Slovenski športniki na odrskih deskah v Velenju
Polet, 17. december 1961
Ante Mahkota je bil z jugoslovansko himalajsko ekspedicijo na Trisulu, letos pa je opravil več izrednih in težkih vzponov v Julijskih Alpah, poleg tega pa je preizkušal svoje veliko alpinistično znanje tudi v francoskih stenah.
Sam je prišel na oder v Velenju — brez novinarjev, brez napovedovalcev. V gorah ni novinarjev, ni športnih igrišč, ni gledalcev, vse to moramo opravljati sami, je dejal Ante Mahkota in je zato sam povedal kratko zgodbo s svoje plezalne ture v Mont Blancu, kjer je preplezal steno Innominata.
Odpravili smo se v steno z eno samo željo — čimprej priplezati na vrh. Bilo je v zgodnjih jutranjih urah, vreme je bilo jasno, ugodno za plezanje. Vse je šlo v najlepšem redu. Ko se je pričelo mračiti, se je pokazala rdeča zarja — napovedovalec slabega vremena. V steni smo našli prostor, širok dobrih 20 cm, kjer smo si postavili bivak. Pod šotorskim krilom smo prespali. Zjutraj nas je prebudil pravi snežni vihar. Burja in pravi snopi snega. Ni bilo misliti na napredovanje v steni. Na povratek tudi ne. Zasuli bi nas snežni plazovi. Ena sama alternativa ostane — čakati…
Čakali smo ves dan in zaspali v snežnem metežu, ki ni prenehal. Čakali smo jutra. Burja, sneg. Nikjer niti sledu o lepem vremenu. Torej — spet čakati…
Tretji dan. Zbudil nas je sneg in burja. Isti, še slabši položaj kot včeraj in predvčerajšnjim. Ni misliti na napredovanje ali povratek. Naš bivak stoji trdno, hrane pa je vedno mani.
Četrti dan. Še vedno sneži. Še vedno plazovi, še vedno burja. In tudi čakamo. Čakamo, kdaj, se bo pokazalo sonce. Kdaj bo sneg prenehal?
Peti dan. Bolj mraz kot prejšnje dni. Snega ni več. Odločimo se za nadaljnjo pot v strmino. Želimo čimprej na vrh. Napeli smo zadnje moči in zagledali postajo visokogorske železnice. Le-ta je imela mnogo več prometa kot sicer. Tisoči in tisoči ljudi, hodili so gledat kaj je in kaj bo z ljudmi, ki so ostali v tem neurju v steni. Prišli so na vrh. Premagali so steno — ne prvič, ne zadnjič …
Rezervirano za bralce
LETOS ŠE NISEM SODELOVAL V ANKETI
Te dni so ljubitelji športa izbrali najboljšega slovenskega športnika. Kot redni bralec našega športnega lista Poleta sem zasledil vaš anketni listek, toda verjemite mi, da si ga nisem upal izpolniti. Zdaj še nimam dovolj znanja o športu, ki ga bom pa še letos pridobil. Za vsakega športnika vem v glavnem za njegove uspehe in tudi njegov rojstni kraj. Zanima me nekaj več o tovarišu Mahkoti, slovenskem alpinistu, ki je prav gotovo med najboljšimi v državi in priznan v Evropi. Kje je letos nastopal in kako trenira, da se potem drzne plezati po najvišjih gorah Evrope. …
S. M. Litija
Menda ste eden redkih ljubiteljev športa, ki tako odkrito priznate svojo nevednost. Prepričani smo namreč, da je večina kljub temu izpolnila anketni listič o izboru slovenskega športnika, saj smo nekaj dni pred izbiro objavili v Poletu vse boljše športnike, ki so prišli v poštev pri končni izbiri. No, nič hudega, če niste sodelovali letos, boste pač prihodnjič, saj že dobra volja nekaj velja. Sprašujete za tovariša Mahkoto, našega alpinista, člana prve slovenske himalajske odprave in resnično enega najboljših jugoslovanskih alpinistov, ki ga poznajo tudi v tujini. Ante Mahkota je doma v Dolu pri Hrastniku. Po poklicu je študent elektrotehnike, z alpinizmom pa se ukvarja že nekaj let. Preplezal je vse najvažnejše vzpone v Julijskih Alpah, ki jih tudi najbolj ceni, letos pa se je tudi povzpel v Centralne Alpe, na Mont Blanc in še na nekatere druge vrhove. Trenira, kot sam pravi, redno na Turncu na Šmarni gori v Šentvidu. Zanj je to športno igrišče. Če pa bi hoteli zvedeti kaj več, pa se obrnite kar nanj, na naslov: Ante Mahkota, Ljubljana, Zeleni pot 7.
