Posamezen izpad ne določa poklica. A ravno zato je nujno, da se vodniške organizacije do takšnih ravnanj opredelijo jasno in nedvoumno.
Na pristopni poti proti Erzherzog‑Johann‑Hütte na Grossglocknerju je 22. avgusta prišlo do neprijetnega incidenta med navezo dveh samostojnih plezalcev in gorskim vodnikom, ki je vodil dva klienta. Dogodek se je zgodil na izpostavljenem delu Mürztalersteiga, kjer je prehitevanje pogosto, a praviloma poteka umirjeno in z osnovno mero komunikacije.
Po navedbah avtorja in glede na posnetek je njegova partnerka že začela prečenje po jeklenici, sam pa je namenoma počakal, da ji pusti več prostora. V tem trenutku je vodnik s svojimi klienti brez besed stopil med oba in začel prehitevati. Ko ga je plezalec opozoril, da želi nadaljevati za svojo partnerko, je vodnik odgovoril z vzvišenim »ne, ne« in nadaljeval mimo. V nadaljevanju se je spor zaostril: gornik je vodnika vprašal, ali se zaveda tveganja, vodnik pa mu je odvrnil z besedami »Utihni, jaz sem gorski vodnik«.
Ko je naveza vodnika nadaljevala navzdol, je pri plezalki nastal kratek zastoj. Plezalec je vodniku pripomnil, da je ravno njegovo prehitevanje povzročilo nepotreben »zamašek«. V tem trenutku je vodnik izgubil nadzor, splezal nazaj proti plezalcu in ga poskušal fizično napasti, pri tem pa kričal »obnašaj se!«. Posnetek prikazuje, da je plezalec v nekaterih trenutkih reagiral burno, a je vodnik že od začetka ravnal neprimerno, brez komunikacije in z agresijo, ki je v izpostavljenem terenu lahko nevarna za vse udeležene.
Dogodek je sprožil burne odzive na družbenih omrežjih, saj je ravnanje vodnika v popolnem nasprotju s profesionalnimi standardi, ki jih gorsko vodništvo zagovarja. Gorski vodniki naj bi bili zgled: strokovni, umirjeni, komunikativni in odgovorni za varnost tako svojih klientov kot vseh drugih ljudi na gori. Agresivno vedenje, grožnje in prehitevanje brez komunikacije so v nasprotju s tem poslanstvom.
Grossglockner je ena najbolj obiskanih visokogorskih točk v Vzhodnih Alpah, kjer se srečujejo izkušeni alpinisti, vodniške naveze in številni manj izkušeni obiskovalci. Prehitevanje je pogosto, a temelji na osnovnih pravilih: komunikaciji, potrpežljivosti in spoštovanju prostora drugih. Incident na Mürztalersteigu je tako odprl širše vprašanje: kako zagotoviti, da vodniške strukture dosledno vzdržujejo profesionalne standarde, ter kako ravnati v situacijah, ko vodnik sam postane vir tveganja.
Dogodek je bil prijavljen organizacijam IFMGA in Bergführer.at, ki bodo morale presoditi, ali je ravnanje vodnika skladno z njihovimi etičnimi in strokovnimi merili.
V gorah smo vsi enaki: izkušeni, manj izkušeni, vodniki, samostojni plezalci, hitri in počasni. Temelj skupnega prostora je preprost: spoštovanje, komunikacija in odgovornost.
Združenja gorskih vodnikov se distancirajo
Kot navajajo pri Bergsteigen (29. avgust 2026), se je Združenje gorskih vodnikov Kals od incidenta jasno distanciralo in vedenje označilo za »nesprejemljivo«. Vpleteni gorski vodnik iz Štajerske ni član združenja, vendar je bil posredovan prek Urada gorskih vodnikov Kals. Sodelovanje z njim je bilo od takrat prekinjeno.
Tudi Avstrijsko združenje gorskih in smučarskih vodnikov (VÖBS) je kritiziralo to vedenje. Čeprav je prehitevanje počasnejših običajna praksa, je ravnanje, prikazano v videoposnetku, očitno nesprejemljivo. Združenje namerava zadevo preiskati; možni so tudi disciplinski ukrepi. Hkrati VÖBS poudarja, da je na podlagi posameznih odlomkov videoposnetka težko v celoti oceniti situacijo.
Vodnik vsekakor ni ravnal pravilno v odzivu (obsojanja vredno!). Vseeno. Po vseh štirih se plaziti na mestu, kjer gredo ostali vzravnano (verjetno premalo izkušenj za tovrstno težavnost?) in kljub temu takoj z visokim tonom kričati, da imaš prednost, nato pa izbruhniti z žalitvami (a si zabit) in kletvicami (je*i se) ni ravno nekaj s čimer bi se jaz javno hvalil in sočasno obsojal drugega. Na Matterhornu bi jima vodniki brez debate in razlage začasno na stran porinili vso opremo, šli s klienti mimo, in to je to. Lepo videno že na uradnem promocijskem videu, ki je dostopen na spletu. Ali je takšen odnos primeren za nek primarni gorski bonton, pa je seveda vprašanje za drugo debato.