temeljito počiščen, možici porinjeni – spomin pa ostaja trd kot skala
Ob nedavni delni prenovi vozišča na Vršiču je bila uravnava ob 17. ovinku – med domačini znan kot Šraufov ovinek – deležna temeljite čistke. Cesta je zdaj gladka, robovi urejeni, možici pa … porinjeni v bližnjo grapo. Kamniti stolpiči, ki so vsako pomlad vzniknili kot gorski park spomina, so izginili – a zgodba, ki so jo tiho pripovedovali, ostaja.
Kdor je hodil po vršacih, dobro ve, da si planinci iskanje prave poti olajšajo s postavljanjem kamnitih možicev. Toda možici ob 17. ovinku niso kazali poti – kazali so ljudi. Vsak kamen je bil tiha zahvala, trenutek postanka, poklon. Morda tudi spomin na Staneta Belaka – Šraufa in Jasno Bratanič, ki sta se decembra 1995 odpravila v gore in se nikoli več vrnila. Prav tu, ob tem ovinku, so našli Šraufov avto. In prav tu so se začeli pojavljati prvi možici.
Od takrat naprej je ta ovinek postal več kot serpentina – postal je kraj, kjer se ljudje ustavijo, pogledajo proti Mojstrovki, dodajo kamen in gredo naprej. Morda v tišini, morda z mislijo na tiste, ki so ostali zgoraj.
Zdaj, ko je ovinek počiščen, se zdi, da je izginil le kamen, ne pa pomen. Morda se bodo možici znova pojavili. Morda bo nekdo znova zložil prvega – zakaj ne Alenka, ki se je največ pohvalila. In morda bo ta ovinek še naprej ostajal točka, kjer se cesta sreča s spominom – in kjer se kamen ne zloži le zaradi poti, temveč zaradi ljudi. Najbrž bo že ob koncu tedna prostor poln možicev, da ne bo tam (nadomestno parkirišče) polno pločevine …
