Janko Blažej
Polet, 23. december 1951
Letos v oktobru sva se s Kočevarjem mudila v Tirolah. Ko sva prišla v Kufstein, sva obiskala tudi Pavla (Paul) Aschenbrennerja, ki je preplezal leta 1934 pri nas znano smer v severni steni Travnika. Dobila sva ga zjutraj, ko je ravno odhajal čez dvorišče v svojo avtomehanično delavnico. S Kočevarjem sta se poznala že od prej in sta bila celo v pismenih stikih, jaz pa sem bil pri njem prvič. Aschenbrenner naju je sprejel zelo prisrčno. Že po prvih besedah sem ugotovil, da je mož izredno skromen. Odložila sva pri njem nekaj malenkosti, se poslovila od njegove žene ter za slovo še pobožala tretjega otroka v zibelki. Upala sva, da bo na povratku več časa in da bova takrat lahko bolj raztegnila najin obisk.
Čudoviti dnevi v Wilder Kaiserju so minili s filmsko naglico in zopet sva bila po večurnem maršu v Kufsteinu, lačna in raztrgana, z zijajočimi čevlji, praznima nahrbtnikoma ter s skrahiranimi financami, vendar pa bogata na vtisih in doživetjih. Teh ne bi zamenjala niti za tisoč šilingov, kar je bilo takrat po najinih pojmih bajno bogastvo.
Zopet sva obiskala Aschenbrennerja v njegovi delavnici in tokrat je bilo tudi časa dovolj. Meni žilica ni dala miru in brž sem ga zaprosil, če bi mi hotel odgovoriti na nekaj vprašanj. Aschenbrenner mi je brez pomisleka pritrdil in vprašal sem ga, kako je pravzaprav prišel do tega, da je izvedel v steni Travnika prvenstveno smer in kdo ga je pripravil do tega. Za tem vprašanjem se je marsikaj skrivalo. Ko je namreč po letu 1948 postala ta smer tako aktualna v naši alpinistiki, so nas zanimale tudi vse podrobnosti v zvezi z vzponom. Čul sem namreč svoj čas, da so bili z Aschenbrennerjem takrat v stiku neki naši plezalci, ki so ga poslali v Travnik z namenom, da bi si ob tej steni polomil zobe, vsaj še tako izkušeno oko iz daljave ne najde v odlomih Travniške stene možnosti prehoda. V tem smislu bi bilo mogoče tolmačiti tudi neko mesto v Aschenbrennerjevem opisu vzpona v Bergsteigeriu (letnik 1934-35, stran 291), kjer pravi, da sploh ni imel zadosti klinov za tako težak vzpon in je moral sam izbijati kline za sabo, oziroma je moral njegov drugi, innsbruški plezalec Hermann Tiefenbrunner vse izbiti, kar je povzročilo, da je nekajkrat zanihal na vrvi. Res je po njunem vzponu ostalo v steni le šest klinov, danes, po nekako deseti ponovitvi, jih tiči v steni že okoli šestdeset. Aschenbrenner nama je odgovoril, da so se tistega leta odločili za Julijske Alpe povsem slučajno. Imeli so čas in denar, poleg tega so pa tudi čuli, da so naše gore zelo lepe. Prišli so v Tamar in prvi dan za trening plezali po lahki steni na Sleme. Nudil se jim je frontalen pogled na steno Travnika, ki je Aschenbrennerja takoj zamikala. Poizvedoval je pri oskrbniku, katere smeri vodijo čez steno. a je prišel do zaključka, da je stena, vsaj v tistem delu, ki je zanimal njega, se nepreplezana. Vstopil je s tovarišem v steno, a je prišel le dvesto metrov visoko. Ob pol treh popoldne sta se plezalca obrnila in se po vrveh spuščala v dolino. Ker jima enojna dolžina vrvi ni zadostovala, sta spojila vrvi ter se na spojeni enojni vrvi spuščala navzdol. Vendar je Aschenbrenner obvisel v karabinarjevem sedežu ob vozlu, ki je spajal obe vrvi in je, vrteč se na vrvi med nebom in zemljo, oddaljen tudi od previsne stene nekaj metrov, preživel v tem položaju nekaj najhujših trenutkov svojega življenja. Končno je vozel zdrsnil skozi vponko in plezalec je bil rešen.
Teden dni po tem vzponu sta bila Aschenbrenner in njegov tovariš zopet v koči v Tamarju. Med tem časom sta plezarila drugod, bila sta tudi v Zimmer-Jahnovi smeri v Triglavu. Znova sta hotela vstopiti v steno, a sta pod vstopom začula enakomerne klice pastirja na Kotovem sedlu, ko je klical ovce. Misleč, da nekdo v stiski kliče na pomoč, sta zopet sestopila in odhitela na Kotovo sedlo, odkoder sta se, verjetno precej preklinjajoč, vrnila v kočo.
V naslednjih dveh dneh sta steno in smer zares preplezala. Ob pol treh zjutraj sta odšla iz koče in sta plezala do devetih zvečer. Prenočiti sta morala v steni, naslednji dan sta že ob pol šestih zjutraj zopet plezala dalje. Ob štirih popoldne sta bila na vrhu: na sestopu ju je presenetila in naprala nevihta. S sledečim stavkom zaključuje Aschenbrenner svoj opis v Bergsteigerju: »41 ur in pol je bilo za nama. 26 ur odpade na plezanje: kaj se je skrivalo v njih? Boj in doživetje, zmaga in veselje.«
Seveda vseh teh podrobnosti nisva zvedela od Aschenbrennerja, temveč iz njegovega članka. Mož je dosti preskromen, da bi toliko govoril o sebi. Toda s svojimi vprašanji sva izvlekla iz njega le še nekaj podrobnosti.
Pavel Aschenbrenner gre, danes že proti štiridesetim letom in že več kot deset let ne pleza več. Pravi, da je temu vzrok predvsem zadnja vojna, poleg tega se je poročil in stoji danes pred drugačnimi problemi, kot so alpinistični v gorah. Pred vojno je plezal predvsem v Wilder Kaiserju, pa tudi drugod. V alpinističnem svetu ni bil nikaka veličina, niti ne zelo poznano ime, kot na primer njegov brat Peter Aschenbrenner. Ta ima v Kaiserjih nekaj svojih smeri, med njimi eno ekstremno težko v Fleischbanku; bil je v Himalaji in se je na Nanga Parbatu zelo dobro obnesel. Sedaj je oskrbnik na Stripsenjochu in sva ga s Kočevarjem videla, ko se je istega dne kot midva, podal s svojim sinom na Totenkirchel.
Najtežja smer, katero je Pavel Aschenbrenner preplezal v svojem življenju, je bila prva ponovitev severne stene Velike Cine z bratom Petrom. To njegovo dejanje je tudi močno odjeknilo v alpinističnem svetu. V tej steni so bili takrat klini silno redki, danes jih je v smeri baje okoli stodvajset in številne so na najtežjih mestih tako zvane »galerije klinov«. Da ceni svojo smer kljub vsemu zelo visoko, sva lahko ugotovila iz primerjave njegove smeri v Travniku z nekaj ekstremno težkimi smermi v Kaiserjih. Tako nama je Pavel Aschenbrenner na primer dejal, da je njegova smer težja od smeri Fiechtl-Weinberger v zahodni steni Predigtstuhla in od smeri Schüle-Diem v isti steni. Te dve smeri sta v vodiču, katerega je izdal za Kaiserje leta 1950 znani münchenski planinski pisatelj Fritz Schmitt (ki ima tudi pri nas v Stenarju svojo prvenstveno smer), ocenjeni s šesto težavnostno stopnjo in predstavljata nekako višek plezanja v kopni skali okoli leta 1923. O gorski skupini Wilder Kaiser je treba vedeti, da je to v alpinističnem svetu zelo popularna skupina, stene so tod večinoma navpične in plezanje zelo zračno. Za Dolomiti zaostaja Wilder Kaiser le v tem, da so stene v Kaiserjih krajše. To je poudaril tudi Pavel Aschenbrenner, ko je dejal, da je bilo plezanje drugi dan po bivaku v devetstometrski steni Travnika nekaj povsem drugega, kakor različni vrvni manevri v kratkih stenah Kaiserja, kjer je plezalec še spočit.
Da je Aschenbrennerjeva smer težja celo od smeri Rossi-Wiesner v jugovzhodni steni Fleischbanka, je izjavil tudi Kočevar Rado, ki je preplezal to smer v poletju 1950. To smer sta preplezala imenovana plezalca po več poizkusih leta 1925; to je bilo tistega leta brezdvomno največje alpinistično dejanje.
Pavel Aschenbrenner ima svojo prvenstveno smer tudi v steni Schüssel-karspitze v gorski skupini Wetterstein. Tudi ta smer je izredno težavna in lepa, v spodnjem delu stene vodi smer skozi gladke kamine, ki postanejo lahko celo neprehodní, če so zelo algasti in mokri. Zanimiva je tudi Aschenbrennerjeva izjava, da je bil takrat, ko je preplezal svojo smer v Travniku, menda v najboljši kondiciji v svojem življenju.
(Konec prihodnjič)
