Primorski dnevnik, 17. april 1974
Čop si je natlačil pipo in se zastrmel v plamene. »Daj, Sloki, če se ti ne zdi za malo, preberi mi kaj iz tvoje beležnice…«
Sloki je bil presenečen. »Lahko ti kaj preberem, če te zanima.« Odprl je vetrovko in izvlekel iz nje drobno knjižico.
»Seveda me zanima. Posebno, za koga pišeš…«
Sloki je polistal po knjižici in dejal: »Zase! Morda bom iz vsega tega nekoč zložil knjigo. Seveda, če se mi bo zdelo vredno, da to, kar sem doživel v gorah, povem ljudem… Vidiš, Čop opeka na opeko je zid, zid k zidu je hiša, hiše k hišam so mesto… besede k besedi je stavek, stavek k stavku poglavje, več poglavij skupaj pa je povest…«
»Ha, kako preprosto se to sliši,« se je zasmejal Joža.
»Saj tudi je! Besedo k besedi polaga vsak, samo dalje od tod gredo redki. Poglej, Čop! To ti bo bolj razumljivo Tudi pot k vrhu gore je sestavljena iz korakov. In plezanje v steni iz prijemov in stopi. Vsi prijemi in vsi stopi niso enaki. Nekaj je težavnih in nepozabnih. Vedno je le nekaj, kar je vredno, da se ne pozabi…«
Potem je odprl beležnico in ob svitu ognja bral: »Blodnja po zimskem gorovju brez vnaprej pripravljenega načrta pomeni zame nevarno tavanje. Rad hodim v neznano, brez cilja. To je pot v svobodo, ko se sproti odločam. Vsemu, kar ljudje počenjamo, daje vrednost tveganje. Stvari, ki si jih hočemo pridobiti in zadržati, so vredne samo toliko, kolikor je bilo treba zanje tveganja, moči in žrtev… Črna planjava noči prekriva mojo negotovost. Tesnoba vranjih krtkov trga sivino vsakdanjega dolgočasja. Želim si volčjih samot. Želim si tuljenja neba. Želim si belih deviških planjav, kjer se bo vila samo moja sled… Vsak človek ima svojo majhno ali veliko rano, zaradi katere slej ali prej izkrvavi. Ima bolečino, ki je ne more dehti z nikomer, in radost, ki je ne sme nihče zaznati, če noče, da ga bo pogubila… Rana me sili na pot… Grem kakor zastreljena žival k vodi, v višine. Kamorkoli se napotiš, ne veš, kam boš prišel. Vsem se nekam mudi… vsak dan bolj se jim mudi… Vsi ti so mi zoprni, ker nihče ne ve kam se pravzaprav mudi… In le malo jih ve, kaj hočejo. Če bi ljudje to vedeli, se ne bi nikomur — in tudi ne vsem skupaj — nikamor mudilo. Kar mora priti, pride samo in gre. Ravnodušno sprejemati dobro in zlo, je sprejemljiva tolažba samo za tiste, ki mislijo. Večina ljudi tava v snu in v snu padajo v prepade. Nekateri blodijo v polsnu. Ti so žrtve zvodnikov. Malo jih je, ki se razgledujejo. Še manj pa je tistih, ki gledajo z vrhov k novim vrhovom. Tistih, ki odpirajo poti, po katerih derejo črede… Neizgovorjene besede težijo, tiste pa, ki jih spregovoriš, so nevarne zate in za tistega, ki jih sliši… Svet je nor in brezizhoden. Ne morem ga mirno prenašati. Celo sam sebi sem večkrat odveč .. Kadar me načne strah se bojim, da mi bo požrl dušo pri živem telesu .. Duša, ki se je vanjo naselilo nezadovoljstvo, je zbolela, ker ni zadovoljna s stanjem, ki ga ne more spreminjati. Kljub temu moraš nekaj napraviti, da ne zbesniš in ne podivjaš. Ne moreš razbiti glave ob stenah nevidne kletke, če vsega tega ne zmoreš, te zdravi tavanje… Preganja te negotovost… umikaš se ji,… gre za teboj… Negotovost je lastnost začetka razpadanja… Kdor misli, da se ji lahko umakne v smrt, se moti… Izginiti v morje praznine ni lahko, dokler nisi sam praznina… Morje odplavlja lupine praznih školjk in jih razbija ob čereh… Bolje je biti kamen kot lupina školjke, ki jo je posesala hobotnica… Bolje je biti val, ki liže skalovje obale… Gorje tistim, ki jih življenje nosi, kot nosi valovje peno in školjke. Upiram se temu in hočem biti drugačen! Zavedel sem se, da je nemoč večkrat bolj boleča od resnice. Na vrhu bele, snežene gore, daleč stran od ljudi in od sebe, sem se vprašal: Ali more biti človek dober v slabem svetu, če se čuti prešibkega, da bi ga spreminjal? Ali je opravičljivo zlo, če služi plemenitemu cilju? Kakšen smisel ima plemenit cilj, če se vzdržuje z zlom? In nisem našel odgovora. Morda ga bom kdaj našel, zato bom še taval po samotnih zasneženih gorah…«
Potem je Sloki obmolknil in se s prosojnim pogledom zazrl v moža onkraj ognja. »No, Čop, kaj praviš?«
»Lepo te je poslušati. Kaj naj bi rekel? Če te prav razumem, Sloki, nosiš dolino s seboj v gore. O, kako težak nahrbtnik si si naložil… Vidiš, v tem se midva razlikujeva. Jaz pa prinašam gore s seboj v dolino…«
»Vem, Čop. Ti prinašaš v doline gore. Toda nosiš v jamo brez dna. V smetišče. Kdo ti je hvaležen za to?«
»Ne gre za hvaležnost. Laže je nositi nahrbtnik v dolino kot pa v strmino, vidiš…«
»Veš, Čop, to ni tako preprosto. Nahrbtnika si nisem naložil sam. Dolina gre za menoj. In tudi za teboj bo šla. Noben človek ne živi v okoliščinah, ki si jih je sam izbral. že spočet je proti svoji volji. Vedno nekaj vpliva nanj, kar ne bi, če bi bilo to odvisno le od njegove volje. Vidiš, tisto nekaj, čemur se hočemo izogniti ali nadoknaditi, kar je že izgubljeno, goni mnoge v gore…«
»Jaz sem drugačen,» je odvrnil Joža. »V gorah skušam pozabiti na vse, kar mi ni všeč v dolini, pa se jih naužijem… «
»Razumem te.« Prižgal si je cigareto, potegnil in počasi nadaljeval: »Gorniki doživljamo drug drugega kot prikazni, ne kot ljudi… Poslušaj, Čop: sta dve vrsti plezalcev. Tisti, ki gore doživljajo, in drugi, ki gore prebolevajo. Nekdo jih osvaja, drugi išče v njih lepoto, tretji išče samega sebe in tako naprej. Vse to je igra duha. Gora zdravi samo tistega, ki je uglašen na njene strune… saj me razumeš, ne?«
»Kaj te ne bi! Saj mi je že Stane razlagal nekaj podobnega, ko sva se menila o Jugu in nekaterih, ki so se pobili brez potrebe….,« je žalostno odvrnil.
»Vidim, da me razumeš, zakaj samotarim, če si ne najdem sorodnega človeka. Glej, koliko jih je, ki se obnašajo v gorah kot pes na koncertu. Tistih, ki imajo gore že lepo kuliso in območje, kjer si napolnijo pljuča s čistim zrakom, si razmigajo ude v steni in na nadelanih poteh, ne prenašam. Naj bi raje ostali doma in se pretegovali po telovadnicah, na športnih stadionih in na ženskah! Veš, Čop, v čem je med nama razlika? Ti si predvsem plezalec in osvajalec sten. Kaj te žene v to, si še ne znam razlagati. Šele zatem si gorski potepuh. Jaz pa sem v prvi vrsti potepuh, šele potem osvajalec gora. Klement Jug pa je bil vse v eni osebi. Mislec, osvajalec, potepuh, športnik eksperimentator in kdove kaj vse. Zato bo še dolgo razburjal duhove. Tisti, ki so mu vsaj malo podobni, se bodo zmeraj navduševali zanj. Vsi tisti, ki jim je tuj, ker je premočen, ker s svojim obstojem zanikuje vrednost drugih in jih osvešča v njihovi majhnosti, pa bodo zoper njega.«
