Smučanje ima dolgo zgodovino – tako dolgo, da je v nekem trenutku svojega razvoja neizogibno (brez nasprotovanj) prestopilo mejo običajnega gibanja po snegu in se prevesilo v strmo početje, ki ga danes povezujemo z alpinizmom. Iz tega presečišča se je rodilo alpinistično smučanje: disciplina, v kateri se smučka spusti po terenih, ki so bili nekoč rezervirani izključno za vrv, cepin in dereze.
Kolesarjenje ima prav tako dolgo zgodovino, a v gorah nikoli ni bilo tako domače kot smučanje. Gorsko kolesarjenje je dolgo ostalo znotraj meja poti, stezic, gozdnih cest. A zadnja leta se dogaja nekaj novega: kolesarji se pojavljajo tam, kjer jih še pred desetletjem ne bi pričakovali. Vijugajo po skrotju, iščejo linije po plečatih grebenih, na ploščah so že doma. Tereni, ki so bili nekoč izključno gorniški in alpinistični, postajajo poligon za novo vrsto raziskovanja.
Film ESTOS Alexisa Righettija je eden izmed številnih jasnejših dokazov tega premika,ki so nam ga kar sami navrgli algoritmi. Na Pic d’Estos se gorsko kolesarjenje prelevi v nekaj, kar presega šport: v vertikalno iskanje, v branje stene kot freeride linije, v sprejemanje tveganja, ki ga ne določa več samo tehnika, temveč tudi kakovost skale, izpostavljenost, mraz, praznina pod nogami. Da bi sploh prišla čez nekatere odseke, sta Righetti in Montoya potrebovala alpinistično opremo.
Smučanje je svojo alpinistično vejo dobilo že pred desetletji. Kolesarjenje jo morda dobiva zdaj.
Vprašanje, ki ga film postavi skoraj mimogrede, je preprosto: Ali smo priča rojstvu alpinističnega kolesarjenja? Najbrž je rojstvo že mimo. Ni vrag, da ne bi kdo zvlekel neko jesen kolesa še na Manaslu, …
