Gorenjski Glas, 10. januar 1986
Službeni pes Činč in miličnik Kološa iz Kranjske gore sta našla v plazu pod Malo Mojstrovko še živega ponesrečenca – Vodnik je nagradil svojega varovanca z obilno pečenko — Najprej kuhar, potlej miličnik
Kranjska gora — Bil je turoben zimski dan, kakršen rad zvabi človeka, ki nima kaj početi, pod odejo. Tudi kranjskogorski miličnik Štefan Kološa, ki je bil zadnjo soboto lani prost, se je za začetek popoldneva odločil malo podremati v sobici miličniške zgradbe. Toda komaj je dobro zaprl oči, mu je njegovo namero preprečil dežurni miličnik z obvestilom, da je pod Malo Mojstrovko plaz zasul planinca. Sprva je Štefan pomislil, da gre za tovariško potegavščino, a je bilo žal sporočilo resnično. V hipu se je pripravil za odhod in odšel po službenega psa Činča. Že pol ure po sporočilu o nesreči sta se s strojnikom, zdravnikom in dvema gorskima reševalcema odpeljala na teptalcu do hotela Erika, kjer se jim je pridružil tudi vodja reševanja Janez Mertelj s svojo psico Astro, drugi reševalci pa so jim sledili na večjem teptalcu.
»Med vožnjo proti Vršiču, ki se je hitro in srečno končala po zaslugi izvrstnega voznika teptalca Janka Koširja,« se spominja miličnik Kološa, »so mi rojila po glavi vprašanja, ali bomo pri iskanju zasutega v plazu uspešni, ali ga bomo rešili pravočasno in podobno. Nemir se me je loteval, ker je bilo pred mano in Činčem prvo resnično reševanje iz plazu. Vseeno sem zaupal v sposobnosti psa, ki se je že velikokrat izkazal med urjenjem.«
Na kraju nesreče, približno dvesto metrov nad vršiško cesto, je Štefan uvidel, da je bil nemir odveč. Že ko je vodnik Mertelj pregledoval plazovino s svojo psico, je Činč kazal močno željo po iskanju. Ko je prišla vrsta nanj, se je zapodil v breg. Naenkrat je obstal, dvakrat zakrožil na istem mestu in zaril smrček v sneg. Vodnik, ki je že stal ob njem, je opazil, kako je žival nasršila dlako. Hip nato je pes zarenčal in začel kopati, po čemer je Kološa spoznal, da je našel ponesrečenca. Trajalo je še pet do deset minut, da so ga previdno odkopali z lopatami in ga rešili iz objema bele mrzle gmote.
»Ko sem zagledal planinca, ki je kljub štirim ura m bivanja v plazu kazal znake življenja,« radostno opisuje njegovo rešitev Činčev vodnik, »sem pogladil in objel svojega štirinožnega prijatelja ter zašepetal, češ da imava eno življenje več.
Seveda ima največjo zaslugo, da je to življenje ohranil, kranjskogorski zdravnik Janko Kokalj. Ko se je po več kot dvournem oživljanju s toplotnim ovojem 19-letni Janko Mehle z Broda pri Ljubljani zavedel, smo bili vsi zbrani v Erjavčevi koči posebno veseli. Takrat sem Činču obljubil, da mu ob novem letu spečem sočno na grado.«
nesre
Težko je reči, ali je rešeno življenje prineslo več zadovoljstva miličniku Kološi ali njegovemu službenemu psu. Pohvalili pa so oba; Štefanu je podaril prijatelj, nekdanji kranjskogorski reševalec Franc Mrak, v znak priznanja svojo reševalsko bundo in tudi Činčev vodnik ni snedel obljube o nagradi. Psu je pripravil skoraj pet kilogramov sočno pečenih svinjskih zarebrnic za silvestrski obed. Sicer pa se Činču ni kaj pritoževati niti nad vsakdanjim jedilnikom, saj ga izbira in pripravlja izučeni kuhar.
»Ko sem po končani osnovni šoli prišel iz Prekmurja k teti na Bled,« zaupa o sebi Štefan, »sem po končani gostinski šoli delal kot kuhar v blejskih hotelih Park in Golf. Po vrnitvi od vojakov se mi je pokazala priložnost, da ne bi vsak dan v zaprtem prostoru za štedilnikom opravljal. Zaradi moje odločne in odprte narave mi je teta svetovala, da je za to najbolj primeren za miličnika. Res so me na jeseniški postaji sprejeli za pripravnika. Po enoletnem šolanju sem se vrnil na Jesenice, potem sem tri leta služboval v zaščiti milice. Takrat sem spoznal vse od planinstva do konjenice.« Tudi psi so bili Štefanu všeč, vendar se jih je pomalem otepal. Strah pred njimi je izgubil, ko se je uril za vodnika službenega psa v podutiški šoli. Tam ga je inštruktor spoznal z osemmesečnim mladičem, nemškim ovčarjem Činčem. Postala sta dobra prijate sodelavca. »Leta 1980 sva prišla v novo ustanovljeni oddelek milice v Kranjski gori,« nadaljuje sogovornik. »Sprva sem imel z mladim psom veliko opravil in skrbi, kmalu pa sva se drug drugega navadila. Tudi pri sodelavcih sem imel oporo. Kranjskogorski miličnik Martinkovič mi je pomagal narediti pesjak in komandir Andrej mi je omogočil redno urjenje s psom. Zatem ko se je izkazal pri odkritju več roparjev in drugih prestopnikov, je Činč uspešno opravil tudi vse izpite in preizkušnje za lavinskega psa.«
Štefan Kološa, ki je kot miličnik nekajkrat sodeloval pri reševanjih ponesrečenih v gorah, je slišal za uspešno reševanje iz plazov s pomočjo psa. Zato se je lani pri rateškemu moštvu gorskih reševalcev omenil, da bi kot vodnik lavinskega psa pomagal ob potrebi. Že v prvi resni preizkušnji sta se oba izkazala. Štefan, ki je zamenjal prekmursko ravnico s kranjskogorskimi gorami za novi dom, upa, da tudi pred naslednjimi nalogami ne bosta klonila. To je moč soditi po njuni mladostni vnemi, saj je Kološi komaj malo prek 33 in psu pet let.
Stojan Saje
