Simon Messner, alpinist, ki je iz različnih razlogov malo zategnil »svojo ročno zavoro,« je v pogovorih o podnebni krizi postal eden redkih (upoštevanih) glasov mlajše generacije alpinistov, ki si upa izreči neprijetno resnico: alpinisti radi govorimo o povezanosti z naravo, a hkrati živimo prakso, ki je pogosto v nasprotju z lastnimi ideali. Njegova izjava, da »mi, ki hodimo v gore, vedno delamo, kot da smo naravi najbližje,« je hkrati samokritika in izziv skupnosti. A prav v tem se skriva tudi napetost, ki jo velja razčleniti.
Če gledamo s stališča, kako danes alpinisti v primerjavi s časi, ko so jih avtobusi prevažali pod vznožje gora, malo plezajo v domačih stenah, je Messnerjeva drža dragocena, ker ne moralizira od zunaj – govori iz izkušnje nekoga, ki je sam del sistema odpravarstva in deloma tudi taborjenja, ki ga kritizira. Vendar se tu pojavi prva dilema: kritika ekspedicijskega alpinizma je prepričljiva le, če jo spremlja tudi sprememba lastne prakse.
Simon se v tem že zrelejšem življenjskem obdobju sicer zavzema za manj potovanj, več lokalnih projektov in večjo odgovornost, ki so logistično in ogljično zahtevne. To ni nujno hinavščina – prej odraz realnosti, da je alpinistična identiteta prepletena z željo po odkrivanju oddaljenih krajev. A ravno zato je njegova kritika pomembna: prihaja iz notranjosti sistema, ne od zunaj.
Kot biolog pa opozarja na spremembe, ki jih vidi na terenu: nestabilnejši ledeniki, več padajočega kamenja, nepredvidljive razmere, izginjanje klasičnih pristopov.
To ni več abstraktna »kriza,« temveč konkretna transformacija gorskega sveta. A tu se pojavi drugi kritični poudarek: alpinistična skupnost se pogosto odziva šele, ko spremembe ogrožajo njene lastne cilje, ne pa že prej, ko ogrožajo ekosisteme. Messner to vsaj delno presega – govori o odgovornosti, ne le o varnosti.
Sedanja generacija alpinistov in seveda Simon se zavestno odmika od herojske logike, ki jo je utemeljila generacija njegovega očeta. To je pomembno, a hkrati izjemno zahtevno: alpinistična kultura je (ponekod še) globoko prežeta z idejo preseganja, osvajanja, premikanja meja. Ta mitologija je privlačna, a je tudi del problema – spodbuja potovanja na daljne destinacije, tekmovalnost, iskanje »prvih« in »najbolj odmaknjenih« ciljev.
Messnerjeva kritika je tu lucidna, a še ne povsem izpeljana: opozarja na protislovja, a ne ponudi jasnega modela, kako naj se alpinistična kultura preoblikuje. Morda zato, ker tak model še ne obstaja.
Simon Messner je glede na očeta Reinholda in novinarsko povpraševanje eden redkih, ki si upa reči na glas, da je alpinistična skupnost (tudi) del podnebnega problema. To je pogumno, a hkrati neizogibno, nepopolno. Njegova kritika je dragocena predvsem zato, ker odpira prostor za pogovor, ki ga alpinizem vedno nujno potrebuje, …
