Vinko Poličnik: »Bila sva na sredini snežišča, ko začne pes na vso moč lajati in se zaganjati v strmino. Miholga umiri. Ni minilo nekaj minut, pes je še vedno lajal, ko se je z vrha pripeljal mimo naju, ki sva hitro skočila ob skale, plaz … «
Bajtarji smo spet organizirali »Miholov pohod« , v spomin na našega člana Miha Habjana – Mihola, ki nas je zapustil leta 1989, ko se je ponesrečil na Kokrskem sedlu.
Že 22 let hodimo v ta prečudoviti kraj pod Grintovcem in obujamo spomine nanj.
Ob 7. Uri zjutraj , ko je sonce poljubljalo vršace, smo se podali iz Kamniške Bistrice proti sedlu. Dan je bil lep in veliko planincev se je odločilo, da obiščejo Skuto, Grintovec, Kočno in pred domom na Kokrskem sedlu je bilo zelo živahno.
Ob 11. Uri smo se zbrali v spominskem kotu našega prijatelja Mihola . Predsednik društva PD »Bajtar« Velika planina, Vinko Poličnik je po minuti tišine, v kratkem nagovoru povedal nekaj besed o Miholu. Obudil je spomine, ko je skupaj z njim in njegovim lavinskim psom prihajal na Kokrsko sedlo.
»Bila sva na sredini snežišča, ko začne pes na vso moč lajati in se zaganjati v strmino. Mihol ga umiri. Ni minilo nekaj minut, pes je še vedno lajal, ko se je z vrha pripeljal mimo naju, ki sva hitro skočila ob skale, plaz. Pes je vedel, kaj se pripravlja. Bil je Miholov zvesti spremljevalec. Saj je bil Mihol prvi z lavinskim psom v naših krajih.«
Srečanja z Miholom in dela z njim na Veliki planini se je spominjal tudi Franc Erjavšek.
Brez pesmi, ki jih je imel Mihol zelo rad, ne gre. Rastejo v strmi gori bele planike tri, Kjer visoke so planine, skrita sila vleče me…. Zadonele so njemu v spomin.
Tako smo zaključili uradni del, še spominska fotografija in počasi smo odhajali eni naprej na Grintovec, drugi v dolino. Spomini pa so romali z nami!
Hvala vodji pohoda Francu Obrezi, hvala vsem pohodnikom.
Pa srečno!
Helena Plahuta
