Triglavski narodni park je 27. maja 2026 objavil razpis za naravovarstvenega nadzornika II (številke kažejo kar lepo število zanimanja!). Na prvi pogled gre za delo, ki bi ga marsikdo povezal z gorništvom: terensko delo, poznavanje parka, stik z obiskovalci. Toda ko preberemo pogoje, postane jasno, da se z gorami to delovno mesto sreča predvsem prek zakonikov, izpitov in prekrškovnih postopkov.
Za nadzornika v osrčju slovenskega visokogorja se namreč ne zahteva nikakršno gorniško znanje. Ne izkušnje v gorah, ne poznavanje alpinističnih pristopov (naziv alpinist ni priznana kvalifikacija – doktor alpinizma pa je?), ne sposobnost gibanja v zahtevnem terenu, ne sposobnost za opravljanje gorskoreševalnih nalog. Zahteva pa se: kakršnakoli visokošolska izobrazba 1. stopnje, izpit iz ZUP, preizkus znanja za vodenje prekrškovnih postopkov, lovsko‑čuvajski izpit, izpit za preglednika divjačine, orožni list, ter upravljanje divjadi v lovišču s posebnim namenom Triglav.
Če bi človek ne vedel, da gre za gorski narodni park, bi pomislil, da bere razpis za lovsko organizacijo ali prekrškovni organ, ne pa za institucijo, ki naj bi varovala naravo, izobraževala obiskovalce in skrbela za kulturno krajino.
STA, N1,… Za isti prekršek v TNP kazen 100 ali 500 evrov – odvisno, kdo vas ujame.
Ob tem, ko občine z območja Julijskih Alp uvajajo enotne kazni za nedovoljeno prenočevanje v višini 500 evrov, se pojavlja neusklajenost z globo, ki je predpisana v TNP. Naravovarstveni nadzornik tako lahko za enak prekršek na istem območju izreče 100, občinski redar pa 500 evrov kazni.
Foto: Naravovarstveni nadzorniki TNP na delavnici na Pokljuki
Od varstva narave k varstvu reda
TNP je bil ustanovljen kot prostor varovanja narave, ne kot prostor nadzora nad ljudmi. A razpis razkriva realnost, ki jo v Sloveniji živimo že dolgo: naravovarstvo se je preoblikovalo v nadzorniško dejavnost, kjer je glavno orodje ne več znanje o naravi, temveč pooblastila, globe in postopki.
In to ni osamljen primer.
Ob osamosvojitvi je Slovenija imela dobrih tri tisoč policistov (morda je podatek premalo točen). Danes, ob veliki kadrovski podhranjenosti in občutnem podaljšanju delovne dobe, jih je »bojda« še enkrat toliko, dodali pa smo še: občinske redarje, inšpektorje vseh vrst, nadzornike, varnostnike, ter celo zasebne »okoljske patrulje«.
Družba, ki je nekoč prisegala na samoupravljanje in zaupanje, je postala družba stalnega nadzora. Vse več ljudi je »zaposlenih« zato, da nadzorujejo druge ljudi.
»Nadzornik v Triglavskem narodnem parku ni alpinist (ni priznan ne kot poklic in ne kot kvalifikacija), ker park ne išče ljudi, ki razumejo gore, ampak ljudi, ki razumejo diktiran paragraf. To ni varuh narave, ampak uradnik na terenu — lovsko‑prekrškovni aparat, preoblečen v naravovarstvo.«
Gore kot prostor svobode?
Gore so bile vedno prostor, kjer je človek lahko dihal drugače. Prostor, kjer je veljala osebna odgovornost, ne pa birokratska regulacija. A ko narodni park zaposluje ljudi, ki morajo znati voditi prekrškovni postopek, ne pa prečiti snežišča, se nekaj premakne v temelju.
Naravovarstveni nadzornik bi moral biti: poznavalec in ljubitelj gorskega sveta, človek, ki razume dinamiko obiskovanja, nekdo, ki zna pomagati, usmerjati, izobraževati, nekdo, ki zna brati teren, vreme, razmere.
Namesto tega dobimo profil, ki je bližje lovskemu čuvaju in prekrškovnemu uradniku kot pa varuhu narave.
Kdo bo varoval park pred varuhi?
V Sloveniji se radi pohvalimo z naravo, a vse manj zaupamo ljudem, ki jo obiskujejo. Zato uvajamo nove nadzornike, nove izpite, nove postopke. A narava ne potrebuje več birokracije — potrebuje ljudi, ki jo razumejo.
Če bo TNP še naprej (odlagališče kadrov) zaposloval predvsem prekrškovne organe, bo park postal točno to: prostor nadzora, ne pa prostor doživetja, učenja in spoštovanja. In to je razlika, ki bi nas morala skrbeti bolj kot katera koli prekrškovna globa.
AD
