Večer, 06. januar 2000
Eden naših najboljših alpinistov Silvo Karo spet preplezal nekaj novih smeri na vrhove v argentinski Patagoniji – Z argentinskim soplezalcem zelo na hitro opravila z strmimi granitnimi stenami
Naš alpinist Silvo Karo, ki ga lahko prištevamo že kar med alpinistične legende, čeprav je bil nedavno star šele 39 let, je pred kratkim spet obiskal Patagonijo. Področje okoli najmarkantnejših patagonskih vrhov Fitz Roya in Cerro Torreja v Argentini mu očitno izredno odgovarja, saj je za njim in njegovimi soplezalci tam ostalo že vrsto izredno težkih in spoštovanja vrednih smeri v strmih granitnih stenah. Zadnjega od svojih obiskov omenjenega področja je opravil skupaj z argentinskim plezalcem Rolandom Garibottijem. V petih tednih, kolikor sta preživela na področju Fitz Roy, sta opravila nekaj vzponov, za katere bi celo nekateri odlični alpinisti potrebovala celotno sezono ali več, za večino pa so to samo sanje.
Njuna pot je najprej vodila v dolino ledenika Torre. Odločila sta se, da bosta poskušala opraviti vzpone na “lahek alpski način”, kar pomeni samo z najnujnejšo opremo, brez predhodnega napenjanja vrvi in predvsem zelo hitro. V tem izredno popularnem področju je še ogromno možnosti za nove vzpone, večina odprav pa se loti sten na ekspedicijski način, ko opremljajo steno s fiksnimi vrvmi in vstopajo večkrat v smeri. Zaradi izredno muhastega vremena, ki je le redko več kot dan ali dva skupaj primerno za plezanje, veliko plezalcev obupa in odnehajo. Karo in Garibotti sta se najprej odpravila v do tedaj še nepreplezan stolp brez imena med Bifido (2450 m) in Quatro Dedos (2282 m), ki ga je pred leti poskušalo preplezati že pet italijanskih alpinistov, vendar so odnehali le kakšen raztežaj pod vrhom, kjer jih je zaustavila gladka plošča. Ob štirih zjutraj sta odšla iz šotora na ledeniku, v dveh urah sta bila pod vzhodno steno, po štirih urah in pol plezanja pa sta že stala na vrhu. V spodnjem delu je bil led, zgoraj skala, najtežji pa je bil raztežaj pod vrhom, kjer sta morala preplezati gladko ploščo z redkim varovanjem. Vrh je zelo ozek in sta vsak posebej odšla gor, poimenovala pa sta ga Punta Filip, po sinu alpinista Janeza Jegliča, ki se je rodil nekaj mesecev po njegovi tragični smrti v Himalaji leta 1997. Smer sta imenovala Amigos Perdidos (Izgubljeni prijatelji), njena ocena pa je VII, 70 stopinj, TD+, 500 m. Med sestopom nazaj čez steno ju je sicer ujel vihar, vendar sta bila popoldan že v taboru na ledeniku. Šest dni kasneje sta ponovno odšla v steno, tokrat sta si izbrala Punta Heron (2520 m), vrh med Torre Eggerjem (2673 m) in Cerro Standhardtom (2700 m). Ob šesti uri zjutraj sta bila preko krajne poči pod steno, nato pa se je pričel njun vzpon v 900 metrov visoki prvenstveni smeri, ki sta jo po 15 urah zaključila na sedlu Cole del sogni, kjer se priključi druga smer. Proti pričakovanju je bilo plezanje precej zahtevno, že na začetku sta preplezala tehnični raztežaj (A2), potem pa sta imela ves čas kombinirano plezanje po počeh in ozkih kaminih. 23 raztežajev dolgo smer sta poimenovala Tobogan, ocenjena pa je V+,A2, M6, 80 stopinj, ED+. Na ozkem in izpostavljenem grebenu sta bivakirala brez bivak opreme, po mrzli noči pa sta se nato spustila nazaj čez steno in bila popoldan spet pri šotoru. Izredno zahtevna smer, ki sta jo preplezala Karo in Garibotti, je do sedaj prav tako odvrnila že nekaj odličnih plezalcev.
Zadnji vzpon sta opravila po nekaj dneh prepotrebnega počitka. Tokrat je bila cilj zahodna stena Fitz Roya (3405 m), ki je visoka kar 2300 metrov. Po več poskusih so jo prvi preplezali, vendar brez spodnjega 800 metrov visokega dela, Slovaki leta 1983, lani pa so bili neuspešni v tej steni Američani. Argentinsko-slovenska naveza je bila tudi tokrat izredno hitra. Prvi dan sta preplezala več kot 2000 metrov stene, kjer sta morala nato bivakirati. Po hladni noči sta zjutraj čez poledenelo steno priplezala do vrha, ki sta ga dosegla ob pol dvanajstih dopoldan, nato pa sta se spustila čez Francosko – Argentinsko smer po vzhodnem razu. Ocena težavnosti celotne smeri je VII, A0, 65 stopinj. Ob 16. uri sta bila ob vznožju, pred polnočjo sta bila v baznem taboru Rio Blanco na vzhodni strani gore, nato pa ju je čakalo še skoraj tri ure pešačenja do njunega baznega tabora. Med potjo sta srečala pumo, kar je v teh krajih že prava redkost. Zaradi velikega števila obiskovalcev so se večinoma umaknile globje v divjino.
Njuni vzponi so občudovanja vredna dejanja, ki pa jih bo naša alpinistična javnost verjetno težko ovrednotila, saj smo Slovenci bolj himalajsko naravnani. Vzponi v Patagoniji vselej ostajajo v senci himalajskih odprav, deloma zaradi precej nižje nadmorske višine, deloma pa zaradi nepoznavanja patagonskega plezanja, saj so se le redki slovenski alpinisti poizkusili v tamkajšnjih stenah. Kljub vsemu veljamo Slovenci tam za vodilne, predvsem po zaslugi Silva Kara in že preminulega Janeza Jegliča.
Silvo Karo je Patagonijo do sedaj obiskal že kar devetkrat, dvakrat od tega je organiziral in vodil treking skupine, ostalo pa so bili plezalski obiski. Ob tem je preplezal 10 smeri v tamkajšnjih vrhovih, 8 od teh je prvenstvenih, kar ga postavlja med vodilne patagonske plezalce. Karo s svojimi zadnjimi vzponi pravzaprav odpira nova poglavja v patagonskem plezanju, pred seboj ima še veliko zanimivih ciljev v vitkih granitnih konicah enega najmarkantnejših gorskih področij na svetu, zagotovo pa spada tudi med najboljše slovenske alpiniste doslej. Sicer pa sam pravi, da je ciljev ogromno, pomembno je predvsem, kako se jih lotiti. In Silvo že ve kako.
Boris Strmšek
