Kamniški občan, 11. julij 2003
Marjeta Keršič – Svetel, profesorica zgodovine in diplomirana etnologinja, je svoja najzgodnejša otroška leta pogosto preživljala na Gojški planini v pastirskem stanu. Kot pravi njen oče Marjan, ki je, žal, pred mesecem dni umrl, vendar bo njegov prispevek v knjigi v celoti objavljen, je čas Katine druščine v poletju 1965 prinesel v Marjetino življenje in razvoj posebno obdobje. Sicer bo tisto jesen Marjeta morala začeti obiskovati prvi razred, vendar ga je to, glede na njeno doživljanje planine in planšarske druščine, napeljalo na odločilno idejo: podaljšal ji je obdobje predšolske svobode za eno leto, ker ji kot dekliču v poznejših letih ne bo treba služiti vojakov.
Takole se spominja Marjeta Keršič – Svetel, ki se je spominjamo iz televizijskih oddaj o planinah:
»Moja predšolska otroška leta so bila nekaj tako čudovito lepega, da si današnji otroci – žal – tega sploh ne morejo predstavljati. V Ljubljani smo s prijateljčki istih let raziskovali Grajski hrib, ki se je takrat zdel velik in skrivnosten, s starši smo hodili na izlete po gozdovih in gorah, predvsem pa preživeli veliko časa na »naši planini« – se pravi na Gojški planini, kjer smo imeli najeto Uzovčevo bajto. Tam, na planini je bilo res imenitno življenje – pa naj je šlo za pomlad, ko je vsa planina v cvetju, jesen, ko je žarela bukova hosta, ali zimo, ko smo delali izlete na smučeh do Jarške koče, kjer so imeli zmeraj sveže dišeče hrenovke (zame kot otroka dovolj mikavna nagrada, da se je bilo vredno prekopati čez zamete do tja!). Ampak najbolj imenitno je bilo pa na planini poletje, ko so prišli pastirji in živina.
Pintarjeva bajta, v kateri je vsako poletje pasla Turkova Kati, je bila v neposredni bližini naše in tako sem kot radoveden otrok seveda kar naprej silila k njej. In Kati ni imela nikoli nič proti -nasprotno, z veseljem me je »vzela v uk« in me naučila molsti krave, jih klicati, jim dajati sol, jih iskati po planini in kar je še takih umetni), ki sicer o njih mestni otroci nimajo pojma.
Kati je bila ena sama vedrina. Sploh ne pomnim, da bi bila kdaj slabe volje – tudi takrat ne, ko ji je šlo vse narobe. Takrat se je znala od srca nasmejati sama sebi. Zelo dobro se spomnim, kako se ji je nekega dne primerila zelo neprijetna nesreča: v shrambi se je podrla zgornja polica, na kateri je imela posode s kislim mlekom in vrečo moke. Vse skupaj se je usulo nanjo, zaropotalo je in treščilo, da se je slišalo prav cio naše bajte. Potem je bila nekaj trenutkov sumljiva tišina in pohiteli smo pogledat, kaj se je zgodilo. Iz bajte je stopila Kati, vsa bela od kislega mleka in moke, in se je od srca prešerno zasmejala: »Zdejb’blopa ta bol, če b’me kr’ svina polizava!«
Malo nižje pod nami je imela bajto Debevčeva Zefa, ki je bila poosebljena modrost in umirjenost, Kati pa je bila ena sama energija, prvinska in iskriva, polna domislic pa tudi številnih modrosti. Rada je nabirala zelišča in neznansko sem bila ponosna, če mi je dovolila, da ji pri tem pomagam. Ravno takrat smo gledali film o Kekcu, v katerem je Ruša Bojčeva, sicer igralska kolegica moje mame, igrala Pehto. Tudi Peh ta je nabirala zelišča, ampak Pehta je bila precej strašljiva oseba – zaradi te vloge Boj-čeve, ki je bila sicer prav prijazna gospa, ki sem jo srečevala v Mestnem gledališču, nisem nikoli marala. Kati pa ni bila prav nič podobna Pehti. Njeno zeliščarstvo in nabiranje čajčkov se mi je zdelo na moč čarobno in imenitno. Naučila me je, da je šisernik, ki raste po planinah predvsem okoli bajt, vsega spoštovanja vredna rastlina: če te opeče sonce, pomagajo njegovi sveži listi. Če vanje zaviješ maslo ali skuto, se ne pokvari. In stebelca imajo prijeten okus za grizljanje. »Šisernik bi blo treba vikat!« je rekla Kati. Naučila me je občudovati rosnik, ki v svoje liste lovi jutranjo roso. »Tale čaj je dober, tud če je kdo že zlo bolan!« je rekla za čaj iz posušene hribje rese ali rosnika,- kot rastlini rečejo na Planini. Nekoč sem si pošteno potolkla koleno. Takrat me je Kati naučila, da pri odrgninah pomaga trpotec… Naučila me je tudi, katerih rastlin se je treba izogibati, ker so strupene. »A veš, kako krave vejo!« je pripovedovala o čemeriki in podobnih strupenih rastlinah, ki jih živina res nikoli ne popase. »Ti sam glej, kako so pametne!«
Debevčeva Zefa je ustvarjala sama zase – ni imela rada, da jo ljudje gledajo, ko je rezbarila. Kar prikazala se je z izgotovljenim primežem za vrata – nikoli ni o svojem delu razpravljala kaj dosti, sploh pa ne z nami, otročaji. Kati pa je z veseljem dovolila, da sem sedela zraven, ko je risala razglednice. Moje vtikanje v njeno ustvarjanje je ni niti najmanj motilo, je pa žrtvovala nekaj že pripravljenih kartončkov in rekla: »Veš kaj – ti nariš soje, jest bom pa soje!« In sva risali skupaj.
Kati je imela močan, prodoren glas in kadar je klicala svoje krave, se je slišalo čisto po vsej planini: »Gautroža, Fjola, su, su, su!«
Moja mama je to izkoristila in v naši družini je veljal dogovor, da se lahko potepam po planini, ko pa Kati začne klicati krave, moram domov. Nemogoče se je bilo izgovarjati, da klicanja nisem slišala…
Eno najbolj pretresljivih doživetij mojega otroštva je bila smrt Pintarjevega vola. Nekega dne je izginil in Kati je bila vsa iz sebe. Potem smo ga vsi iskali in šele tretji dan smo ga našli. Kavri in muhe so pomagali pri tem… Nesrečno se je prevrnil čez skale nekje za Dovjo gričo, kdo ve, kako je prišlo do tega. Takrat sem edinokrat videla Kati presunljivo jokati. Bila je neutolažljiva.
Zdaj redko kdaj zaidem na planino. Vse se je tako zelo spremenilo, da me preveč boli srce – od planine, tiste čarobne planine mojega otroštva, je le malo ostalo. Mimo naše nekdanje bajte vodi cesta, za divjimi prašiči nihče več skrbno ne obrača preorane travnate ruše in pred bajtami namesto krav stojijo avtomobili… A kadar vendarle zaidem tja gor in pogledam Pintarjevo bajto, ki je še zmeraj taka, kot je bila, pred njo kar vidim Kati z ruto na glavi, izpod katere silijo njeni kodri, njen modri predpasnik, potiskan z drobnimi rožicami, in širok, dobrodušen smehljaj na njenem okroglem obrazu.«
(nadaljevanje prihodnjič)
