Članek pred vami je nekakšen pogled nazaj in spomin na rano zgodovino našega alpinističnega odseka; dejansko v čas, ko smo začeli širiti alpinistična obzorja na vse strani, kjer je dišalo po plezanju, novem, neznanem… Na valu mladosti nas je odneslo, kamor smo, vsak po svojih ambicijah in željah, hoteli si upali, … 5rP
Plezanje v zahodnih Julijcih leta 1979
V prvi polovici septembra 1979 sta na območju koče Pellarini v Viševi skupini alpinistični tabor vodila Tine Mihelič in Jože Žumer (poročilo), takrat odlična alpinista in zagnana Akademca (Akademski alpinistični odsek). Spali smo lahko v koči ali v šotorih okrog nje. Vstopi v smeri niso bili pretirano daleč, smeri pa tako vabljive, da smo se tisti, ki smo bili tam prvič, kar težko odločili, kam bi šli.
Z bratom Pavletom sva najprej zaplezala v nemogoče nevidno smer Deye–Peters, ki dejansko delno razpolovi severni raz Gamsove matere. Velika spodnja, večraztežajna zajeda se po šestih dolžinah vrvi nad polico prelevi v bolj razgiban severni raz, ki te v navpični liniji pripelje preko »Police bogov« na Turn Gamsove matere. Sledil je sestop po lažjem plezanju v mejah SV grape, gledano navzdol levo od pravkar preplezane smeri.
Popoldan je bil v taboru idealen čas za nova spoznanja in pridobivanje informacij o stenah in smereh. Nekateri so delovali na nas začetnike kot živ leksikon.
Takrat smo pri tujih gornikih opazili majhno knjigo, ki je krožila med alpinisti in jo je vsak gledal s spoštovanjem. Bil je alpinistični vodnik Alpi Giulie, izdan leta 1974, avtor pa znani italijanski alpinist Gino Buscaini, s katerim smo pozneje večkrat plezali in sodelovali pri pripravi vodniške literature. Njegova sopotnica in soplezalka Silvia Metzeltin, geologinja iz Bolzana, je avtorica številnih knjig, novih smeri in predavanj. Z Ginom sta raziskovala gore po vsem svetu. Čeprav je vodnik napisan v italijanščini, je bil tudi za nas izjemno uporaben. Gino je v njem objavil veliko pomembnih vrhov, sten in smeri tudi na naši strani Julijcev, dodal pa je celo majhen trijezični slovar. Vodnik uporabljam že 45 let. Gino je že davno odšel, s Silvijo pa smo vedno veseli, ko se srečamo in poklepetamo o vsem mogočem.
Naslednje jutro sva s Pavletom ob svitu žrebala pod smerjo Comici–Fabjan, kdo bo začel plezati v steni Divje koze. Plezanje je lepo steklo, raztežaj za raztežajem; vlažna kaminska razčlemba je bežala strmo navzgor do velikega črnega kota, kjer sva zavila v izstopno varianto, ki so jo splezali Piussi in prijatelji leta 1958. Tudi ta, povečini vlažen kamin, je zahteval veliko zbranosti. Staremu, zmajanemu in močno rjastemu klinu sva v najtežjem raztežaju dodala še najinega, doma narejenega aluminijastega profilca iz neuporabnih obročev dirkalnih koles.
Na polici, kjer poteka smer Božje police, sva si jo z bratom dobro ogledala in že razmišljala, kdaj naju police pokličejo. Z vsem potrebnim za varen sestop sva plezala navzdol po strmi SV grapi, ki te »odloži« v Žabniško krnico.
Tista dva dneva sta bila na taboru iz našega AO‑ja tudi Tamara Likar in Leon Markič, oba velika navdušenca nad stenami, ki so nas obdajale. Zadnji dan sta ponavljala zahtevno in dolgo smer Krobath–Metzger (1933) v V steni Viša. Ob povratku h koči se je Tamari približal starejši, gologlav gospod atletske postave in jo vprašal, kaj sta ta dan plezala. Ko mu je omenila smer Krobath–Metzger, se je mož široko nasmehnil, korajžno potolkel po prsih in dejal: »Jaz sem Metzger.«
Mladi, plezalno neuki, smo odhajali z zadnjega Miheličevega tabora veseli – spoznali smo marsikaj, kar nam je pozneje pomagalo na podobnih taborih.
Tine Mihelič je bil človek z izredno bogato bero alpinizma in gorniške literature. Dejansko sta tista dva dneva septembra 1979 na Pellariniju med nami ustvarila neko dopisno vez, ki se nas je držala dolgo časa. Najbolj nas je povezala z izdajo dveh alpinističnih vodnikov Nad Mangartsko dolino, leta 1984 in 1996.
To pa ni bil naš zadnji obisk Viševe skupine tisto leto. Sredi oktobra smo se trije potili s težkimi nahrbtniki mimo koče Pellarini in se povzpeli po SV grapi do stika s smerjo Božje police, ki smo jih želeli prečiti. Prvi izziv je prišel hitro: nihajna prečnica je s svojo divjo in izpostavljeno naravo takoj dala vedeti, da tu ni šale. Miheličev vodnik pravi, da te tam čaka težaven prehod po ozki polički do terase, kjer je »vsega konec«. Dobri in slabi klini, povezani z vsem mogočim, so nam na koncu male police pokazali naslednje stojišče približno 25 metrov nižje. Dvojna spuščena vrv je prosto visela stran od previsne stene, z vozlom na koncu in upanjem, da nam po nihanju v prazno uspe doseči polico pet metrov stran.
Med spustom je bila stena vedno bolj oddaljena, globina pod mano pa neizmerna; iz nje se je dvigovala megla. Natančno sem pristal v višini police, ustvaril počasno nihanje, ga okrepil in po nekaj poskusih ujel poličko ter staro stojišče, v katerega sem se varno pripel. Ivan in Pavle sta bila hitro za mano. Nadaljevali smo malo navzgor in naprej s prečenjem ter bili na SV strani Viša presenečeni nad predeli, kjer je iz poletnih vodnih poti nastal debel, več metrov širok pas ledu. Cepini in dereze so se na takih prehodih odlično obnesli in nam dejansko rešili situacijo. Korajžno smo šli naprej skozi vse uganke na polici in pod večer, že v dežju, prišli do Mojzesove škrbine, kjer smo zaradi poslabšanja vremena zaključili prečenje Božjih polic.
Od začetka police do Mojzesove škrbine smo obšli vse strani neba: od V stene, preko SV raza, SSV stene, S in SZ stene pa vse do južne strani Turna nad Špranjo.
(Plezali: Ivan Rutar, Pavel in Peter Podgornik – 27. oktober 1979, AO‑NG.)
Smer »Božje police« sta poleti, leta 1930 splezala kot prva v celoti Emilio Comici in Mario Cesca, ocena do IV+, dolžina polic cca 7 do 8 km… čas plezanja do dva dni…
Plezanje v zahodnih Julijcih leta 1980
Poletni tabor v Belih vodah
Člani mladega *Alpinističnega odseka Nova Gorica smo začetek julija izkoristili za tridnevni alpinistični tabor v Belih vodah. Skupaj z začetniki in pripravniki smo splezali lepo število smeri v stenah, ki obkrožajo zatrep Bele vode. Opravljeni so bili tudi izpiti za alpinistične pripravnike in za naziv alpinista. Kandidati so skupaj z alpinističnimi inštruktorji pokazali znanje v visokih smereh ter na skalnem balvanu v bližini obeh bivakov.
Montaž, Severni stolp: Dolgolaska (VI/IV, 800 m, 11 h)
Pavel Podgornik in Tamara Likar, 7. september 1980
Novo smer sta speljala po SV steni severnega stolpa. V spodnji polovici stene sta sledila izrazitemu kaminu srednjih težav, iz katerega sta stopila na veliko polico sredi stene, kjer poteka smer Grande cengia. Levo od njune smeri poteka Diretta Kugy, desno pa smer Gilberti–Granzotto.
V zgornji polovici markantnega južnega stebra sta približno sredi njega prekrižala smer Piemontesse–Alzeta. Zgornji del smeri, ki poteka po severnem stolpu, je ocenjen z VI/IV. Za celotno smer sta porabila enajst ur plezanja; veliko časa je pobral tudi pristop iz doline in povratek nazaj.
Na dan, ko sta Pavle in Tamara plezala novo smer v severnem stolpu Montaža, sem sam pomagal članom PD Nova Gorica pri vzponu na glavni vrh Montaža – Špik nad Policami.
Severna zajeda, smer Lomasti–Mazzilis (V, VI in VI+, A3, 300 m)
Ernesto Lomasti in Roberto Mazzilis, 3. september 1978
Smer sta plezala devet ur, do stika s smerjo Enzenhofer, po kateri sta se vrnila na izhodišče pod steno. Za njima je ostala ena najtežjih in najnevarnejših smeri v Julijcih.
Mazzilisov zapis: »Z Ernestom sva si ogledovala razčlembo v steni Velike lojtrce in se dogovorila, da jo preizkusiva. Nekaj dni kasneje sva bila v koči Pellarini s prijateljem Luigijem Zillijem, ki naju je naslednji dan ves čas opazoval skozi daljnogled iz Žabniške škrbine.
Ernesto je želel, da vodim prvi raztežaj, ki je bil že poznan in opremljen s klini. Na stojišču sem se vpel v star ekspanzijski klin. Ernesto je plezal drugi raztežaj, ki je bil gnil in neugoden. Dobro se spominjam izpostavljenega dela tretjega raztežaja, kjer me je Ernesto pohvalil… vendar si ni natančno ogledal, kako varujem. Imel sem samo en klin, zabit za počeno lusko, ki sem jo držal na mestu s pritiskanjem kolen nanjo.
Nato se je spet odpravil naprej in ni postavil ničesar do plošče, kjer je zabil klin skupaj z leseno zagozdo, nanjo namestil vrvico in vanjo stopil z eno nogo (zame dober A3… morda A4). Spremljal sem ga in kot drugi prosto plezal za njim v čevljih. Nato sem nadaljeval z zelo nenavadnim plezanjem, kjer sva se oba podobno zvila v široki razpoki, ki sva jo dejansko podobno splezala.
Višje sva hotela navzgor skozi mokre, spolzke in z mahom poraščene razčlembe, vse do centralne poči, kjer so bile razmere še slabše. Dejansko sva tu, na severnem predvrhu Velike lojtrce, končala najino novo smer in malo naprej naletela na raz Spigolo Enzenhofer, po katerem sva prosto plezala navzdol. Dvakrat sva se morala spustiti po vrvi in počasi prišla na jutranje izhodišče.
To so moji spomini na tisti dan… oh ja, spomnim se tudi vseh kamenčkov in prahu, ki jih je Ernesto vrgel dol med plezanjem naprej.«
Lomasti in Mazzilis sta novo smer splezala po štirih letih aktivnega ukvarjanja z alpinizmom – v lahkih gojzerjih, s petnajstimi klini, lesenimi zagozdami in z vrvjo dolgo štirideset metrov, ki je bila v tako zahtevnih raztežajih včasih tudi predolga.
1. ponovitev: Pavel in Peter Podgornik, 13. september 1980
Prva ponavljalca sva bila dve leti kasneje dejansko malo podobna prvima dvema; plezala sva že štiri leta, v lahkih gojzarjih, z različnimi klini, lesenimi zagozdami, zatiči in ne predolgo vrvjo. Za smer sva izvedela med obiskom ene redkih alpinističnih trgovin v Stari Gorici. Na zidu je visel plakat z opisom in vrisom smeri na črno‑beli fotografiji — več nisva potrebovala.
Večer pred vzponom sva se povzpela po dolini Mrzle vode, se skromno podprla z ribjo konzervo in za nekaj ur zaspala, pokrita z bivak vrečo, v družbi praktično novih in večinoma nerabljenih lesenih zagozd, potemnelih od sonca.
Do vrha Velike lojtrce sva plezala enajst ur. Višina smeri Lomasti–Mazzilis in zgornji del do vrha je približno 600 metrov. Z Velike lojtrce sva sestopala po eni od smeri, ki padajo proti jugu, v zatrep Bele vode.
Smer sva zase — in malo za šalo — poimenovala Rumena zajeda. Po celodnevnem plezanju sva se vrnila polna finega rumenega prahu, ki se je držal vsega, kar sva imela na sebi; bil je v ustih, nosu, povsod.
Najtežje mesto v smeri, kjer sta predhodnika pustila leseno zagozdo, klin in zanko, je bilo čisto. Brat je tam v drobno špranjo zabil najmanjši Casinov zatič in zaupal vanj do naslednjega varovala. Naslednja obiskovalca smeri sta 29 let kasneje potrdila prisotnost malega zabitega zatiča v najtežjem mestu.
Smer je zelo zahtevna in nevarna, zahteva veliko iznajdljivosti in oko, ki išče lahke prehode v svetu, kjer je vse težko. Smer je vredna kratkih besed, ki jih je na vstopu ali na koncu prvega raztežaja izreklo kar nekaj znanih alpinistov.
2. ponovitev in zimska ponovitev: Luca Vuerich in Max Lavrenčič, 13.–14. marec 2009
Njuna popravljena ocena smeri je: stalno VI, z mesti do VIII‑, dolžina 400 m.
Luca in Max sta se za zimsko — in sploh drugo znano — ponovitev smeri dobro pripravila: fizično, psihično in organizacijsko. Kot je zapisal Luca Vuerich po opravljenem vzponu, sta prvi dan preplezala približno 150 metrov smeri in se spustila po 8‑milimetrski statični vrvi pod steno, kjer sta noč preživela na toplem in ravnem, v šotoru.
Drugi dan sta se s prižemami povzpela po drobni statični vrvi do stojišča, od tam pa nadaljevala do konca smeri, na severnem predvrhu Velike lojtrce — enako kot Lomasti in Mazzilis. Od tam sta se spustila nazaj preko smeri, v kateri sta pustila vsa varovala, pripravljena za primer umika. Z nekaj »cirkuškimi« triki pri spuščanju po zraku jima je uspelo doseči vznožje.
(1959 – 1979)
Ernesto Lomasti — meteor Julijskih Alp
Ni poti nazaj (Non si torna indietro) je naslov knjige o Ernestu Lomastiju, a bi zlahka lahko bil sodobno ime smeri, ki jo je leta 1978 splezal z Robertom Mazzilisom po nezgrešljivi zajedi v Veliki lojtrci. Ernesto Lomasti je bil meteor, ki je razsvetlil alpinistični svet Julijskih Alp, a je prezgodaj umrl zaradi udarca strele v plezališču Arnad v dolini Aoste. V svoji kratki, devetnajstletni karieri mu je uspelo pustiti neizbrisen pečat na alpinistični sceni Julijskih Alp. Za Ignazia Piussija, vedno preveč skromnega, je bil Lomasti najboljši furlanski plezalec vseh časov.
O stojiščih in vračanju iz smeri
Z ureditvijo stojišč se je mit o nemogočem vračanju iz smeri podrl. Previsnost stene in spuščanje stran od linije smeri nista več tak »bau‑bau«. Potrebne so le dovolj dolge dvojne vrvi, zaupanje v urejena stojišča in prostovoljno nihanje v višini nižjega, oddaljenega stojišča nekje na desni. Seveda pa velja opozorilo: tudi stojišča se v tako kvalitetni, a krhki kamenini starajo.
Peter Podgornik, september 2026
