je Pogačnik srečno pristal v snegu
Polet, 16. maj 1946
Reportaža o srečnem padcu Toneta Pogačnika pri treningu za triglavski smuk. Naključje je hotelo, da se ni prav nič poškodoval, čeprav je padel 85 m globoko.
Tone Pogačnik pripoveduje o svojem padcu v Severno steno Triglava. Dogodek, ki se je pripetil pri vežbanju za Triglavski smuk in njegov srečen zaključek, me je napolnil s tako radovednostjo, da sem neučakano iskal prilike, da se seznanim z občutki glavnega junaka te dogodivščine.
Treba je bilo poiskati Toneta, vsestranega smučarja FD Joža Gregorčič na Jesenicah. Kje neki naj ga iščem? Ali v bolnici, ali vsaj doma v postelji v skrbni negi domačih? Pot v bolnico je bila odveč. Komaj so ga videli in že je šel domov. To zmore samo športno utrjena narava, so mi zatrjevali zdravniki in vsi, ki so ga imeli priliko opazovati le kratek čas. Odhitel sem zato naglo k njemu domov.
Dolga je pot od jeseniške bolnice do Kurje vasi, med hišami delavcev, ki so zgrajene z žulji, med njimi je tudi Pogačnikova hišica. Veliko jih je doma, vsi delajo in so trdni, zadovoljni in pridni ljudje. Gostoljubno so me sprejeli, toda ustreči mi niso mogli. »Saj ga ni doma, na igrišče ga vleče, gotovo je tam«, so mi dejali. Torej zopet na pot na igrišče. Komaj dober teden je od smrtonosnega skoka v prepad Severne stene Triglava in človeka ni niti v bolnici niti doma, temveč se potika nekje po igrišču!
Res, Tone je na svojem in med svojimi, gospodar je na igrišču ter mora urediti še to in ono.
Ko mu v samoti za tribuno pod košatimi drevesi pojasnim po kaj sem prišel, se mi iztrga, zamahne z roko in hoče zbežati nazaj k svojim tovarišem. Preskromen je, da bi govoril in da bi pisali o tem. Zlepa ga končno le pripravim do besede!
»To zimo sem bil v odlični formi, neugnan, večno na dilcah tudi uspeval sem na tekmovanjih v tekih, skokih, slalomih in smukih. Že dolgo smo se mi Gregorčičevi veselili in pripravljali na Triglavski smuk. Zaželeli smo si divjih spustov po zasneženih višinah na Triglavu. V mladostni zagnanosti smo se v petek dne 26. aprila zbrali na Kredarici. Nič nas ni moglo zadržati, nemirni smo čakali prve prilike, da se spustimo po strminah. Okrog 11. ure smo začeli. Lojze naprej, takoj tesno za njim jaz. Lojze je vozil z veliko brzino kot izvidnik preko ledenika. Vse nižje in nižje. V silnem tempu smo uživali tudi mi. Za menoj so ropotale smuči Vistra, Mireta, Silve, Poldke in Marjete. Veter je bril okrog nas, hlače so frfotale in pelo je v naši notranjosti. Lojze je pod menoj v kristjaniji kljub veliki brzini srečno izvozil. Mene pa je gnalo dalje. V loku sem hotel ustaviti z obratom na levo … pred menoj je nenadoma zazijala praznina. Globina je segala po meni, padal sem nad sive, mrzle in ledene peči. Čudni občutki, pod menoj samo zrak, v možganih se mi je porodila odvratna in pusta misel — to je gotovo pot v smrt — ki me je lovila. Strah me je bilo od misli, da moram res tako mlad umreti, sredi polnega mladostnega poleta. Misli so se podile skozi možgane naglo. Ob pogledu na okolico, ki je bila nadvse divja in strašna, ni bilo rešilne misli. Prepričan sem bil, da ni rešitve.
Pač, spodaj, globoko pod seboj sem zagledal sneg, to me je navdalo z rešilno mislijo. Zbral sem vse svoje znanje in pridobitve svojih skokov. Rodila se je slabotna misel in vera v rešitev. Pogum velja, treba je storiti vse, da se kritični položaj dobro izteče. V snežni lisi pod seboj, kateri sem se naglo bližal, sem iskal rešitev. V meni je vse vpilo. Kljub prepadu je dana možnost za rešitev. Skrajni čas je bil, da sem storil nekaj odločnega, kar se je moralo in dalo storiti, če sem se hotel rešiti.
Močan sunek me je spravil v stvarnost. Instinktivno sem zapičil zadnji del smuči v sneg, telo prav tako. Pristal sem in varno obsedel. Strmina je bila velika in grozeča, izgubljala se je v prepadih Severne stene. Nekaj časa sem bil zarit globoko v sneg. Na mene se je rušilo kamenje in sneg. Treba je bilo iskati izhoda in rešitve iz tega strašnega labirinta skalnih stebrov in zasneženih grap. Vse je izgledalo brezupno, nikjer rešilne bilke. Visoko sem moral dvigniti glavo, da sem zagledal skalni rob in belino snega, preko katerega sem priletel in splaval v brezdno. 80 m in više se je rob spajal z modrino neba.
Na bolečine ni bilo časa misliti, treba se je bilo naglo spraviti na varno mesto. Čudno, smuči so bile cele, pogrešal sem le eno palico, ki je po grapi gotovo nadaljevala pot. Drugo je bilo vse v redu. Začelo me je mraziti v senci te čudne grape, kajti bil sem v sami srajci.
Vse bolj in bolj je glodala v meni skrb, kdaj me bodo tovariši zgoraj pogrešili. Vsedel sem se na palico in premišljeval o svoji čudežni rešitvi in svojem ne ravno rožnatem položaju. Klicati sem začel na pomoč. Slabotno se je moj glas zgubljal v grapah silne stene. Možnosti za rešitev ni bilo nobene.
Končno sem začul od zgoraj rešilni glas. To je blagodejno učinkovalo na me, me pogrelo in lažje sem prenašal težki položaj. Visoko nad seboj sem slišal glasove, ki so se mi bližali. Nisem več čutil ne bolečin ne mraza. Čez 3 dolge ure sem začul kako se naglo in drzno spuščajo k meni reševalci. Vse niže in niže so lezli prekaljeni gadje naših sten, ki so vedno na mestu. Joža, Stanc, Miro in Dolfe so mi kmalu stisnili roke. Vroče smo se poljubili ter tako pritisnili pečat tovarištva, ki se izkaže v nesreči. Naglo so me oblekli in okrepčali in že smo bili pripravljeni za pot. V pospešenem spustu je prišel od nekod še Uroš in tako smo bili pripravljeni za pot. Pogumno smo prečili proti Prevčevemu izstopu in po njem naglo, kolikor se je pač dalo, proti robu stene. Precej pred mrakom smo bili že na varnem v družbi vseh smučarjev, ki so težko čakali rešitve. Skoro do solz ginjen sem prišel po tej vožnji v kočo. Spoznal sem požrtvovalnost vseh navzočih, ki so storili za mojo čudežno rešitev po tej vožnji smrti vse. Spoznal sem, da se prav v nesreči izkaže pravo športno tovarištvo«.
Žuro
