno hodili čez prelaz. Deželni knez je že od nekdaj imel na Ljubelju svojo mitnico. V začetku XVI. stoletja je bila ljubeljska pot izročena v oskrbovanje deželnim stanovom, na oni strani koroškim, na tej kranjskim. Ozka tovorna pot se jim je zdela preslaba in okrog leta 1560. so sklenili napraviti cesto. Delali so jo skoraj 20 let, kranjska in koroška dežela sta prispevali 9000 goldinarjev, drugo pa je zaradi mitnice dal koroški nadvojvoda. Iz zanimivega poročila koroškega deželnega glavarja Jurija pl. Heuenhüllerja, vicedoma Jurija pl. Paradaiserja in komisarja Leonarda Weltzerja z dne 1. decembra 1565. posnemamo, da so ta čas lomili skalnato steno pod cerkvijo sv. Magdalene na Malem Ljubelju. Pa to se je godilo na kaj preprost način. Glavni mojstri so bili Ivan Schnelko, fužinar pod Malim Ljubeljem in nadvojvodski mitničar, dalje ondotni rudar Leonard Brandstätter. Jurij pl. Rein iz Strmola in neki Idrijec. Po lesenem vzorcu, ki ga je napravil celovški mizarski mojster Hanns — on je premeril hrib na višavo in daljavo — so ljubeljski rudarji in italijanski zidarji delali cesto, robotali pa so jim kmetje iz okolice. Mojster Hanns je pri podjetju opravljal službo pooblaščenega pisarja. Ker menda še niso znali s smodnikom razstreljevati pečin, železnega orodja, ki ga je popravljal Schnelko v svoji fužini, pa se jim je zdelo škoda, so delali večidel pozimi. Ko je zmrznila skalnata stena, so na njej zakurili grmado, odgrebli razdrobljeni apnenasti kamen, potem zažgali in odgrebli drobce. Drv za kurjavo je bilo v okolici dovolj. Pri vsem so gledali na čim manjše stroške. Dne 14. marca 1573.. ko je bila cesta na koroški strani že izgotovljena, je dobil kranjski deželni glavar Herbert pl. Turjaški od nadvojvode Karla naznanilo, da se je snaženje in vzdrževanje novega pota čez Ljubelj izročilo cerkovnikoma pri Sv. Lenartu in Sv. Mariji Magdaleni. Cerkovnika pa sta bila upravičena, da pri tem delu tudi sosede kličeta na pomoč. Trud za snaženje ceste se jima je plačeval iz dohodkov nadvojvodske mitnice pod Ljubeljem. Cerkovnik pri Sv. Lenartu in drugi ljubeljski posestniki pa so morali imeti pripravljene tudi vole in konje za priprego. Od parad volov so dobivali po 8 krajcarjev, od konja pa po 4 krajcarje priprežnine.
L. 1575. je bila cesta, ki je bila še zelo ozka in za vozove nepripravna, izdelana tudi na kranjski strani. Nadvojvoda je dovolil obema deželama postaviti mitnici. Korošci so jo naredili na Malem Ljubelju in določili, naj se od tovornega konja plača po 2 krajcarja, če bi pa kdo šel z naloženim vozom, pa tudi po 2 krajcarja. Kranjci so postavili nov most in mitnico v Tržiču, kjer so Korošci plačevali od tovora vina le po 4 vinarje in vendar je kranjska dežela dobila v letih od 1581. do 1583. samo od vina 732 goldinarjev 30 krajcarjev mitnine, od vsega blaga pa 1127 goldinarjev 17 krajcarjev in 2 vinarja. Deželni mitničar v Tržiču je bil ta čas Jakob Schnelko. Nadvojvoda Leopold je 24. januarja 1631 ukazal kranjskemu deželnemu vicedomu cesto od Kranja do vrh Ljubelja tako razširiti, da bi bila pripravna tudi za vozove. Na koroški strani so jo bili razširili najbrž že l. 1615., ker govori napis na kameniti steni v Malem Ljubelju, da je bila cesta tistega leta prenovljena. Kljub temu je bila še zmerom preozka. Z vso hitrico se je kranjski deželni glavar Wolf Weikard, grof pl. Galenberg, lotil poprave, ko je izvedel, da pride cesar Karol VI. čez Ljubelj v Ljubljano. Meseca junija in julija je bilo tam zaposlenih 71 voz in 374 delavcev iz kranjskega, radovljiškega in kamniškega okraja. Za čas od 2. do 28. avgusta pa so morali poklicati na tlako še enkrat toliko voz in ljudi. Predor na vrhu so podrli, ker je že sam začel razpadati, in napravili 130 m dolgo in 3.4 m globoko zarezo v skalnato steno, kakršno vidiš še dandanes. Dvorna komora je dala za to popravo les in 4220 goldinarjev. Kranjci so poslali cesarju Karlu VI. za potovanje 16.000 goldinarjev in delali lepe priprave za dostojen sprejem, obenem pa so se mu zahvalili, da je z novimi cestami odprl pota kupčiji. Na popravljeni cesti so dali postaviti dve piramidi vrh Ljubelja na svoje stroške. Cesar je na svoji poti v Ljubljano prenočil v mitnici na Malem Ljubelju in je 25. avgusta prvi svečano stopil na kranjska tla. Kamen za obe piramidi so bili nalomili v Moravčah. Izdelal ju je s podstavkom kamnoseški mojster Alojzij Bombasi Italijan, ki je stanoval v šentpetrskem predmestju v Ljubljani. Na 20 vozovih so kamenje za piramidi odpeljali iz Ljubljane proti Ljubelju 9. julija 1728. V goro je šlo trdo. Samo tržiška graščina je za prevoz od Tržiča do vrha spravila skupaj 197 konj. Pri postavljanju piramid so pa rabili 74 funtov svinca, 270 funtov železa in 1000 žebljev. Podobno piramido so Kranjci postavili tudi na Trojanah, kjer se je cesar na svojem povratku proti Dunaju poslovil od njih.
M.
