Gorski reševalci terenske vaje in usposabljanja razlikujejo na:
1. štrikanje pod skalami in balvani,
2. stenske vrvno-reševalne manevre.
Video, ki ga je posnel Gianluca Bocca, boste zlahka razvrstili.
Da pa ne bo samo video, kot je pri insta… v navadi in bo tudi nekaj teksta, pa dodajmo eno iz istega ranga. Znani alpinist Tone (sedaj znan predvsem po “iskrívosti”) je bil slabo desetletje tudi (na)čelnik postaje, ki je ni več (je društvo) in jo je vodil dokaj avtoritativno s svojim soplezalci – pomočniki. Moštvo je bilo, kar se stenskega reševanja tiče, usposobljeno kot še nikoli (skoraj za šalo so prečili z marinerji na ramenih S steno Planjave, itd.). A včasih je bilo le preveč tudi za marsikaterega alpinista. Ko so se na eni izmed številnih vaj spuščali z roba stene nad Koncem, je bila izpostavljenost tolikšna, da so se marsikateremu (za)tresle hlače. Seveda so bili tega vajeni in se niso tresli zaradi tega, ampak zaradi krša, saj so se vsakokrat, ko so se z nogami dotaknili stene, ko se je (jeklena) vrv trla ob skale, krušili večji in manjši kamni ter skale. A le tako se kali jeklo, in kdor ni hotel sam navzdol, so mu pač kot kamnoseki (znali) malo pomagali, … Bili so časi stenskih vaj in so časi samohvaljenj, štrikanj, bi tudi lahko povsem kratko ter polzlobno dopisali!?
RN
