07. januar 2000
Jutri, v soboto, bodo podelili Piolet d’or za “naj” dosežek leta 1999. Priznanje, ki ga sicer podeljuje francoska revija Montagnes Magazine, je v minulem desetletju pridobilo največjo “veljavo”.
Nominacije za Zlati cepin ’99
– Tomaž Humar za vzpon prek južne stene Daulagirija: 25.10.-04.11.1999; 4000 m, M7+
– Francoska naveza Lionel Daudet – Sebastien Foissac za prvi vzpon prek JV stene Burkett Needle, Alaska, ZDA. Tura 41 dni, od tega 25 v steni: 7a, A3+, 1200 m.
– Ruska in ameriška naveza za novi, vzporedni, smeri v SZ steni Great Trango Tower (6284 m), Karakorumska Himalaja, Pakistan. Ameriški vzpon – Alex Lowe, Jared Ogden in Mark Synnott: … Ruski vzpon – Jurij Košelenko, Aleksander Odintsov, Igor Potankon in Ivan Samoilenko.
– Španci Pep Masip, Silvia Vidal in Miquel Puigdomenech za novo smer na Amin Brakk (58.. m), Karakorumska Himalaja, Pakistan. 32 dni v steni, od 08.07. do 08.08.1999, ocena 6c+, A5.
– Ruski alpinist Valeri Babanov – Saša za prvenstveni vzpon, smer Eldorado, v Grandes Jorasses, Montblanška skupina, Francija. 11 dni v steni (4 dni čakanja na boljše razmere), 1200 m, 7,
– Ruski alpinisti Aleksander Klenov – Saša, Mihail Davy, Mihail Peršin in Aleksej Bolotov za vzpon prek .. stene Thalay Sagar. 11 dni, 7b, A3, 1400 m
Kronika dosedanjih podelitev
1991 – slovenska naveza Marko Prezelj – Andrej Štremfelj za prvenstveni vzpon po južnem stebru Južne Kangčendzenge (8476 m), Himalaja, Nepal.
1992 – Michel Piola in Vincent Sprungli za prvenstveni vzpon prek vzhodne stene Južnega stolpa v skupini Paine, Patagonija, Čile.
1993 – odprava mladih alpinistov CAF za vzpone v Karavšinski dolini, Pamir, Kirgizija.
1994 – Francois Marsigny (FR) – Andy Parkin (GB) za novo kombinirano smer na sedlo Esperance, Cerro Torre, Patagonia, Argentina.
1995 – nemška naveza Heli Neswabba – Andreas Orgler – Arthur Wutsher za prvenstveni vzpon prek južne stene Mount Bladley, Ruth glacier, Aljaska, ZDA.
1996 – slovenska naveza Tomaž Humar – Vanja Furlan za prvenstveni vzpon na alpski način prek vzhodne stene Ama Dablam (6812 m), Himalaja, Nepal.
1997 – ruska odprava iz Ekaterinburga za prvenstveni vzpon v zahodni steni Makaluja (8841 m), Himalaja, Nepal.
1998 – novozelandska naveza Andrew Lindblade – Athol Whimp za prvenstveni vzpon prek severne stene Thalay Sagar.
Franci Savenc
– – –
08. januar 2000
Zlati cepin za alpinistične dosežke v letu 1999 je dobi francoska naveza Daudet – Foissac je ok. 23.15 prepolni dvorani občinske stavbe v l’Argentiere – la Besse objavil Christophe Profit v imenu žirije. Bila je težka odločitev, zaslužil bi ga kdorkoli od teh, toda žirija je (subjektivno!) izbrala omenjeno navezo.
Prenos slavnosti se je začel z zamudo, šele ok. 22.30 in ji je bilo mogoče na TV Pika dobro slediti, zlasti še po zaslugi Erika Švaba, ki je poročal iz dvorane v živo. Bil je prenos prek interneta, sponzoriral/omogočil pa ga je SiOL.
Podelitev priznanja Zlati cepin je bila letos prvič v okviru srečanja/mitinga na katerem se je zbralo ok. 450 alpinistov od vsepovsod, namenjena pa je bila zaledenelih plezanju slapov v okoliških dolinah.
Franci Savenc
– – –
Priznanje Daudetu in Foissacu, med nominiranci tudi T. Humar
10. januar 2000
V Franciji so v soboto podelili 9. Zlati cepin – Francoza sta za prvi vzpon po južni steni Burkett Needle na Aljaski porabila 41 dni, od tega 25 dni neprekinjenega plezanja v 1200 m visoki steni
Argentiere la Besse – V poznih večernih urah sobote, 7. januarja je predsednik žirije Christophe Profit pred prepolno dvorano v l’Argentiere la Besse razglasil odločitev o največjem alpinističnem dosežku preteklega leta z vljudno pripombo, da bi si priznanje zaslužil katerikoli od šestih nominirancev.
Zlati cepin je Profit izročil francoski navezi Lionel Daudet–Sebastien Foissac za prvi vzpon po južni steni Burkett Needle na Alaski. Za vzpon sta porabila 41 dni, od tega 25 dni neprekinjenega plezanja v 1200 m visoki steni s težavami 7a in A3+, torej kombinacijo skrajno težkega prostega in tehničnega plezanja.
Kot je videti, podeljevalci nagrad skušajo slediti prvinskemu duhu alpinizma, izogibajo se ponovitvam istih imen alpinistov in podobnim smerem v istih stenah (Talaj Sagar), izogibajo se favoriziranju (pre)velikega tveganja, zavedajoč se, da priznanja in nagrade vsekakor vplivajo na prihodnost alpinizma (čeprav “vsi plezamo zaradi plezanja”, seveda!).
Kot pri vseh osebnih ocenjevanjih je tudi alpinistične naj-dosežke in naj-alpiniste treba jemati z rezervo, brez pretiranega navdušenja ob dobitku in brez posebne žalosti ob “le” nominaciji. Alpinizem je smrtno resen šport in skozi to prizmo ga je vedno treba gledati, neodvisno od trenutne bleščave. Od devetih zlatih cepinov sta dva v slovenskih rokah in o takem razmerju priznanj si nekoč še sanjati nismo upali.
Poleg nagrajencev so bili nominirani še: ruska naveza Aleksander Klenov, Mihail Davi, Mihail Peršin in Aleksej Bolotov za direktno smer v Talaj Sagaru (6905 m, Indija). Rus Valerij Babanov za prvenstveno smer po Whymperjevem stebru v Grandes Jorasses (Francija), ruska in ameriška odprava za dve vzporedni smeri na Great Trango (6284 m, Pakistan), Španci Pep Masip, Silvia Vidal in Miguel Puigdomenech za prvenstveno smer na Amin Brak (6c+, A5, 1200 m, 32 dni) v Pakistanu, Slovenec Tomaž Humar za prvenstveno smer (solo alpski slog) v južni steni Daulagirija.
Dosedanji prejemniki “Zlatega cepina” so bili: 1991 – člana slovenske odprave Kanč ’91 Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za prvenstveno smer v jugozahodnem stebru Južne Kangčendzenge (8476 m), 1992 – naveza Michel Piola–Vincent Sprungli za smer v Južnem stolpu Paine (Patagonija, Čile), 1993 – francoska odprava mladih alpinistov v Pamirju za vrsto težkih prvenstvenih smeri in prvih vzponov, 1994 – Francois Marsigny in Andy Parkin za novo smer v Cerro Torre, 1995 – nemška naveza Heli Neswabba–Andreas Orgler–Arthur Wutscher za prvenstveno smer na Mount Bladley (Aljaska), 1996 – Slovenca Vanja Furlan in Tomaž Humar za prvenstveno smer v Ama Dablamu (6812 m), 1997 – ruska odprava za zahodno steno Makaluja (8463 m), 1998 – Novozelandca Andrew Lindblade in Athol Whimp za severno steno Talaj Sagarja (6905 m).
Tone Škarja
