Slovenske novice, 20. januar 2020
Ponesrečil se je vrhunski alpinist Grega Lačen. Usoden padec v prepad.
»Stal sem na dveh osemtisočakih. Zaradi amputiranih prstov na nogah ne rinem več v mrzle in visoke stene. Cilji, ki jih izbiram danes, so objektivno varni,« je pred tremi leti v enem izmed pogovorov s sedmo silo dejal vrhunski koroški alpinist Grega Lačen.
Četudi si je v zadnjih letih izbiral veliko manj nevarne cilje kot v svoji mladosti, pa je njegovo mlado življenje tragično ugasnilo minuli petek popoldne nad Jezerskim. Kot smo izvedeli, je bil 43-letni alpinist od četrtka na pohodu s svojim dolgoletnim prijateljemAndrejem Gradišnikom. Ko sta se v petek popoldne vračala z Mlinarjevega sedla proti Zgornjim Ravnem, se je zgodilo.
Kranjski policisti so ugotovili, da se je tragedija zgodila pri prečenju zelo strme poti. Za Grego Lačna je bil usoden padec čez visoko prepadno steno. So pa gorenjski policisti izpostavili, da je bil pokojni planinec ustrezno opremljen, okoliščine pa kažejo, da je šlo za splet nesrečnih okoliščin.
»Nesreča se je zgodila na zahtevni zavarovani planinski poti, ki je zasnežena in po kateri se z alpinistično opremo spušča s kombinacijo plezanja in hoje,« pravijo policisti. Prenos trupla z gore je izvedla Gorska reševalna služba Jezersko, soplezalca Andreja Gradišnika pa so gorski reševalci peš pospremili v dolino.
Oče ni bil navdušen
Gregi Lačnu je bil alpinizem položen v zibelko. Za gore ga je navdušil njegov oče Marijan, že s trinajstimi leti je imel v žepu slovensko planinsko pot, leto starejši pa osvojil najvišji vrh Avstrije. Oče Marijan, zagrizen alpinist, ki je med drugim leta 1980 organiziral prvo koroško alpinistično odpravo v Peru, ni bil navdušen nad sinovim spogledovanjem z alpinizmom. A se na očetove strahove ni oziral in je pri 24 letih stal na Mount Everestu. In to je bil le začetek dolge in bogate alpinistične kariere.
»Ko sva se spoznala na odpravi Daulagiri leta 1998, je veljal za enega največjih mladih upov slovenskega alpinizma,« se ga spominja Viki Grošelj in v isti sapi poudarja: »Potrt sem. Če bi me včeraj vprašali, kateri alpinist bi se lahko ponesrečil, se niti v sanjah ne bi spomnil na Grego Lačna. Vedno znova sem se čudil, kako lahko pri teh letih vzdržuje tako visoko alpinistično raven. Zelo sem srečen, da sem lahko sodeloval z njim. Pri njem me je fasciniralo tudi to, da je nadaljeval zelo zahtevno plezanje. Ne le v Himalaji, ampak tudi v zahtevnih stenah v Evropi.«
Istočasno se je Viki Grošelj spomnil, da je kar šesterica fantov z odprave Daulagiri že izgubila življenje. »To je tragika vrhunskega alpinizma. Kako živo se spominjam leta 2018, ko smo se po 20 letih od odprave Daulagiri spet srečali. In pobudnik srečanja je bil prav Grega. Kako lepo smo se imeli, kako prijetno druženje je bilo. Ne bom se zlagal, če rečem, da sem ga vedno imel za enega najboljših slovenskih alpinistov, ki je dolgo vlekel visoko raven. Resnično sem ponosen nanj. Prav zaradi tega me je še toliko bolj prizadelo,« je sklenil Grošelj.
Kolegialen prijatelj
Toda Grega Lačen v alpinističnih krogih ni slovel le kot odličen športnik, ampak tudi kot odličen človek. »Ni bil le eden najboljših alpinistov, temveč tudi eden najbolj skromnih. Svojih vzponov ni nikoli obešal na veliki zvon. Ni čutil potrebe. Bil je ideal stare šole. Je eden redkih alpinistov, ki je zdržal toliko časa in na tako visoki ravni. Pa ne le v alpinizmu, tudi v poslu je bil izjemno uspešen. Res je bil skrajno sposoben in zelo preprost v svojem bistvu,« je dobrega prijatelja opisal Tomaž Jakofčič.
Zdravnik Jurij Gorjanc, ki je Lačna operiral po njegovih ozeblinah na nogah in mu odstranil sedem prstov, pa ga je opisal: »Bil je eden najboljših alpinistov v svetovnem merilu, jaz pa le zdravnik, ki rad pleza. Naučil me je, kako se pleza racionalno, za gibanje v skali je imel prirojen talent. Na koroški odpravi na Broad Peak, ki jo je organiziral in vodil, mi je kljub obilnemu zdravniškemu delu omogočil naskok na vrh, čeprav bi se lahko odločil drugače, saj je bila moja primarna naloga zdravniška, pa tudi sam se je takrat vrhu odpovedal. In tak je bil Grega, drugemu je privoščil uspeh, tudi ko ga zase ni imel na vidiku. Lastnost, ki je po mojem danes rariteta in ga je odlikovala kot človeka, ne le kot alpinista.«
Zadnja leta je prebival na Prevaljah, čeprav po rodu izhaja iz Črne na Koroškem. Njegova sestra Natašaje bila naša odlična tekačica na smučeh. Ko se je z ženo odselil iz Črne, si je izbral poseben kraj na Prevaljah – s pogledom na Peco. Gora, ki je bila njegov poligon in za katero je trdil: »Peca mi je res pri srcu, saj kako mi ne bi bila, če pa je najlepša gora na svetu.« A ni bil le uspešen alpinist, ampak tudi nadvse uspešen podjetnik. Bil je namreč lastnik in direktor dveh podjetij, a z nadvse uspešnima ekipama v podjetniški norišnici našel tudi dovolj časa za svojo drugo ljubezen – alpinizem.
Aleš Andlovič
