Primorski dnevnik, 18. april 1974
Pavla pa je mirila, češ da ne proži kamenja ona, temveč vrv.
»Raje reci, da se proži kar samo, ker se te boji,« je rekel Joža, »to se bo lepše slišalo!«
Miha je kot »vajenec« moral molčati in skrivati glavo pred obema. Doživljal je prekletstvo zadnjega v navezi in zaklel se je, da se mora kmalu dokopati k prvim, saj pregovor res ne pravi zaman, da zadnjega vedno psi koljejo.
Sredi stene je stebra zmanjkalo. Spremenil se je v odsekano skalovje, obakraj obdano s prepadi. Trmoglavi Pavli je zaprl pot previs, ki ga ni mogla premagati. Zabila je klin in obvisela v nerodnem položaju. Prekratka je bila za oprijem. Ozrla se je navzdol. Noge so se ji že tresle in v roke so jo prijemali krči. Joža je zlezel k njej in se utrdil. Stopila mu je na glavo. Žile na vratu so se mu napele in mislil je, da mu bo vrglo oči iz jamic. Ženski so ob pasu rožljali klini, grabila je, pa se ni mogla povleči.
»Takole ti skačejo po glavi,« si je dejal Joža. »Vse zaradi kavalirstva… Vse se potrpi…«
Spodaj je čakal Miha, pripravljen, da obdrži oba, če zgrmita v prepad … Vsa trma ženski ni pomagala. In tudi ne kletvice. Morala se je spustiti nazaj in pustiti, da je Joža poiskal poklino in se privlekel čez previse. Veselo jima je povedal, da so že mimo najhujšega. Ampak to je dejal kar tako, da bi plezala bolj z veseljem.
Proti vrhu so se spet začele težave. Plezali so v neznano. Napetost je pri vseh treh rasla z višino, z njo vred pa razdraženost in strah. Zdelali so strm kamin. Telovadba rok in nog, kot je plezanje imenoval Miha, je poplačala lepa ploščad. Od tod sta držali dve strmi polici poševno v steno. Priplezali so v tokave, kjer so si v čutarice nalili vode.
Nova razkošna ploščad jim je omogočila počitek. Globoko spodaj se je kopala dolina v čadu, iznad njih pa se je vlekla veriga Karavank daleč navzdol, dokler ni utonila v oblaku rdečkastega prahu, ki je visel nad železarno. Polovico stene so imeli pod seboj. Pavli je bil ta kotiček tako všeč, da je menila, da je to kraj za umiranje ali prestol bogov. Zato je Joža predlagal, da kot prvi, ki so priplezali sem, postavijo skalnega možica.
Potem so molče zgradili soho, s ploščo namesto glave, ki je spominjala na prikazen z drugega sveta. Zgradili so je po vseh pravilih gorskega tovarištva. Kot je bila tura plod sodelovanja vseh treh, tako je bil možic zgrajen z delom vseh šestih rok. V njegov trebuh so skrili konzervno škatlica. V njej je bil listek z imeni: Joža, Pavla, Miha in z datumom vzpona. Tako bo listek varen pred snegom in vetrovi. Pustili so možica času. Čakal bo leto, dve ali še več, dokler ne pridejo drugi. Podpisi bodo obledeli, ljudje v dolini umirali, skalni možiček pa bo zrl iz svoje nespremenljivosti v spreminjajočo se dolino, na ljudi in njihove zdrahe.
Joža je rad postavljal možice. Kdove koliko jih je že imel, raztresenih po prostranem hribovju, po vrhovih in stenah. Pravzaprav se je te navade navzel od Juga. Priplezal je v kakšen samoten kot, kjer je mislil, da še ni bilo človeka, pa ga je prijazno pozdravil skalni možiček. Pokukal je v njegov trebuh in največkrat naletel na pozdrav Klementa Juga, vsaj prva leta po vojni.
Z novo močjo so naskočili kamine, prevotljene s črnimi luknjami. Tu sta se drugi in tretji v navezi lahko vsaj skrila pred padajočim kamenjem. Vendar brez nezgode ni šlo. Miha, ki je moral molče prenesti, da ga je oplazil kamen po komolcu, ga udaril v stegno in ga skoraj zbil s stojišča, se ni imel na koga jeziti. Kamen je sprožila vrv in ne Pavla, ki je lezla pred njim, zakaj mojstri v plezanju ne prožijo kamenja!
Sonce se je nižalo in popili so skoraj vso vodo iz čutaric, preden se je stena nekoliko vdala. Po dolgem pričakovanju jo je nenadoma zmanjkalo. Prelomila se je in bili so na vrhu. Nažagane skale, raztreskane od strel, so jih vabile, naj se zleknejo drug ob drugega in se odpočijejo. Pod njimi se je v žaru zahajajočega sonca razprostiral fantastični svet Amfiteatra. Velikanski jeziki snežišč so se tod onemoglo poganjali pod ostenja. Bilo je, kot bi prišli na nepoznan planet. Bili so na vrhu gore, kamor še ni stopil človek. Tudi tu so postavili možica. Gora jih je s svojim odporom in lepoto tako zamotila, da je bil spust v dolino nemogoč. Kljub temu so se morali po vrveh spustiti v krotkejši predel, da bi tam prenočili.
Kmalu so bili na snežiščih. Izvlekli so cepine in se drsaje sem in tja spuščali proti dnu Amfiteatra, vse do konca snega, kjer si pod previsno skalo izbrali primerno ležišče. Tla so zravnali s cepini in jih nastlali s travno rušo. Nase so navlekli vso obleko in se zleknili drug k drugemu.
»Dobro si plezal, Miha,« je dejal Joža. »Od zdaj naprej boš moj pomočnik.«
Miha je bil vesel, saj je Joža le redkokdaj izrekel priznanje. Moška sta kmalu zaspala, Pavla pa je še dolgo, s široko razprtimi očmi strmela v globino vesolja. Bivak v steni je bil zanjo največji čar gora. Nagrada za plezanje. Noč v gorah ji je bila več kot molitev, več kot koncert in umetnost. S temo se je spokojila njena duša. Gledala je v roje zvezd in iskala svojo, zvezdo Večernico, tisto, ki sije s toplo, veliko lučjo kot kresnica.
Sredi noči se je Joža zbudil iz hudih sanj. Stiskalo ga je pri srcu. Tesnoba je naraščala. Bila je močnejša od tiste, ki vleče iz previsa v globino. Nekako težja. Bilo je valovanje neznanega. V prosojni vijoličasti megli je ležalo truplo, kot bi bilo postavljeno na pare. Mimo je ležalo, kot bi plavalo na gladini. Počasi so ga zagrinjali valovi in ga odnašali. Nenadoma ga je presunilo. Zagledal je ženski obraz, žalosten in vdan v usodo. Takšen, kakršna je bila mati v bolezni. Vendar je bila mnogo mlajša, bolj bela in poteze so bile očiščene vsega zemskega, sproščene. Bila je nepopisno lepa in vzvišena nad vsem. Odprla je velike, otožne, mokre oči. Vanj so zrle te oči in skozenj. Gledala ga je, samo gledala in roke je imela sklenjene kot mrlič. Lepe, bele roke, preprežene s tankimi žilicami. Kot bi mu hotela nekaj povedati, se mu je zdelo, toda ustnice se niso razprle.
Dvignil se je, se pretegnil in se majavo napotil k robu prepada. Med stenami je ležala krogla teme. In zdelo se mu je, da ima še vedno pred očmi materin obraz, ki pa se je oddaljeval, tonil nekam v globino. Tesnoba v njem pa je preraščala v grozo. V senčni strani gore se je utrgal kamen in zbobnel v prepad. »To je spomin…« si je rekel, »z materjo mora biti nekaj narobe. Čimprej moram domov…«
Toda kdaj in kako? Po stolpičih in stenah, ki so obkrožale amfiteater, je še vedno ždela potuhnjena noč. Na njegovem robu so bili ujeti v zanko neznanega. Nikamor ne morejo, dokler jim poti ne osvetli dan.
