Kamniški občan, 21. julij 1986
Lado Golob se je smrtno ponesrečil v planinah. Kratko sporočilo, za nepoznavalca vsakdanja vest, strašen udarec pa za družino in nenadomestljiva izguba za planinsko organizacijo, za naše planinsko društvo Kamnik. Razum težko dojema, da je še včeraj ves razigran in delaven danes legel v prerani grob. S preprostimi besedami je skoraj nemogoče opisati občutke , ki nas spreletavajo ob njegovem odhodu, saj ne moremo verjeti kruti resnici. Pa je le res. Ne bo se več vrnil, čeprav bi radi storili vse, da bi ga obvarovali in ohranili pri življenju.
Rojen je bil 9. 9. 1937 in je živel v Kamniku. Izučil se je obrti, nadaljeval s šolanjem ob delu in postal ekonomski tehnik. Kljub napornemu in odgovornemu delu pa je Lado vedno našel čas za ustvarjalnost, našel čas za mnogokatera družbeno koristna opravila, zlasti pa se je z vsem srcem in žarom posvetil planinski in gasilski organizaciji. Planine je vzljubil že kot otrok. Od 17. leta dalje pa ga srečujemo med aktivnimi planinci, ko je sodeloval pri vsaki akciji, sodeloval pri reševanju številnih planinskih problemov. Ni se ustrašil nobenega napora, vedno je poprijel tam, kjer je bilo najtežje. Zaradi takih vrlin ga je planinsko društvo Kamnik kmalu uvrstilo med svoje najbolj prizadevne in marljive člane ter mu polno zaupalo. Sprejemal je vedno zahtevnejše in odgovornejše naloge. Njegova aktivnost je bila vsestranska. Bil je odličen delavec, premišljen organizator in strasten ljubitelj gora. Izvršni odbor društva, čigar član je bil dolga leta, mu je naložil v zadnjih letih najtežjo nalogo. Postal je načelnik gradbenega odseka. Naloge, ki so ga čakale, so bile ogromne, pa se tega ni ustrašil. Z nadčloveško močjo se je vpregel v uresničevanje konkretnih nalog. Obnoviti in posodobiti bi bilo potrebno obe planinski postojanki, na Kamniškem in Kokrskem sedlu, spraviti v red društvene prostore in seveda pri tem usposobiti tovorne žičnice, ki bodo sposobne opravljati vedno več dela. Marsikdo ni mogel razumeti, da je imel Lado toliko moči in volje, ker ni vedel, da ga žene volja in ljubezen, ki sta bili njegovi svojstveni značilnosti. Urejanje del pri izgradnji novega, sodobnega doma na Kamniškem sedlu je teklo po načrtu.
Teden za tednom vsako soboto in nedeljo, več let zapored smo srečevali Lada. kako je hitel v planine, kako je organiziral delo, iskal sodelavce in s skupnimi močmi je planinski dom vidno napredoval in bil izročen planincem ob 90-letnici P D Kamnik 1983. leta. To je bilo najlepše darilo ljubiteljem gora. malokdo pa je vedel, da je bilo v gradnjo vloženo ogromno truda, ogromno prostovoljnega dela, ogromno osebnega odrekanja. Lado pa je bil daleč pred vsemi. Nekaj tisoč ur dela je vložil v dograditev doma. večji del rednega dopusta je koristil za delo v planinah in s svojim primerom je privabljal še številne druge. Ni je bilo akcije, kjer Lado ne bi sodeloval. Zelo prizadeven je bil v društvenem življenju. Bil je vedno planinec v pravem pomenu besede.
Zelo rad je tudi sicer obiskoval planine, vodil številne izlete na vseh zimskih spominskih pohodih in turah, vodil skupine tudi na zahtevnejše vrhove Kamniških in Julijskih Alp.
Zelo prizadevno je sodeloval pri razvoju planinske skupine na osnovni šoli Stranje. Polnih 27 let je pomagal enako zagnani planinski delavki, ženi Mariji pri organiziranju in vodenju mladih in prav gotovo je njuna zasluga, da je planinstvo na tej šoli tako močno razvito in da ta skupina sodi tako po organizaciji kot po številu članov med najboljše. Znal je pridobivati nove člane in jih vpeljevati v skrivnosti gora. Tako ljubiti planine je znal le on. Kadar mu je bilo težko, se je zatekel v planine, kadar je bil srečen in zadovoljen, so ga zopet privabljale planine. Za njih je živel in v njih umrl. Za svoje nesebično delo je prejel več društvenih in družbenih priznanj, prejel je številne pohvale. Dobil je srebrni znak Planinske zveze Slovenije, je nosilec častnega srebrnega znaka mladinskega vodnika, nosi zlati znak PD Kamnik, prejel je red dela s srebrnimi žarki, pa tudi številna gasilska priznanja, bil je častnik gasilske organizacije itd. Neutrudno se je pripravljal na obnovitev koče na Kokrskem sedlu. Dela so potekala v celoti po načrtih, lahko smo upali, da bo koča obnovljena do 95-letnice društva. Tudi Lado se je tega veselil. Na zadnji seji izvršnega odbora društva je s posebnim žarom v očeh poročal: položena je bila prva plošča, položena je bila druga plošča in že se pripravljajo dela za tretjo ploščo. Prepričan je bil. da bo ta del postojanke že v letošnjem letu pod streho. Veselje ga je bilo opazovati, s kakšnim veseljem je poročal o opravljenih nalogah. Vsega, kar je društvo doseglo, žal. Lado ne bo mogel več uživati in se veseliti, ne bo mogel več sodelovati pri delu društva v lepih prostorih, kjer je zopet nosil glavni delež. Še bi lahko nizal, pa verjetno bi težko vse povedal.
Lado je v resnici hitel živeti, hitel živeti tako kot da bi čutil, da ne sme zamuditi niti trenutka, ker so mu dnevi šteti, sicer bo zanj prepozno. ker ne bo mogel uresničiti vsega, kar bi rad storil v korist planinstva. Res je ljubil gore in one so njega ljubile. Sprejele so ga v svoje nedrje in ga nočejo več izpustiti. Planinci, ki smo ga poznali, ki smo z njim delali in z njim čutili, bomo tudi vrzel, ki je nastala, najbolj občutili. Ne bomo več slišali njegovega prijetnega glasu, ko je vedno rad zapel; »Kamniški lepi kot« ali »Planina, velika planina«, kadar nas je vodil po vrhovih, ne bomo več priče njegove vneme in delavnosti, ostal pa bo prijeten spomin nanj, spomin na iskrenega planinca in dobrega človeka.
Praznina, ki jo čutimo, je temna in mračna, toda zavest in želja posnemati in nadaljevati njegovo pot, nas nekoliko ohrabruje. Delo, ki ga je Lado zastavil, bomo nadaljevali in se s tem najbolj oddolžili njegovemu spominu in prepričan sem, da je to bila tudi njegova želja, ko je odhajal od nas. Spominjali se ga bomo kot dobrega družinskega očeta, ki je znal ljubezen do planinstva vcepiti tudi svojim najbližjim in jih popeljati v višave. Njim bo najtežje in najbolj ga bodo pogrešali, planinci bomo skušali to bol vsaj nekoliko omiliti in oblažiti.
STANE SIMŠIČ
