Delo, 9. september 1982
Petintrideseti jubilej bovške gorske reševalne postaje bodo počastili 12. septembra – Ostan, Kravanja in Vencelj so že postali legenda primorskih gora – Več kot sto zahtevnih akcij – Boleči spomini
BOVEC, septembra 1982
Petintrideseti jubilej bovške gorske reševalne postaje, ki ga bodo njeni člani z vrsto prireditev počastili ob dnevu planinca, 12. septembra, ima za kraje v zgornjem Posočju poseben pomen. Postavitev temeljev bovške reševalne službe je bil eden izmed prvih znakov novega življenja po osvobodilni vojni, oziroma po združitvi z matično Slovenijo. Na dotlej skoraj nedostopnih gorah nad soškimi dolinami, ki so ljubitelje planinarjenja dolgo mamile le v vrsticah »pesnika« Julijskih Alp, Juliusa Kugyja, se je planinsko življenje začelo prebujati šele, ko se je tudi Posočje otreslo krivičnih meja.
V bogati kroniki bovške reševalne službe, v kateri kar mrgoli imen, za katerimi se skrivajo čudovite osebnosti prekaljenih, trdnih in srčnih mož, posebej izstopajo imena treh. Bovčan Boris Ostan, Trentar Anton Kravanja Kopiščar in Ložan Mirko Vencelj so kot staroste bovške reševalne službe še vedno prisotni, čeprav so, zaradi svojih drznih mladostnih podvigov, s katerimi so v pionirskih časih reševanja večkrat nadomeščali pomanjkanje vsakršne opreme, že postali legenda primorskih gora.
Čeprav je vsak osebnost zase, jim je skupna skromnost, zaradi katere neradi pripovedujejo o sebi. Boris Ostan, katerega strumna drža prikriva njegovih malo manj kot osemdeset let, se najraje spominja svojih začetniških spodrsljajev, ki jih ovija v šaljive zgodbe, kot je tista o prvi vaji na Vršiču, kjer je nad praznino obvisel na gramingerjevem sedežu.
Skoraj pa bi zamolčal, da je bil skupaj z neutrudljivim Urošem Župančičem, organizatorjem jeseniške gorske reševalne službe, pred 35 leti ustanovitelj bovške postaje, njen prvi vodja, in da je na njenem čelu vztrajal kar dvanajst let.
»Razmere, v katerih smo začeli z akcijami, med katerimi so bile tudi označevanje in urejanje bovških planinskih poti, so bile silno skromne. Imeli smo le vrvi iz konoplje pa toliko zdravil, kot da bi bili zdravstvena in ne reševalna postaja. Delovali smo v treh skupinah, ki so se kasneje združile.« Boris Ostan se rad spominja tudi deset let starejšega, že pokojnega brata Mirana, ki je bil eden izmed številnih Kugyjevih »varovancev«. Julius Kugy je namreč vzgojil vrsto odličnih planinskih vodnikov. Največ jih je odbral med domačini iz Trente, ki je prav po zaslugi junakov tako imenovane trentarske zlate dobe vodništva postala ena izmed samorastniških zibelk slovenskega planinstva.
Tragično leto 1952
V spomine Borisa Ostana je zlasti ostro zarisano tragično leto 1952, ko je Posočje zajela strahovita snežna ujma, ki je v okolici Bovca terjala tudi sedem življenj. »Bili smo številčno prešibki, da bi bili kos vsemu, kar je bilo treba takrat rešiti. Na pomoč so nam priskočili od drugod. Reševali smo ljudi, njihovo imetje, na roke pa smo tudi prekopali pot od Bovca do Žage.«
Leto 1952 je bilo za bovško gorsko reševalno službo v marsičem prelomno. Pokazalo je namreč na številne pomanjkljivosti, predvsem v opremi. Utrdilo pa je tudi sodelovanje z bovškimi organi za notranje zadeve.
V vrstah aktivnih bovških reševalcev so namreč bili vseskozi tudi delavci tamkajšnjega oddelka milice.
Trije: Rudi Koren, Boris Simčič in Silvo Čufer so si podajali tudi načelništvo postaje. »Seveda je sodelovanje med miličniki in gorskimi reševalci nujno potrebno. Pri nas, na Bovškem, pa smo ga začeli gojiti kot obliko vzajemne pomoči pri prevozih, sredstvih za zveze, skladiščenju opreme, skratka tam, kjer so bili reševalci zaradi slabe opremljenosti nemočni. Tako je povedal komandir bovškega oddelka milice Silvo Čufer, ki je že 22 let član gorske reševalne službe, njen načelnik pa je že polnih dvanajst let. »Na bovškem oddelku milice imamo sedaj štiri reševalce z izpitom, ki so letos dobili posebne uniforme. Pogosto sodelovanje s helikoptersko službo sekretariata za notranje zadeve pa je terjalo usposobitev treh članov reševalne postaje. Med njimi sta dva miličnika. Pa tudi sicer je bovška postaja sedaj zelo dobro opremljena, saj prejemamo redno denarno pomoč od regionalne zdravstvene skupnosti in od zavarovalnice Triglav. Skupščina občine nam je odstopila terensko vozilo. Postaja je v stari osnovni šoli dobila svoje prostore in skladišča. Letos pa so nas opremili še s tremi novimi prenosnimi radijskimi postajami.«
V boju z naravnimi silami
V 35 letih so bovški reševalci opravili več kot sto zahtevnejših akcij. Nudili so pomoč številnim planincem, skrbeli so za 30 težko poškodovanih, 34, ki jim ni bilo več pomoči, pa so mrtve prenesli v dolino. Za temi brezčutnimi številkami se skrivajo nešteta plemenita dejanja, odločnost, garanje in premagovanje zloveščih naravnih sil in strahu pred lastno pogubo. Reševanje v gorah zato terja nenehno usposabljanje, preverjanje znanja in vzdržljivosti.
Reševanje je tudi akcijsko usposabljanje in preventivno vzgojno delo z mladimi. Seveda ni naključje, da je Planinska zveza Slovenije za svoje mladinsko izobraževalno središče izbrala prav dolino Bavšice. Tako je želela približati čim večjemu številu planincev ne dovolj raziskan bovški del Julijcev, računala pa je tudi na izdatno pomoč domačih reševalcev. Osemdnevne tečaje v Bavšici je obiskalo že prek 700 mladih planincev iz vseh predelov Slovenije.
Prav tako ni naključje, da je republiška podkomisija za plazove prav na Bovškem organizirala številne tečaje, dneve varstva pred snežnimi plazovi in seminarje. Mamljiv alpski svet, ki strmo pada v dolino Soče in Koritnice, namreč v zimskem času nastavlja smrtonosne snežne pasti, ki so že nekajkrat pokazale svojo strahovito uničevalno moč. Boris Ostan pomni stotine žrtev plazov med vojaki prve svetovne vojne. Grozljiv opomin so bila dogajanja leta 1952. Ogromno škodo je tudi utrpel takrat komaj ustanovljeni bovški ATC, ko je leta 1975 plaz pod Malim Škednjem na Kaninu dobesedno zmlel kovinsko konstrukcijo C postaje gondolske žičnice. Pred dvema letoma so plazovi zopet pustošili na pobočjih Bovškega Grintovca.
V vseh teh hudih preizkušnjah povojnih let so se izkazali tudi bovški reševalci, ki so se v zadnjih letih na področju reševanja iz plazov oborožili še z veliko mero strokovnega znanja. Pridobili so ga tudi na posebnih tečajih za varnostnike ATC, ki so že pravi mojstri za namerno proženje snežnih plazov. Bovški gorski reševalci ob konicah zimske smučarske sezone tudi dežurajo na kaninskih smučiščih, ki so pač taka, da brez krepkega varnostnega sistema ne gre.
»Na kaninskih smučiščih sodelujemo pri reševanju od leta. 1974 dalje. Doslej smo oskrbeli 501 ponesrečenca,« našteva Boris Mlekuž, ki je že osem let aktiven reševalec. »Naša postaja šteje sedaj 26 aktivnih članov, štirje pa opravljajo pripravniški staž. Enajst starejših reševalcev je prešlo med zaslužne člane. V vseh letih smo izgubili pet dragocenih tovarišev.«
Zahrbtni Mangart
Bogate so izkušnje bovških gorskih reševalcev, ki vseskozi tesno sodelujejo tudi z zamejci, člani postaje Rajbla in Trbiža. Vestne priprave na reševanje v navpičnih stenah, v plazovih in s pomočjo helikopterja, ki so jih Bovčani imeli tudi v času, ko so bile okolišnje gore še redko obiskane in so zato terjale manj žrtev, se obrestujejo prav v zadnjem obdobju, ko »promet« na bovških planinskih poteh iz leta v leto narašča. »Povečanje obiska seveda ne bi smelo povzročiti večjega števila nesreč. Letošnja planinska sezona, ki je v vseh ozirih ugodna: vreme je ustaljeno pa tudi snežišč je manj kot druga leta, je najbolj usodna doslej. Na Bovškem se je letos vsaka tretja nesreča končala s smrtjo.«
Bovški gorski reševalci so letos večkrat kot prejšnja leta hiteli na pomoč. Doslej so imeli 12 reševalnih akcij, registrirali so devet hudih nesreč, od katerih so bile štiri s smrtnim izidom. V črno kroniko so zopet zapisali ime Mangart, ki je v zadnjih štirih letih terjal sedem življenj.
»Ljudje podcenjujejo to goro, ki je, vsaj tako kot Jalovec, strahovito izpostavljena nevihtam. Tako podcenjevanje je bilo usodno za skupino novogoriških otrok. Za alpinista, ki sta umrla v severni streni, pa menimo, da sta, da bi se rešila, naredila celo več, kot je bilo mogoče. Na Mangartu se je 11. avgusta letos ubil češki alpinist Miroslav Kratky, ki je, medtem ko je fotografiral, naredil napačen korak nazaj. Ni padel globoko. Štiri dni kasneje pa smo hiteli na pomoč (bila je bliskovita akcija s pomočjo helikopterja) hudo ponesrečenemu mladeniču iz Kranja, ki je zdrsnil na Velikem Ozebniku. Padel je zelo globoko in priletel na ozko polico, ki ga je zadržala pred praznino. Srečo je imel tudi zato, ker mu je takoj priskočila na pomoč skupina mladih ptujskih planincev, ki je ravnala izredno zaščitno.«
Za besedami Borisa Mlekuža se seveda skriva tudi opozorilo, da se v gorah ne gre zanašati na srečna naključja. Prekaljeni bovški reševalci sicer o usodnih posledicah takšnih ali drugačnih neprevidnosti neradi pripovedujejo. Pod trdo lupino mož, pripravljenih na vse, se namreč skrivajo ljudje, ki ne morejo ostati neprizadeti. »Utrinek«, v katerem je svoje občutke ob najdbi mrtvega dekleta strnil bovški reševalec Jelko Flajs iz Bavšice, daje slutiti, da se vsaka smrt v gorah boleče zareže v njihov spomin.
KATJA ROŠ
